Nejc Zaplotnik: Predzadnji dan hoje zagledamo visoko na nebu vitko skalno piramido: Gašerbrum
Na vrhovih sveta, Mladinska knjiga 1992
Skrita gora.
NEJC ZAPLOTNIK
Pridemo do deročega stranskega pritoka reke, ki jo napaja Baltoro. Prek rjavih, razpenjenih valov je razpet »most«, pleten iz bičevja. Tri debele vrvi so med seboj povezane s tanjšimi vrvicami. Lije kakor iz škafa, kljub dežnikom smo do kože premočeni. Drsimo po blatnih skalah in drgetamo od mraza.
Najprej pomagamo čez nosačem. Nekaj jih moramo na silo odvleči prek in sami znositi precej tovorov. Toda kako koze spraviti čez? Eno si vržem prek ramen, z levo roko stisnem vse štiri noge, z desno pa lovim ravnotežje. Ko pa koza zagleda pod seboj bučečo vodo, jo pograbi silen strah. Napne vse sile, da bi se mi iztrgala in le malo je manjkalo, da nisva oba padla v vodo. Iz nje ni rešitve.
Drago se je bolje znašel: levi in desni nogi je zvezal skupaj, si kozo oprtal kakor nahrbtnik in potem še vse štiri noge zvezal na prsih. Še danes ga vidim, kako mu kozja glava sredi obupanega meketanja niha prek ramen.
* * *
Predzadnji dan hoje zagledamo visoko na nebu vitko skalno piramido, vso žarečo v zahajajočem soncu: Gašerbrum I. Spodnja pobočja mogočne gore se skrivajo za ostrimi grebeni Gašerbruma VI, tako da se nam zdi, da vrh lebdi v zraku. Drzen leden in skalnat steber se vleče prek vse, skoraj 3000 metrov visoke južne stene. Z Dragom se takoj ogrejeva zanj, pritegneta še Andrej in Čaj s, Tržičani pa se bolj ogrevajo za jugozahodni greben, kije sicer daljši, a nekoliko lažji. No, ko si vso stvar ogledamo od blizu, se vsi odločimo za greben. Za steber imamo veliko premalo opreme.
Že takoj naslednji dan postavimo tabor 1 pod vznožjem grebena. Pot do tja vodi prek zelo razbitega ledenega slapa. Divja zmešnjava serakov, razpok in ledenih mostič-kov. Pri vračanju skušamo najti boljšo pot, zato sestopamo po drugi strani ledenika. Gazimo naprej, do kolen v zmehčanem snegu. Nenadoma mi zmanjka tal pod nogami. Spominjam se le še, kako se mi stemni pred očmi in kako odganjam Čajsa, ki me skuša izvleči, stoječ prav nad razpoko. Padel sem dvajset metrov globoko, če ne bi bil na vrvi, se ne bi dobro končalo. Razpoki ne vidim dna...
Ko me fantje izvlečejo, sploh ne vem, v katero smer gremo, ne od kod smo prišli. Z obraza mi kaplja kri, ledeniška očala so razbita. Napade me silen kašelj in v glavi kljuje topa bolečina. Močno se moram zbrati, da sestopim kakor polit maček za drugimi. Lažji pretres možganov. Doktor mi svetuje, naj teden dni ostanem v bazi.
Teden dni? Nemogoče! V tednu dni se lahko na gori stori že marsikaj. Po dnevu počitka smo spet v taboru 1.
Na gori sva z Dragom ves čas do zadnjega vzpona delala skupaj: Čajs, Andrej, Drago in jaz. Bil je miren in tih, vendar zelo delaven. Hudo smo garali na Gašerbrumu. Vse je šlo kakor po maslu. Vreme nam je bilo naklonjeno, skoraj vse dni je pripekalo vroče sonce. Drago je imel vse lastnosti, da postane gonilna sila ekspedicije. Nosili smo toliko, da smo od utrujenosti cepali v sneg, do pasu gazili v razmočenem snegu, plezali težka skalna mesta kakor doma v Alpah, pritrjevali vrvi, postavljali tabore, kadar pa je bil na vrsti počitek, smo nosili iz baze v enko.
Z Dragom sva postala resnična prijatelja. Bila sva istih let, polna načrtov, oba sva imela pred očmi le Everest. Koliko popoldnevov smo presedeli pred šotori višjih taborov, potem ko smo opravili svojo nalogo. Počivali, se pripravljali na naslednji dan, popravljali opremo, kuhali, jedli in sanjarili. Skupaj sva sanjala o belih stenah Julijcev, o domačih, prijateljih, o težkih vzponih in o prijetnih večerih po kočah. Ker sva bila oba vedno brez stalnega soplezalca, sva sklenila, da bova odslej plezala skupaj. Nikdar ne morem plezati s človekom, ki mi predstavlja le alpinista, ne pa tudi iskrenega prijatelja.
Okrog nas pa so se dvigale mogočne stene Gašerbrumov, daleč na južnem obzorju se je risala ostra igla - Mustagh Tower. Tišino je zmotilo le grmenje podirajočih se serakov, krakanje vran in krokarjev, ki so okrog šotora brskali za ostanki hrane, in tiho brnenje kuhalnika. Potem je pritisnil večerni mraz, sezuli smo oguljene stare škornje in izginili v spalnih vrečah. Tam nekje proti vzhodu pa se je v srebrnem soju zvezd zasvetila nebeška streha - Čogolisa. V jutranjem mraku smo se š trdimi, premrlimi prsti spet navezali, oprtali težke nahrbtnike in se zagrizli v ledene strmine, da opremimo pot in postavimo višji tabor. In potem bomo sestopili v bazo na dan zasluženega počitka.
Nič ni s počitkom. Šoder je zbolel in z Andrejem sva določena, da greva takoj na goro, čeprav smo počivali le eno popoldne. Čajs in Drago pa bosta pomagala Šodru sestopiti v bazo. V luči zahajajočega sonca, ki je odseval z Baltora Kangri, sem dolgo hodil med šotori baznega tabora. Tokrat lahko že resno poskusiva priti na vrh. Ogromno je še dela na gori, ali ga bova uspela opraviti sama? Do vrha je še 1200 metrov višinske razlike, pot od trojke naprej še ni opremljena, štirica še ni postavljena. V glavi se mi vrstijo slike z Makaluja: stena, ki kipi v nebo, težki nahrbtniki, kilometri pritrjenih vrvi, snežni vihar na štirici, trpljenje prijateljev... Potem pa nenadoma vrh. Bo tudi tokrat tako? Mora biti! Kje je že vse to, kje je že Makalu! Dve leti in stotine kilometrov od mene. Pa vendar tako blizu. Vse bolj spoznavam, da je tovarištvo več kot uspeh sam. Prijatelji so ostali, vse drugo pa je preteklost. Vso noč se premetavam po šotoru, niti za trenutek ne zatisnem oči.
V enem dnevu se vzpneva iz baze v dvojko in naslednji dan v trojko. Jutranje sonce naju dobi že v prvih skalah vršne piramide, kjer je Borut pustil vrvi. Ogromna nahrbtnika naju vlečeta k tlom: šotor, ležišči, spalni vreči, kuhalnik, posoda, hrana, puhasta oprema, fotoaparati, radijska postaja, osebna oprema, klini, snežna sidra, 200 metrov vrvi...
Pred nama se v enem samem naletu dviga tisočmetrska piramida. Sneg postane suh, kakor bi se vzpenjala po moki, skala pa krušljiva, da včasih niti klina za vrvi ne moreva zabiti. Vsakih 50 metrov se zamenjava v vodstvu, plezanje postane obupno naporno. Stena se zoži v žleb, kjer preseže strmina 60°. Zmanjka nama vrvi, 50 metrov je morava odnesti s seboj, sicer bi si odrezala vrnitev. Sonce je že nizko nad obzorjem, ko doseževa položnejšo snežno vesino 7500 metrov visoko. V sneg in led izkopljeva majhno polico, prekmalu naletiva na skalo, da bi lahko šotor dobro postavila. Veter, ki prične pihati z zahoda, se besno zaganja v šotorsko platno in nama ga skuša iztrgati iz rok. Trda noč je že, ko šotor stoji; polovica ga visi v globino. Kuhava krompirjev pire, in ker sva pozabila sol, zamešava vanj kar slane ribe. Okus je ogaben, vendar se zavedava, da morava jesti, zato skledo poliževa do konca. Vso noč se prebujava. Veter in višina nama ne dasta spati.
Bleda sivina prične počasi polniti šotor in nama vliva upanje, da bo noči vendarle enkrat konec. Veter zavija okrog robov in poka s šotorskim platnom, kakor bi streljal s topom. Odprem zadrgo in pomolim glavo skozi vhod. Ves svet je okamnel in zmrznil kakor zakleti grad. Tu ni več življenja, tu ni ničesar več. Ničesar toplega, ničesar nežnega, česar bi se človek oprijel in se živahno lotil dela. Tu je le še tisti zapovedujoči: Moram! ki se mu ne da upreti. Skuhava velike količine mleka in ga okrepiva z medom. Pred nama je dolg dan in priložnosti za hrano ne bo več. Ko zlezem iz šotora, umiram od mraza, veter me skuša prevrniti. Da bo šlo hitreje, bova plezala brez vrvi. Tu samo hitrost pomeni varnost, pravega varovanja, kakor v Alpah, ni več. Le zastavice in fotoaparat gredo z nama. Zagrizeva v strmino nad šotorom.
Na zahodu seje zgradil kakor noč temen zid oblakov, ki se zaganja v hrbet, naju skuša potisniti k tlom. Ves svet postane ena sama brezoblična sivina. Razmere so obupne, vendar niti enkrat ne pomisliva, na vrnitev. Pot domov vodi le prek vrha!
Dom? Kje je že to! Topla soba, otroški smeh, prijateljsko kramljanje... Sunek vetra me postavi nazaj v odurno vršno piramido Gašerbruma, v steno, ki se vse bolj strmo pne proti vrhu, proti točki, kjer se stikajo vse stene in grebeni, kjer se srečujejo vse želje in napori.
Med sneg in led se pomešajo skale, sneg postane zoprno kložast. Razbijati morava cele otoke klož, da ne bi z njimi vred zdrsnila v globino. Desna roka, v kateri držim cepin, je brezčutna, noge so kosi lesa. Vsakih nekaj metrov izkopljem poličko v sneg, oprem glavo na cepin in diham, diham. Z eno nogo stojim na polički, z drugo pa niham sem in tja, da spravim v prste vsaj nekaj krvi. Andrej je tik za menoj, takoj ko zapustim poličko, stopi nanjo. Verjetno se mu dogaja podobno, kakor seje meni, ko sva z Jankom koračila po grebenu proti vrhu Makaluja: za nič na svetu ne bi stopil korak pred njim. Pod vrhom sem obstal in gledal njegov zadnji korak, gledal, kako se mu uresničujejo življenjske sanje. Takrat sem bil nadzemsko srečen.
Ledene iglice nama bičajo lica. Vse okrog naju se giblje. Nebo in gora, sneg in skale, vse rohni, tuli in se zvija, narava je ponorela.
Doma je ura šest, otroci se odpravljajo v vrtec. Popoldne, ko bodo spet vsi zbrani, bodo napeto poslušali poročila. Ali se je Nejc srečno vrnil v dolino? Ali je bil na vrhu?
Skalno rebro, po katerem se vzpenjava, se strmo požene v meglo, svet postane skoraj navpičen. Zajame naju nekakšno mrzlično pričakovanje, ne dovoliva si več oddiha. Opoldne stojiva v majhni škrbinici v grebenu, nad nama so le še položna snežna vzpetina, veter in megla. Iz nahrbtnika vzameva zastavice in jih priveževa na cepin. Napraviva še tistih nekaj korakov. Objameva se in se tolčeva po ramenih. Solze zmrzujejo na licih. Na vrhu sva... Z menoj je Andrej. Pri dvajsetih, ko mladi fantje postopajo po mestih, posedajo po kavarnah, filozofirajo in ne vedo, kam s svojo energijo. Okrog naju pa tuli veter in sem in tja odkrije rumene žoge iz megle. Veter, ki naju skuša pahniti čez rob. Fotografirava se. Zdaj pa le še navzdol! Ni časa za veselje, skrbi naju sestop.
Ko se obrneva, nama veter butne v obraz in nama zaledeni očala. Ničesar več ne vidiva. Postajava vse bolj apatična. Sneg je zabrisal sledi in napeti morava vse sile, da naj deva pravo smer. Sestopava kar po žlebu pod skalami, po katerih sva se vzpenjala, čeprav naju plazovi klož in novozapadlega snega odnašajo s seboj, da se včasih komaj ujameva na cepin. Nobene nevarnosti ne vidiva več. Če zdrsneš, se ti zdi celo prijetno, ker ti nekaj metrov ni treba sestopati. Padava v sneg in buljiva predse. S poslednjimi napori volje iščeva skale znanih oblik, da ne bi zašla v brezoblični sivini. Pod nama je prepadna zahodna stena, ki se konča v krnici 2000 metrov niže... Ob petih popoldne kar padeva v šotor tabora 4.
Brez misli leživa in grejeva premrle ude in lica. Tako sva utrujena, da niti čaja ne moreva skuhati, čeprav sva na smrt žejna. V takem vremenu ne pričakujeva nikogar iz nižjih taborov.
Skozi sunke vetra zaslišiva robantenje okrog šotora. Nekdo skuša vstopiti kar skozi platno. Drago je. V megli in vetru ni našel vhoda. Občudujeva ga. Z obupno težkim nahrbtnikom je sam priplezal iz tabora 3, v zgornjem delu je celo napel sto metrov vrvi, ker je je nama zmanjkalo. S Čajsom sta se ločila nad trojko. Čajs je menil, da v takem nima smisla nadaljevati, in ker ni mogel prepričati Draga, je sestopil sam.
Drago nama skuha čaj in naju sili s hrano. Ne moreva jesti. Če se bo vreme izboljšalo, bo jutri sam poskusil na vrh. Kako nama je žal, da ni bil z nama. Zdajle bi lepo spokojno ležali v šotoru, vsi trije z vrhom v žepu in mislili le še na svet, v katerega se bomo vrnili. Vso noč prebedimo in se premetavamo po ozki polički, izkopani v led in skale.
Jutro je pusto in sivo, veter še bolj tuli okrog skalnih robov, snežinke se še bolj zaganjajo v lica.
»Drago, sestopi z nama! Ko bo lepše vreme, boste vsi še enkrat poskusili.«
»Ne, počakal bom še dan ali dva, prav gotovo se bo vreme zboljšalo. Hrane imam dovolj.«
Ne, Drago seje odločil. Preveč je bilo garanja, da bi se človek obrnil, preveč mogočne so gore, da bi jim pokazal hrbet. Kako težko je prepričevati nekoga, naj se odpove cilju, medtem ko sam sestopaš z vrha. Z Andrejem se prepustiva viharju. Upognjena kakor pod težkim bremenom sestopava, brez kakršnegakoli veselja nad uspehom. Kakor da bi del naju ostal z Dragom na štirici.
* * *
Po brezuspešnem poskusu prodreti pod vrh gore, po neprestanih poskusih dobiti zvezo z Dragom, smo spet vsi v bazi. Sneži, z vseh strani se usipajo plazovi. Potrti posedamo po šotorih, postavljamo podrto kuhinjo in molčimo. Zakaj bi govorili tisto, kar vemo vsi: Drago je ostal na gori! Za večno! Dotolčeni smo: Borut s komaj ozdravljeno snežno slepoto, Franc z želodčnimi težavami, Janez in Filip z angino, z Andrejem na smrt utrujena. Neprestano sneži.
Vreme se po tednu dni izboljša, v bazo pridejo nosači. Sedim na nahrbtniku in gledam Gašerbrum, ves je v svežem snegu. Moj drugi osemtisočak, Dragov grob! Razumem te, Drago, tudi sam se ne bi mogel odreči cilju. Predobro se poznava, da bi lagala drug drugemu. Kako majhna je razlika med uspehom in koncem. Spet sem ostal brez soplezalca. Ne sprašujem, komu zvoni, dobro vem, da zvoni tudi meni. Bil si del nas in del nas tudi ostaneš. Ker te ni več, je manj tudi mene samega. Ne boš ostal sam. Na Gašerbrumu II leži Villaret, nekje pod Čogoliso te čaka Herman Buhl. Ne boš ostal sam, s teboj bodo naše misli, naši spomini...
* * *
Veš Drago, danes bomo odšli iz baze. Oprosti, moramo! Vračamo se v življenje, ki bo teklo dalje, kakor da se ni nič zgodilo. Čez nekaj dni bomo v Urdukasu božali prvo travo, na Pavuju ležali v senci prvih dreves. Brez tebe, Drago.
Iz nahrbtnika vzamem slončka, darilo mojih otrok za srečno vrnitev, ki me spremlja na vseh turah. Ostal bo tu, poiskal ga boš v bazi pod Gašerbrumom. Drugega ti ne morem dati.
Nerad se obračam, tokrat se moram. Drago: Slonček je tvoj.
Iz obrobne faktografije - Franci Savenc
Gašerbrum I (8068 m), Hidden Peak - 1892 je Conway med prodiranjem po neraziskanem ledeniku Baltoro nenadoma zagledal lepo, visoko goro. Poimenoval jo je Hidden Peak, Skrita gora, ker je mislil, da se pokaže le v zatrepu Baltora. V jeziku Balti ji pravijo Gašerbrum - Bleščeča gora. Za Conwayevo odpravo, ki je opravila pomembne topografske meritve, je 1909 prišla italijanska, ki jo je vodil vojvoda Abruzzi. Italijani so prišli še 1929 pod vodstvom spoletskega vojvode. Dyhrenfurth je s tovariši 1934 raziskoval Gašerbrum z zahodne strani in Ertl ter Roch sta po »Mednarodnem rebru« prišla 6670 m visoko. Dve leti pozneje so Gašerbrum izbrali Francozi za svoj prvi himalajski preskus. Odprava je imela veliko denarja, močno podporo, toda po Južnem rebru so vendarle prišli le do Kote 7069. Dve naslednji desetletji je Gašerbrum sameval. Šele 1958, ko so bili deviški le še trije osemtisočaki, je spet postal »veliki cilj«. Američani so počasi toda vztrajno napredovali po Mednarodnem rebru (Rochovem grebenu). 4. 7. jih je pet pregazilo plato in postavilo T5 (7400 m). V njem sta ostala vodja Schoening in Kauffman in naslednjega dne dosegla vrh. 1975 je gora spet oživela. Peter Habeler in Reinhold Messner sta na alpski način preplezala jugozahodno steno. Hans Schell, Robert Schauer in Herbert Zefferer so opravili tretji pristop (po Ameriški smeri).
1977 so si dostop v te gore izborili tudi naši. Tržiško odpravo je vodil Janez Lončar, člani pa so bili: Filip Bence, Borut Bergant, vsi AO Tržič, in Drago Bregar (AO Železničar), Franc Čanžek (AO Celje), Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik (oba AO Kranj), zdravnik Martin Košak in šofer Marinko Pintar. Prvenstveni vzpon po jugozahodnem grebenu sta 8. 7. dokončala Štremfelj in Zaplotnik. Za njima je poskusil še Bregar in, žal, za vedno ostal na gori. Bilje to četrti pristop na vrh in tretja smer. Od prihoda v bazo so potrebovali le 16 dni, samo dan več kot naveza Habeler-Messner, čeprav so plezali na klasičen (ekspedicijski) način.