Janez Pikon: Strmo in poraščeno pobočje zahodneje nad strugo potoka Bezdena in vzhodno nad, v živo skalo zbrušena globoka korita potoka Koritnice, staro ljudsko izročilo ohrani zgodbo to: »hudič z močno roko in veliko dlanjo v skalo sled vtisne nad stezo.« 
Po zaslugi domačinov iz vasi Gorjuše na jugovzhodnem pobočju Pokljuke se je do današnjih dni ohranila zanimiva krajevna zgodba. Ljudsko izročilo s pripovedjo o hudiču, ki si je med potjo po strmem pobočju iz Nomenja na Gorjuše za vzpenjanje po stezi navkreber, pomagal kar z golimi rokami in pustil trajne sledi na beli in gladki skali vse do današnjih dni. Sledi velikih dlani in prstov nad stezo so burili domišljijo, tako domačinov iz preteklosti, kot tudi dandanašnji radi povedo pripoved z razglednega roba, toda le dvoje jih je vedelo za belo skalo nad stezo. Strmo in poraščeno pobočje zahodneje nad strugo potoka Bezdena, bogatega s številnimi manjšimi slapovi in predelom Za Strano, vzhodno nad, v živo skalo zbrušena globoka korita potoka Koritnice, staro ljudsko izročilo ohrani zgodbo to: 'hudič z močno roko in veliko dlanjo v skalo sled vtisne nad stezo'.
Bezdena (721 m), manjši že zaraščen rovt nad Nomenjem ob stari furmanski poti na Gorjuše je ravno tako skrivnostna, samotna in od vseh pozabljena, kot njeno ime. Severni in gozdni vrh Kuk (662 m) nad vasjo Nomenj omogoči, da iz doline manjši rovt ni viden. Staro pot na Gorjuše, preko gozdnega vrha Senovo brdo (Snovbrd, 984 m) včasih močno vez prebivalcev Gorjuš in Koprivnika z dolino, pozna malo domačinov, redko je obiskana.
Manjše brezno nad stezo, znano predvsem domačinom in plezalcem, ki ob njej z obeh strani vadijo po precej izpostavljeni steni Kuka pod Bezdeno. Predel je bolj znan po Bezdenskih slapovih zahodno in Koritniških vzhodno. Predvsem Koritnica ponuja v svojih strmih koritih veliko užitkov, tako ljubiteljem vodnih športov, kot tistim, ki si želijo ogledati globoke tolmune zbrušene v živo skalo. Stezica vodi ob koritu do betonskega zbiralnika vode višje nad koriti potoka.
Pot z Nomenja na Spodnje Gorjuše je bila včasih za domačine ravno tako, kot je dandanašnji cesta, ki povezuje kraje med seboj. Domačini so po njej tovorili in nosili, skratka strma pot ni bila ovira za prehod iz kraja v kraj. Domačini še danes vedo povedati marsikaj zanimivega iz časov, ko je bil ta kolovoz vozen z vprego in pešpot ena redkih povezav z dolino. Stezi na Kopivnik se pot z Gorjuš nižje pod Bezdeno priključi preko Parnika (skoz Parnek), včasih pomembna vez prebivalcev Koprivnika z dolino.
Vir zgodbe te z roba goré: Zarobnjekov Cena z Garjuš, (Vinko Korošec)
Janez Pikon