Izpoved starega moža o časovno oddaljenih dogodkih v južnoafriških Majestic mountains. Okruten boj med staroselci in nizozemskimi priseljenci, zmagovalci pa so kot vedno tretji ...

Skrivnostni dogodki v »Čarovniškem gorovju«
(Iz nemškega)

Domoljub (1912): Med najstarejše naselniške rodbi­ne, ki so se bilo naselile v zahodnem delu Kapske kolonije v južni Afriki, je spadala družina gospoda Vilijera. Nje­gova obširna posestva so se razprostirala v bližini mesteca Vorcestra*. Iz njegove farme se je nudil človeškemu očesu krasen razgled na dolgo verigo »Čarovniškega gorovja«, ki se je na se­verni strani prostrane ravnine kakor gigantsko zidovje dvigalo v oblake. Težko bi bilo najti kje kako drugo go­rovje, ki bi bilo s tako skrivnostno pri­vlačno silo vplivalo na človeka, kakor ravno te divje višave. Zakaj ne samo lesketajoče se barvo skalnih vrhov in čarobno menjavanje barv ob sončnem zatonu, ampak pred vsem mračne in grozeče skalne globeli, ki so bile ostre­mu očesu dobro vidne kljub veliki raz­dalji, so dajale celemu impozantnemu prizoru nek skrivnosten značaj.

Ta lepi in nenavadni razgled in pa prijazna in gostoljubna osebnost go­spoda Vilijema sta mu pridobila v krat­kem mnogo obiskovalcev, gostov in prijateljev. In tako ga vidimo nekega večera sedeti na verandi pred hišo v družbi prijatelja iz Evrope, ki se je ta­krat dalje časa mudil v Vorcestru in večkrat obiskoval gospoda Vilijera. Oči obeh so bile uprte na gorovje, ki je žarelo v žarkih zahajajočega sonca. Oba sta molčala. Kar naenkrat se zga­ne gospodar, kakor bi se nečesa domi­slil se obrne proti svojemu gostu: »Go­tovo ste že zapazili, da sem se vedno branil ugoditi vaši želji in vas sprem­ljati na poti v gorovje. Bil sem neod­ločen, ali naj vam pojasnim vzrok svo­je nenaklonjenosti nasproti oni pokra­jini ali ne. Toda sedaj, ko se bliža dan vašega odhoda v domovino in predno se ločiva, sem sklenil, da vam razložim vzrok svojega ravnanja, ki se vam bo pa gotovo zdel nekoliko zagoneten. Ker se, kakor mislim, na zemlji ne vidiva nikoli več, zato bi rad, da bi se v Ev­ropi ne spominjali name kot na posebneža in čudaka.«

Ko pa je nato prijatelj zagotovil, da bo znal ceniti njegovo zaupanje in da bo vse, kar mu sedaj pove, ohranil zase, odvrne gospodar: »Ne mislite, da je dogodek, o katerem vam hočem govoriti, kaka skrivnost. Menim, da bom storil celo dobro delo, če vas prosim, da to v svoji domovini poveste tudi drugim ljudem, da se bodo znali varovati podobnih strašnih izkušenj, kakršno je moral pred dvema človeškima rodovoma doživeti naš kraj. In če pravim »kraj«, ne mislim s tem prijaznega mesteca, ki leži v naši bližini. V onih časih, o katerih vam hočem govoriti, so se iz širno ravnine le tu in tam dvigale posamezne, preproste naselniške koče. Med temi je bila tudi farma mojega očeta in jaz sem potemtakem že od mladih nog naprej znan s to okoli­co. Predaleč bi me pa zavedlo, če bi vam hotel slikati vse podrobnosti na­šega tedanjega življenja; zato vam ho­čem povedati le zgodbo dveh dni iz svojega življenja, ki sta mi še tako živo v spominu, kakor bi med njima in med danes ležalo le nekaj tednov.

Ali vidite tamkaj ob vznožju Ča­rovniškega gorovja ono temno liso? Prijatelj, kateremu je veljalo vpra­šanje, je pritrdil, ne da bi obenem povedal, da je bil že sam enkrat na onem mestu in da se mu je zdelo, kakor da bi bilo tam pred mno­gimi leti stalo že davno izginulo domovje. Do sedaj si namreč nikdar ni upal na starega Vilijera glede tega postaviti kakega vprašanja, ker je vedno, kadar je govor nanesel na to gorovje, skoraj opazil, da se je sivolasemu farmerju zresnilo čelo in njegovo oko z neko skrivnostno žalostjo zrlo proti goram. Zato pa je bilo njegovo presenečenje še večje, ko je Vilijem sedaj nadaljeval:

»Na onem kraju je pred več kakor šestdesetimi leti stala hiša družine, ki je živela z nami v tesnem prijateljstvu. Viljem Vajk, edini posestnikov sin, ta­krat še deček pri desetih letih, se je bil prav posebno navezal name, ker je imel doma samo dve sestri in smo bili mi kljub znatni razdalji najbližji sose­di njegovega očeta. Z njim sem prelazil ravnino na vse mogoče strani, in kakor je bilo pri dečkih naše starosti popolnoma naravno, so naju mikali zlasti oni kraji, o katerih sva pričako­vala, da doživiva nekaj nenavadnost in izvršiva kak junaški čin. Vse sva prehodila, pa v gorovju nisva bila še nikdar, ker so nama starši obisk onih divjih krajev strogo prepovedali, to pa zaradi tega, ker so imeli leopardi in ve­like afriške kače tam svoje domovanje in je bil lahko v življenjski ne­varnosti, kdor se je izgubil v teh sa­motnih dolinah in globelih. Lahko si mislite, da je bilo vsled te prepoved najino hrepenenje, videti ta skrivnost­ni svet, vedno večje in silnejše. Pa si nisva upala zoper očetov ukaz. Ko se pa nekega dne moj in Viljemov oče odpeljeta z doma in sta se imela vrniti šele proti večeru, pride Viljem in predlaga, naj porabiva krasno priliko in napraviva že toliko časa nameravani izlet v gorovje, ki nama ga je domišljija slikala kakor tuje, neznano začara­no kraljestvo. Ni ga stalo mnogo tru­da, da me je pregovoril, in ko sva bila tekaj streljajev oddaljena od doma, sva jo hitrih korakov ubrala proti go­rovju. Dobro uro potem, ko sva zapu­stila hiše zadnje naselbine, sva stopila v ozko dolino, po kateri je proti rav­nini mod grmičevjem in nizkim drev­jem stremela potočna struga in se na drugi strani polagoma vzpenjala med skalnatimi stenami. Reči moram, da naju je to, kar sva tu videla, zelo raz­očaralo.

Nobena onih redkih živali, ki nama jih je prej v bajnih barvah slikala najina fantazija, nama ni zastavila po­ta, in ko sva že dobro uro sledila strugi notri med gorovje, so se pojavile posledice tega razočaranja v družbi z učinki popoldanske vročine in posledi­ca obojega je bila nepremagljiva utru­jenost in izmučenost. Viljem, ki je za­pazil mojo oslabelost, mi je svetoval, naj ležem za nekaj časa pod skalni po­mol, ki je dajal nekoliko hrambe pred pekočimi žarki; sam pa je hotel nada­ljevati svojo pot po dolini in mi oblju­bil, da se kmalu vrne in me pokliče.

Ne spominjam so več, koliko časa sem ležal v senci skalnega pomola, ko sem se po krepilnem spancu zopet zbu­dil, vendar pa je moralo preteči nekaj ur, odkar me je bil zapustil moj prija­telj, kajti vsa dolina je že ležala v tem­ni senci in najvišji vrhovi oddalje­nih gora so se svetili v zadnjih žar­kih zahajajočega sonca. Pokrajina, ki naju je popoldne tako malo zanimala, je sedaj v svojem globokem molku, ki jo vladal nad samotnimi prepadi, in odsevajoč v čudovitih svetlobnih bar­vah, ki so se igrale okrog nebotičnih duhov, budila v moji duši nek nenava­den čut strahu in bojazni. K bojazni se je priselila skrb za tovariša, o katerem kljub njegovi obljubi, da se v kratkem vrne, ni bilo duha ne sluha. Ko sem se hotel splaziti izpod skale, ki me je do sedaj varovala pekočih sončnih žarkov, da bi mu s klicanjem dal kako znamenje, po katerem bi se mogel ravnati, če bi se bil, kar sem tudi slutil, izgubil v kaki stranski dolini. Toda ko stegnem skozi odprtino pod tkalo svojo glavo, tu zagledam nekaj, da mi je pri tej priči zastala kri po ži­lah. Ob tej steni nad dolino, na kateri se je nahajalo moje ležišče, komaj sto kora­kov od mene, sem zapazil, kako se je zmajalo nizko grmičevje in med zeleno travo, ki jo je zibal večerni vetrič, se je pojavila glava, ki ni bila prav nič podobna človeški, glava, kakršne še nisem videl v svojem življenju. Okrog rabovitega obraza je plapolala nena­vadno dolga bela griva in potuhnjene oči te čudovite pošasti so zrle, kakor se je zdelo, naravnost po dolini navz­dol, prav v isti smeri, kjer sem tičal sam v svojem skrivališču. Smrtna groza me je obhajala in v nekaj sekundah sem preudaril vse možnosti, kako bi ubežal iz nesrečne doline. Prikazni, ki je bila med tem zopet izginila, si nisem mogel drugače razložiti, kakor da sem jo smatral za eno izmed onih orjaških opic, o katerih velikosti in divjosti mi je svoj čas zdravnik iz mesta pravil cele povesti in zgodbe. Res je bilo, da mi je pripovedoval, da žive te zverine daleč severno od naše pokrajine, a po mojih otroških mislih se mi je vendar zdelo popolnoma verjetno, da se je ka­tera teh pošasti priklatila tudi v divje Čarovniško pogorje.

Po kratkem, a mučnem preudarku sem prišel do sklepa, počakati, da se popolnoma znoči, potem pa kolikor mogoče neslišno zapustiti to nevarne kraje. Kakor večnost dolge so se mi zdele one četrtinke ure, ki so minule, predno je nastala trdna tema, in sem jaz nepremično tičal v svojem skriva­lišču. Kolikor mogoče tiho sem potem splezal ob skalovju navzdol; z naj več­jo previdnostjo sem stavil eno nogo pred drugo in tako prehodil prvi kos svojega pota. Tu me pa zopet pograbi groza in ne meneč se za oddaljeno tu­ljenje roparskih živali in lajanje pavi­janov in drugih prebivalcev gorskih višav sem dirjal dalje čez drn in strn, kolikor so me nesle moje noge. Pri vsem tem pa je vendar preteklo nekaj ur, predno sem krvaveč iz različnih ran zagledal v ravnini razsvetljena okna naselniških koč. Ko sem končno z največjim naporom dospel do doma­če hiše, sem ugledal očeta s sosedom, ki sta se bila ravno namenila, da od­jezdita iskat mene in mojega tovariša, o katerem sem izvedel, da se še ni vrnil. Stroge, karajoče besede, ki sem jih čul iz ust očetovih, so ostale brez vpli­va name; zdele so se mi brezpomemb­ne v primeri z groznimi rečmi, ki sem jih bil ta večer doživel. Strah, ki sem ga prestal, me je tako prevzel, da ni­sem mogel ničesar povedati o svojih doživljajih in da so me celo noč mučile grozne sanje. Kaj je bilo z mojim pri­jateljem nisem vedel. Toda ko so dru­gi menili, da je gotovo kam zašel in da ga drugo jutro z združenimi močmi kmalu zopet najdejo, tedaj se nikakor nisem mogel iznebiti tajne, temne slut­nje, češ, kaj pa, če bi bil pojav onega zagonetnega bitja v kaki zvezi z nena­doma izginulim prijateljem.

Drugo jutro na vse zgodaj me zbu­di oče z besedami: »Vstani in pripravi so, da nas spremljaš v gorovje po poti, po kateri sta hodila včeraj z Vilje­mom.« Kmalu nato se je proti gorovju pomikala naša četa, pri kateri so bili večinoma vsi moški iz sosednjih nasel­bin. Ko smo dospeli v dolino, so začeli posamezni skrbno preiskovati tla, da bi po morebitnih sledovih dognali, če je zabredli Viljem prekoračil na kakem kraju potok ali grmičevje. Toda kljub vsem naporom ni bilo mogoče odkriti niti najmanjšega znaka, ki bi bil pri­čal o njegovi prisotnosti; tako smo po­časi dospeli prav do onega mesta, kjer me jo bil Viljem pretekli dan zapustil.

Nekateri izmed naših spremljevalcev so poskušali splezati v stransko glo­bel, ki je ležala nekoliko nad mojim včerajšnjim ležiščem. Ravnokar so nam izginili izpred oči, tu udari naenkrat na ušesa prestrašen klic. Hitro smo hiteli za njimi in komaj smo bili mimo ovinka, kar se nam pokaže pre­tresljiv prizor. V rokah njegovega oče­ta, obkroženega od onih, ki so bili prvi prodrli v globel, je počivalo telo moje­ga prijatelja, in takoj na prvi pogled sem spoznal, da je bilo brez življenja.

Njegov suknjič je bil raztrgan in na prsih je zevala široka, s strjeno krvjo pokrita rana. »Ubogi dečko, goto­vo je plezal za kako rastlino ali živa­ljo, pa je spodrsnil,« je pripomnil tiho eden izmed mož zdravniku, ki je bil sklonjen nad mrličem in preiskoval ra­no na prsih. »Na ostri skali, čez ka­tero je padel, je dobil smrtno poškod­bo, saj na onem ostrem skalnem robu se še poznajo krvavi sledovi.«

Ko smo tako, vsi prevzeti od groze in žalosti, nemo zrli na mladeničevo mrtvo truplo, sem zdajci zapazil, kako je zdravnik prestrašeno planil kvišku in z glavo majaje sam pri sebi mrmral: »V tem kraju, da skoraj ni mogoče verjeti!« Nato je vstal in globoko za­mišljen sledil sprevodu, ki so je z dečkovim truplom počasi pomikal v do­lino.

V trenutkih, ko kak nenavaden dogodek do skrajnosti pretrese člove­kovo dušo, so tudi posameznosti in ne­znatne stvari bolj živo kakor drugače vtisnejo v spomin. Tako je tudi meni prav do danes ostala v spominu še vsa­ka beseda pogovora, ki se je med potjo razpletel med zdravnikom in mojim očetom, ki je mene peljal za roko, in tako živo se tega spominjam še danes, ka­kor da bi od takrat preteklo le nekaj tednov in ne šestdeset let. Kakor bi me naganjala neka nevidna notranja sila, sem začel očetu pripovedovati, kaj sem prejšnji dan videl iz svojega skriva­lišča.

»Molči že enkrat o svojih neumno­stih,« je zarentačil nad menoj in se obrnil proti zdravniku ter nadaljeval, ka­kor bi me hotel opravičevati: »Ni še dovolj nesreče in sedaj nam hoče ta mladič še kvasiti o izrodkih svoje raz­grete domišljije.«

Toda kako se je oče začudil, ko mu je zdravnik polglasno odvrnil: »Pustite ga pripovedovati, morda ni to, kar je videl, edino plod razvnele otro­ške domišljijo. Kaj pravite, kaj je vzrok smrti nesrečnega dečka?«

»No, da se je v skalovju ponesre­čil, kakor je prej eden izmed mož ome­nil; rana je pač taka, da ni živel dalje kakor še eno minuto po padcu.«

»Kako si pa potem razlagate čud­no dejstvo,« odvrne zdravnik, »da manjka dečku srce?«

Še danes se mi zdi, da vidim grozo in strah, ki sta pri teh zdravnikovih besedah obšla mojega očeta. Toda ne­koliko praznoveren, kakor sploh vsi Buri onega časa, ni ničesar odgovoril, ker je domneval, da ima tu svojo roko brez dvoma kako nenavadno, bajno bitje. Tako smo nemo korakali za nosilnico, napravljeno iz vej, na kateri bila dva moška nosila mojega mrtvega prijatelja proti domu njegovih staršev. Nemo smo se tudi poslovili od potrte družine, in ko smo dospeli do naše far­mo — bilo je že temno — me je oče ta­koj kratkih besedi poslal v posteljo. Pri tem sem pa zapazil, da mu zdrav­nikove besede nikakor niso hotele iz glave.

Tako je preteklo nekaj tednov. Spomin na skrivnostno smrt mojega prijatelja, ki je do sedaj kakor mora le­žal nad nami, je začel sedaj počasi iz­ginjati. Moji tovariši, sinovi sosednjih kolonistov, so začeli ravnokar opisani dogodek smatrati za zanimiv pustolov­ski doživljaj, in mislim, do so me ne­kateri izmed njih celo zavidali, zaradi trenutkov, na katere sem mislil le s strahom in nepremagljivo grozo. Seve­da niso ničesar slutili o uganki, na ka­tero je bil namignil oni dan zdravnik.

Kakor je bil zaukazal oče, sem sicer molčal o tej zadevi, ki mi pa kljub temu ni hotela iz spomina. Vedno in neprestano sem premišljeval vse raz­lične možnosti, s katerimi sem v svoji otroški domišljiji skušal razložiti strašni slučaj, ki se je bil odigral, ko sem spal, v samotni stranski dolini Ča­rovniškega gorovja. Pač sem čul že več­krat o prikaznih, s katerimi so v afriških pustinjah ali gorah razdraženi čuti slepili lovce in potnike; toda po­šast, ki sem jo videl jaz, ni mogla biti nikakor izrodek razgreto domišljije. Kajti videl sem jo prenatančno in proti temu je zlasti govorila zdravnikova opomba. Včasih sem že mislil, da se mi je prikazal pravi pravcati peklen­šček, o katerem sem pogosto čul pripo­vedovati preproste kmete iz okolice, da so se mi ježili lasje. Zopet drugič me je mučila misel, ki sem jo imel pri pogledu na grdi nestvor in trpel sem takorekoč notranje bolečino in muke, kadar sem si v duhu naslikal borbo med mojim nesrečnim prijateljem in divjo pošastjo.

Kdo ve, če bi ne bile posledico ne­srečnega dne in neprestano, mučno tuh­tanje povzročili končno nevarne telesno in morda celo duševne bolezni, če bi se ne bilo nenadoma zgodilo nekaj, ki nam je hipoma razvozlalo zamota uganko. Nikdar, dokler bom živ, ne bom pozabil strašne noči, v kateri nam je dogodek, v primeri s katerim je bila smrt mojega tovariša skoraj malen­kostna, vse pojasnil.

Kakor sem vam že rekel, se je bilo razburjenje med naselniškimi druži­nami že poleglo in zavladalo je zopet navadno življenje. Poleg tega je po­zornost ljudi obračala nase neka skrb posebne vrsto, ki jo bila prav priklad­na, da so ljudje pozabili na pretekle dogodke. Antilope, ki so se navadno v tem letnem času pojavljale na naših prostranih poljanah, in ki so bile zaradi svojega mesa za prebivalstvo velike važnosti, so prišle to leto v nenavadno malem številu, tropi nojev pa, ki so na­vadno istočasno z antilopami prihajali v ravnino in katerih perje je za marsikaterega naših sosedov pomenilo pre­cejšnji del dohodkov, se sploh pokazati niso hoteli. To je vzbujalo še tem večjo pozornost, ko se je bila omenjena div­jačina v pokrajinah, ki so ležale nekaj dni hoda dalje proti vzhodu, pojavila v navadnih množinah, kakor do sedaj in so v Kapsko mesto potujoči tr­govci poročali, da so se tam po dolgem času prvič zopet pridrla krdela slonov in žiraf, ki so prišli od severa. Ni bilo težko uganiti, da je dolgotrajna suša v notranjščini dežele živali primorala, da so se izselile na južne pašnike. Toda zakaj so se poja­vile povsod drugod in so se izogibale le naše pokrajine, ki se je vendar po­našala z bujnejšo rastjo in sočnejšo krmo kakor vzhodni kraji, to je bila uganka.

To dejstvo je kaj neprijetno vpli­valo na kmete v okolici Vorcestra. Za­to se je večje število okrog stanujočih Burov odločilo, da priredi skupen lov­ski pohod v vzhodne, še malo obljudene planjave; trajal naj bi več tednov, zato so nekateri nameravali odriniti kar s celo družino. Tudi mojega očeta se je polastila želja, da bi se jim pri­družil, in tako je prišlo, da smo po kon­čanem napornem dnevnem delu še dolgo v noč sedeli skupaj in pri svitu lojevih sveč krpali, popravljali, pri­pravljali razne potrebščine za potova­nje. Moja starejša brata sta poleg tega smela tudi še pomagati pri vlivanju krogel in pri napolnjevanju nabojev, za kar smo ju mi mlajši seveda zavi­dali.

Nekega večera smo ostali pri delu dalje, kakor je bila navada. Dan, ko so imeli lovci odriniti, je bil že blizu, a oskrbeti je bilo treba še mnogo stvari. Bilo je že proti polnoči, ko smo končno vse izvršili, kar je bilo treba. Ravno­kar smo hoteli oditi k počitku, kar začujemo glasen klic starejšega brata, ki je bil stopil za trenutek na prosto, da še enkrat pogleda po konjih. Komaj smo, sledeč klicu, dospeli na prostor, ki je bil med stanovanjem in ograjami za živino, kar zagledamo oddaljen svit ognja in sicer prav v isti smeri, kjer se je razprostirala farma gospoda Vajka.

»Na konje, fantje!« je skoraj istočasno zadonelo povelje mojega očeta. Nekaj minut in že smo odhiteli čez pustinjo, ki je bila zavita v tiho nočno temino. Toda čim bolj smo se približevali kraju, kjer je divjal ogenj toliko bolj so glasni klici in udarjanje konjskih kopit prekinjali nočno tihoto. Kajti tudi več naših sosedov je opazilo ognjeni plamen in so hiteli na pomoč med njimi tudi moj znanec, suhi ho­landski zdravnik. Komaj smo prišli na stanovališče Vajkove družine, so od­rasli poskakali s konj in se kolikor mogočo previdno bližali hiši, ki je bila že vsa v plamenu in je tvorila velikansko žarečo grmado podirajočih se in deloma že sesutih tramov. Nam mlajšim je bila izročena skrb za konje, nekaj moških je pa hitelo k ograjam, da izženejo na prosto živino, ki se je naha­jala notri, ker se je bilo bati, da daleč naokrog letajoče iskre ne zažgejo trnje in grmičevje, ki je tvorilo ograjo. Toda že po kratkem času so se zopet vrnili k družbi, ki je bila zaposlena pri hiši, nazaj.

»Hvala Bogu,« sem čul reči nekega Bura, »rešili so se, kajti živino so iz­gnali iz ograj, ni je notri, menim, da so se z živino vred utaborili kje zunaj na polju.«

»Potemtakem smo mi danes tukaj odveč, kajti hiša je uničena,« je od­vrnil moj oče. »Natančneje bomo izvedeli vso stvar jutri od družine same. Zato odidimo domov, ker potrebni smo počitka; prihodnje dni nas čaka mnogo truda in naporov. — Fantje, kaj počenjate? Ali ne morete paziti na konje, kakor se spodobi?« S temi zadnjimi besedami se je obrnil proti nam, ki smo se zaman trudili, da bi obdržali skupaj našemu varstvu izro­čene živali. Kar naenkrat se jih ji po­lastil nek čuden nemir, začeli so vo­hati okrog po zraku in se plašno odmi­kali od trnjevega vrtnega plotu, kamor smo jih bili zagnali, da bi bili dovolj oddaljeni od ognja.

»Preklicana žival!« zavpije eden naših sosedov, ko se mu konj, katerega je ravno hotel zasesti, iztrga iz rok, skoči preko ograje, obstane pod enim onih mračnih dreves in začne plašno rezgetati.

»To jo vendar že preveč neumno«, ponovi njegov gospodar in si naredi skozi trnjevo ograjo prehod, skoči za konjem. V desnici vihteč korobač iz debelega usnja hiti preko trate, da kauznuje neubogljivo žival. Toda še predno je dospel na lice mesta, se mu izvije iz prsi krik groze in strahu, krik, kakršnega nisem čul nikdar niti prej niti pozneje.

»Semkaj, ljudje božji, sem­kaj!« Ta klic je kakor bi mignil vrgel slehernega s konja in vse je drvelo za ograjo.

Že marsikaj hudega in groznega sem videl v svojem življenju, gospod, kajti to je delež vsakogar, kdor dalj časa živi v tej deželi. Toda še nikoli, nisem videl starih, korenjaških ljudi, ki so zrli že neštevilnim sovražnikom v oči in se ne tresejo pred vsakim šumom grmička, stati tako, kakor so stali ono noč. Večkrat sem že čul govoriti, da more komu vsled strahu zastati in otrpniti kri v nogah, toda kot otrok nisem pri tem mislil nič kaj posebnega. Ko sem se pa tisto noč bližal gruči mož, ki so bili kakor smrtna senca in kakor vkopani in obsevani od begajočih svetlob­nih žarkov goreče hiše stali sredi vrta, ter kakor okamneli nepremično zrli na ono točko pod košatim drevesom, pa se mi je naenkrat razjasnil pomen onih besed. In ko smo se s tovariši pri­rinili bližje, ko sem tudi jaz zagledal, kar je bilo onim vsem pognalo kri z obraza, tedaj je bilo tudi meni pri srcu, kakor bi bila žila v meni za trenu­tek prenehala tolči in kakor bi bilo za nekaj časa življenje izginilo iz mene. Na tleh pred molčečo družbo je ležal Bur Vajk, njegova žena in njegove hčere, od katerih je bila najmlajša sta­ra šele osem let, vsi bledi in tihi, v eni vrsti ležeči. Vendar ni bilo to, kar je v navzočih budilo grozo in strah, temveč priglušeni glas zdravnikov, ki je klečal na tleh in truplo za truplom na kratko preiskal.

»Prav kakor takrat pri onem ne­srečnem mladeniču. Vsem manjkajo srca. O, te peklenske pošasti! Zakaj vendar nisem zadnjič poslušal svojega suma, kakor pa da sem smatral kaj takega za nemogoče!«

»Ali res mislite, gospod doktor,« je prekinil moj oče mučno tišino, ki je sledila zdravnikovim besedam, »da ima sam hudič tu svojo roko vmes?«

»Ne, on jo pri tem nedolžen,« se je glasil mrki zdravnikov odgovor, »pač pa bitja, ki niso nič boljša od njega, bitja, v primeri s katerimi tigra lahko imenujemo ponižno, krotko živalico.«

In potem, kakor bi čutil, da mora govoriti, da razvozla čudovito uganko, da razjasni skrivnostno smrt na zemlji ležečih žrtev, je vstal in začel pripo­vedovati: »Pred dolgo leti,« je začel zdrav­nik, »sem se mudil na daljnem vzhodu v Zmajevem pogorju. Pridružil sem se večji lovski družbi, pri kateri je bil tu­di mlad Anglež. Nekega dne smo ga našli, ker je rad sam zase taval in blodil okrog, mrtvega v divjem prepa­du. Prav taka rana, kakor jih vidimo tukaj, mu je zijala na prsih, in ko smo ga bliže pogledali, smo kar ostrmeli, ko smo videli, da so morilci svoji žrtvi iztrgali srce. Zločince smo zalotili še isti dan. Bili so to San, to so pravi divji Bušmani, ki so ubili našega tovariša, da porabijo njegov drob pri svojih ča­rovnijah. Tako so povedali oni, ki smo jih ujeli. Ko sem pred kratkim pri ma­lem Viljemu naletel na podobno rano, tedaj mi je takoj šinila v glavo misel, da mora tudi pri tem zločinu imeti zraven svojo zlobno roko kak Bušman. Vendar se nisem upal javno povedati svojega mnenja, kajti kako naj bi kdo teh divjakov počenjal svoja grozodej­stva v tej okolici, ko so vendar njih bi­vališča daleč, daleč preč od tukaj. Ah, če bi bil jaz takrat govoril, če bi bili preiskali gorovje, tedaj bi bili ti nesreč­neži skoraj gotovo, ne, prav gotovo bi bili še pri življenju.

S temi besedami je starec končal svoj govor in pri zadnjih besedah se mu je glas vidno tresel. »No, dobro,« je odvrnil eden okrog stoječih kmetov, oni, čigar konj nas jo bil opozoril na kraj grozne nesreče, »dobro, maščevati hočemo nesrečneže nad temi peklen­skimi pošastmi. Jutri s sončnim vzho­dom odjezdi četa oboroženih v Čarov­niške gore. Mislim, da nobeden onih, ki so videli ta pretresljiv prizor, ne ostane doma.«

Molče so si možje drug drugemu stisnili desnice in tiho in resno so se ločili posamezniki in odšli vsak proti svojemu domu. Kajti vsak je pač dobro vedel, kakšna težka in nevarna naloga jih čaka nastopni dan.

Kdor bi bil drugo jutro z enega iz­med gorskih vrhov zrl v dolino, v ka­teri je pred nekaj tedni moj prijatelj izgubil svoje življenje, temu bi se nu­dil kaj nenavaden prizor. Na desni in levi strani potočne struge, ki se je vi­la po dnu z grmičevjem poraščene skalne globeli, bi bil na raznih mestih, če bi imel ostre oči, videl sem in tja lahno gibanje visoke stepne trave, ki je med grmovjem pokrivala tla. To gi­banje so je polagoma pomikalo naprej, podobno dolgemu valu, kakršnega po­vzroča veter poletu v žitnem polju. Toda čeprav v žitu enemu valu sledi nešteto drugih, dokler sapa veje preko njive, je tu prod in za premikajočo so površino ostalo vse mirno, in ko se je čudna prikazen za kakih sto korakov približala velikanski skali, ob vznož­ju katere je bilo najdeno mrtvo truplo ubogega Viljema, je hipoma izginila. Po preteku nekaj minut pa se je slika globeli hipoma spremenila. Rezek žvižg se je razlegal med skalovjem in kakor bi mignil, so se izmed grmičevja dvignilo svetle cevi številnih pušk in vajen opazovalec bi bil tudi iz daljave od časa do časa zalotil kak zagorel obraz, ki se je dvignil iz visoke trave in napetih oči motril strmo se dvigajo­čo in razorano stene divje globeli. Zo­pet je zadonelo vodnikovo znamenje in zdajci skoči pet krepkih mladih mož iz gostega grmičevja, ki jih je do sedaj zakrivalo, in začno kolikor mogoče ur­no, lezti po steni, ki se je dvigala na nasprotni strani doline, kakor se je nahajalo mesto umora. Komaj pa dosežejo nekaj metrov visoko nekoliko rav­nega prostora, kjer jim jo skalni pomol nudil malo zavetja, kar zadoni zopet poveljnikov glas: »Za skalovje možje, skrijte se!« Štirje so takoj sledili po­velju, peti je pa z glasnim krikom omahnil naprej in strmoglavil po po­bočju v dolino, kjer so je v strašnih bolečinah vil sem ter tja. Obenem je bi­lo čuti lahno šumenje in neko skrivnostno tleskanje. Bile so to pušice, ki jih je iz svojega skrivališča metal na Bure njih sovražnik, tem seveda nevi­den, in čigar zastrupljene pušice so v nekaj trenutkih umorile človeka in žival.

Zdaj se je razvila nova, čudovita slika. Strelci so zopet izginili v grmi­čevju in nato se je zdelo, kakor bi se del šume začel počasi in previdno po­mikati naprej proti skalni steni. V istem trenutku se je razleglo divje vpitje in zopet se je začelo ono čudno šume­nje, povzročeno od pušic, ki so udarjale v suhljad. Toda sedaj niso mogle na­praviti nobene škode več, ker so vedno obtičale v debeli steni, spleteni iz ve­jevja in trave, katero je nosilo nekaj korenjaških mož in ki se je počasi ve­dno bolj bližala nevarni steni, v kate­ri so imeli divjaki svoje skrivališče. In ko je od nasprotne strani zadonel skupni strel in se je pri tem eden div­jakov smrtno zadet prekucnil preko čeri in padel v globel, so tudi pušice začele ponehavati in čez nekaj časa, ko so možje s svojim nenavadnim šči­tom dosegli skoraj vhod v jamo, ni bilo čuti nobene pušice več.

In sedaj si lahko mislite, kaj je sle­dilo za tem; še en kratek napor in dvajset krepkih rok je dvignilo živo streho in jo potisnilo v odprto jamo. Nato so na povelje vodnikovo prihiteli strelci in v trenutku je bilo pred vho­dom nakopičene suhljadi, trave in su­hih vej toliko grmade, da je bil div­jakom v votlini izhod nemogoč. Nekaj hipov pozneje so pa že na vseh straneh švigali kvišku rdeči plameni, in dočim je bil en del moštva zaposlen s tem, da so prinašali vedno nove suhe trave in vejevja, so drugi to škropili z vodo, da je bil močnejši dim in z drogovi pe­hali kadečo se in tlečo kopico v votlino. Kričanje in rjovenje, ki je v začetku votlo prihajalo iz notranjščino, je kma­lu utihnilo. Toda minile so cele ure, predno je ugasnil zadnji plamen in se je dim docela izkadil iz jame.

Stari Vilijer je zapazil grozo, ki se je brala z obraza njegovega prijatelja, ki ga je verno poslušal, kajti po krat­kem odmoru jo z resnim glasom nada­ljeval: »Morda se vam bo zdelo to nekaj krutega in nečloveškega, dragi prija­telj, toda povem vam, da nobenemu izmed mož, ki so stali takrat okrog zadušenih in od dima zakajenih Bušmanov, ni prišlo kaj takega na misel, da bi se mu bili smilili zverinski div­jaki, ker so jo vsak spominjal, kaj se je bilo zgodilo preteklo noč. In če bi bil morda komu pogled na par žensk in otrok, ki so se nahajali med mrtvimi — bilo je vseh skupaj okrog 20 divja­kov — ganil srce, tedaj bi mu bilo to čustvo brez dvoma takoj izginilo, če bi bil pogledal na čarovnika, ki je bil vodja te divje drhali. Prav na kon­cu votlino je ležal, kakor bi skušal, strahopeten, kakor ves ta zarod, rešiti samega sebe. Raz grdo glavo je visel šop orjaških belih nojevih peres. In to je bilo, kar sem jaz smatral za grivo kake bajne pošasti. Okrog vratu je pa nosil na vrvici nanizana — skoraj me je groza izreči - še krvaveča srca ne­srečnikov, ki smo jih bili našli ponoči tako kruto umorjeno in poleg teh že iz­sušeno srce mojega ubogega tovariša Viljema.«

Vilijer je zopet utihnil in kakor ob spominih na davno minule dni so po­čivale nekaj časa njegove oči na oddaljenih gorskih višinah. Potem je pa začel zopet pripovedovati, toda sedaj z glasom pripovedovalca, ki poroča stvar, ki ne gane srca: »Zanimalo vas bo, kako je izgledala votlina, v kateri so ti rumeni zlodeji končali svojo živ­ljenje. Vse stene so bilo za dva metra visoko pokrite s čudnimi podobami. Tu so bili jezdeci na konjih in tudi vo­li, antilope, žirafe in sloni so bili dobro videti, in na gladki ploskvi, ki je me­rila gotovo deset čevljev, je bila nasli­kana cela bitka med Bušmani in Kafri. Slike niso bilo slabe, vsako stvar je bilo lahko takoj spoznati, in človek kar verjeti ne more, kako so mogli ti ljudje napraviti kaj takega.

Te slikarije so sedaj našemu dok­torju služile za to, da nam je razložil uganko, kako da se je mogla v Ča­rovniškem gorovju kar nenadoma po­javiti in naseliti ta rumena roparska drhal. Pred stoletji, tako je rekel, so predniki sedaj na daljnem severovzhodu živečih Bušmanov prav gotovo biva­li v naših krajih. Stanovali so v tukaj­šnjih gorskih duplinah in so izgotovili prej imenovane slikarije. Kako ustno izločilo, tako jo menil stari zdravnik, se je moralo o tem ohraniti tudi še pri današnjih njihovih potomcih. In tako so tudi ti, ki so bili ravnokar končani, stiskani in pregnani od Kafrov pobegnili in prišli v prvotna bivališča svojih prednikov, da bi od tu nemoteno mogli ropati in moriti. In sedaj se nam je tudi kar naenkrat pojasnila odsotnost divjačine, o kateri som vam prej govo­ril. Divjaki so gotovo, predno so dospeli v naše pogorje, napravili lov na noje in tako vse stepne živali pregnali v druge kraje. Kolika sreča pa je bila za našo okolico, da se nameravani lov­ski pohod še ni bil začel. Drugače bi bilo te zveri v človeški podobi opustošile in zažgale vse farme, ki bi bile brez vse moške pomoči, žene in otroke pa umorili na ravno tako grozovit način, kakor one nesrečnike, katerih smrt je zdravnika privedla na pravo sled glede nečloveških zločincev «

»In je bil to zadnji dogodek svojo vrste v tem kraju?« j«‘ vprašal Vilijarov gost, ko je oni končal svojo povest.

»Da,« se je glasil resno starčev odgovor, »da, to je bil zadnji, saj je pa tudi moral biti; kajti trajalo je le nekaj mesecev in prišla je v nas kraj četa an­gleških vojakov. Niso prišli zato. Da bi nam pomagali, ampak da bi nas ovi­rali pri obrambi svoje lastne kože kadar bi bila sila. Večina Holandcev se je dvignila od tu in se preselila drugam. Kaj je prišlo pa potem, vam je znano: dolga doba izkušenj in bojev za naš narod, dokler si ni na vzhodu izvojeval nove domačije.«

To so bili tedaj dogodki, katerih spomin je v duši starega farmerja Villijera vzbujal strah in grozo, kadar je zrl vrhove Čarovniškega pogorja, in ki so bili vzrok, da se je vedno branil spremljati svojega znanca na poti v one kraje. Tudi tega se je bila vsi v povesti polastila neka groza, ko se je drugo jutro poslavljal od gostoljubnega Vilijora, je s pritajeno bojaznijo zrl višave, ki so se v daljavi dvigale nad nižino in se svetile v žarkih jutranjega sonca.

Domoljub, 28. marec 1912
Domoljub, 4. april 1912
Domoljub, 11. april 1912

Worcester*