Gorenjski glas, Snovanja - Zdravko Kaltneker: Zgodba iz knjige črtic...
Snovanja
ZGODBA
Skupno ležišče
Ali ste poznali Menihovega Vinkota? Najbrž ne, saj je že precej let kar ga ni več. Morda pa tudi, saj je veliko planinaril in oblezel je veliko vrhov. Pa še veseljak je bil in so ga v vseh kočah poznali. Bil je bolj majhne postave. Sicer je bil čokat in močan, a v temi bi ga lahko kdo imel za žensko, posebej še, ker je nosil zelo dolge lase. V tistih leti so bili dolgi lasje že tudi moderni in njemu so se kar vihali po klobuku navzgor. Tole zgodbo je sam pripovedoval in ne jamčim za njeno natančnost.
Že precej pozno je prišel na skupno ležišče. Obe strani pogradov sta bili zasedeni in v temi ni takoj našel prostora. Slišalo se je samo smrčanje ter tu in tam pritajen pogovor. Nekateri fantje so še prepričevali svoja dekleta za akcijo. Počasi so se mu oči privadile na temo, a še zmeraj ni videl praznega prostora. Na levi strani se je nekdo dvignil in odšel iz prostora. Najbrž je šel odtočit. Naš prijatelj je izkoristil priložnost in zlezel na tako nastali prostor. Bilo je zatohlo, zato se je slekel in si nataknil samo spodnji del trenirke. Nahrbtnik si je potisnil pod glavo in se začel razgledovati okoli sebe - kolikor se je v temi sploh videlo.
Na njegovi desni je bil parček, kar tesno objet, in zdelo se mu je, da že spita. Na levi pa so bila dekleta, vsaj dve ali tri so bile gotovo tam. In najbližja ga je celo ogovorila:
"Gospod, ali se hočete pomakniti bolj k meni. Tale, ki je šel ven, je pijan in mi sploh ne da miru. Ves čas tišči vame in me nadleguje."
Oho, seveda, kdo bi le odklonil, če ga povabi dekle. Pomaknil se je k njej in že hotel načeti razgovor, ko je ugotovil, da se je prejšnji posestnik prostora vrnil. Razgledoval se je okrog sebe in končno le ugotovil, kje je pustil svoje stvari Vrinil se je na prejšnji prostor in menda sploh ni ugotovil, da je med tem postalo bolj tesno.
Bil je še kar razgret in seveda prepričan, da še zmeraj leži pri dekletu. Nič kaj dosti se ni obotavljal, takoj je želel nadaljevati z osvajanjem. Naš prijatelj ga je hotel nahruliti in odpoditi, potem pa mu je prišlo na misel: "Naj bo hec."
Odločil se je, da bo zaigral osvajano dekle. Navidez se je branil napadalca in mu obrnil hrbet. "Od zadaj le nismo tako različni, da bi osvajalec mogel hitro ugotoviti, pri kom leži," si je mislil in mu prepustil zadnji del. Res je tako smrdel po pijači, da bi ne bilo mogoče prenesti, če bi se - bognasvaruj - hotel poljubljati.
In potem se je začel popolni napad. Roke so bile takoj pod srajco in treba se je bilo ubraniti, da ne bi prehitro ugotovil, da ima tale punca preveč kosmate prsi in da nima nič joškov. Po brezuspešnem napadu na zgornji del so zdrknile roke navzdol, pod trenirko. Osvajač mu je tako obdelal obe ritnici, da ga je že skoraj bolelo. Gladil mu je stegna in na vsak način hotel prodreti z rokami v mednožje. O, to pa je bilo tudi prepovedano področje in treba ga je bilo ubraniti. Komaj, komaj se ga je še otepal, zato je sklenil zadevo počasi končati. Pustil mu je še, da mu je slekel trenirko in mu pri tem celo malo pomagal. Čutil je njegovo vročo sapo na vratu in -čeprav mu je obračal hrbet - ga je kar videl, kako uživa v svojem zmagoslavju.
Morda se boste spomnili, da smo takrat nosili minimalke, ki so sev zapenjale na dva gumba ob strani. Tudi naš prijatelj je imel takšne spodnje hlačke. Ko mu je bilo vsega zadosti, je sam odpel ta gumba. Ob vsem tem prerivanju se mu je tudi njegov korenjak napel in minimalke so postale kar pretesne. Njegov sosed je začutil, da ni več ovire, in je segel v mednožje. Najprej mu je roka zastala, potem pa je presenečeno zavpil. Seveda je pričakoval vse kaj drugega, kot pa je otipal. Dvignil se je in odšel iz prostora. Ni ga bilo več nazaj.
Vinko pa se je nato posvetil svoji sosedi. Kot se je kasneje hvalil, ne brez uspeha ...
Zdravko Kaltnekar
(Iz avtorjeve knjige črtic "Kramljanje", ki bo izšla pri založbi Mondena iz Grosupljega.)