Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Skuta

Vzpon na tretji najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp.

Skuta

Noč se je umaknila dnevu, ko ustavim na ravnici zgornjega parkirišča V Koncu, zamenjam obutev, oprtam nahrbtnik in stopim na srednji dobro porasel kolovoz, ki globoko v gozdu preide v stezico, po kateri se vzpenjam skozi gozd.

 

Višje prečim skalnato grapo, a jo kmalu še nekoliko višje ponovno prestopim in nadaljujem vzpenjanje skozi gozd, ko v daljavi zaznam prve sončne žarke, ki kmalu zamrejo. Že visoko nad dolino preidem iz gozda preko grape na nasprotno travnato stran in visoko nad seboj vidim ožarjene vrhove gora. Stopam po stezici in se vzpenjam proti Gamsovem skretu ter dosežem suh hudourniški graben. Ozrem se na prehojeno pot in zagledam pohodnika, ki hiti za menoj. Še nekoliko se vzpnem, ko en krak stezice zavije levo pod ostenje, kjer smo pred desetletji večkrat plezali na Gamsov skret, sedaj pa nadaljujem vzpenjanje v neprehoden zatreb doline in hudournika in od tam levo pod steno. Prehiti me prej viden pohodnik in nemudoma poprime za kline v steni in čez nekaj trenutkov ga ne vidim več. Privoščim si kratek odmor, da potešim potrebo po hrani in pijači in nato še sam poprimem za prve kline in pričnem vzpon. Nekoliko višje je pletenica, ki ji slede klini in nato naslednja, ki omogoči varen prehod po ozki polici na zelo strmo travnato pobočje, ki se višje nekoliko položi. Med travami je še nekaj odcvetelih planik, drugega cvetja ni. Na stezici prestopim opremo predhodnika, ki malce višje upravlja svoj dron in moti tišino gora.

 

S pobočja Kogla se spustim desno v dolino pod Slemenom, prečim nekoliko zoprno melišče in se po desnem bregu vzpenjam, ko na skali nad seboj zagledam štirinožnega stražarja in malce naprej še nekaj gamsov, ki se sprva počasi in nato hitro pomaknejo na pobočje Velikega grebena, od koder opazujejo in spotoma mulijo nekaj trave. Predaleč so za dobre posnetke, a kljub tresoči roki jih fotografiram naslonjen na večjo skalo. Kar bo pa bo, si rečem in stopim dalje po travah do višje ležeče skalnate prepreke, preko katere z nekaj prostega plezanja dosežem Male pode pod pobočji Gorske streže, Skute in Kranjske Rinke.

Stopim naprej in kmalu prekoračim markirano stezico, hodim med skalami, se spustim do melišč in pričnem malce težavnejši vzpon po stezici do ostenja. Na glavo poveznem čelado in poprimem za prve kline na označeni poti proti grebenu. Pot se vleče kot jara kača, klinov in pletenic je na pretek, tako da ni panike, le paziti je potrebno na oznake, da ne zaidem s poti. Ko sem že visoko v steni, pogledam navzdol in opazim dvojico, ki se vzpenja in naslednjo dvojico, ki še hodi po melišču. Z višino so se odprli lepi pogledi na Tursko goro in Brano, a potrebno je doseži greben in zato se ne obiram. Ko stopim na ozek greben, vidim na drugi strani nad Velikimi podi dolgi prepadni severovzhodni greben Grintovca in njegov vrh. Po ozkem grebenu je speljana pletenica, ki omogoči varno pot do ostenja Skute, kjer je desno okovan prehod na drugo vzhodno pobočje gore. Za seboj že vidim in slišim prvo dvojico in zato se povzpnem na prehod in nadaljujem vzpenjanje proti vrhu, ki ga sedaj že počasnega in utrujajočega koraka dosežem še preden je ura odbila enajst.

Stojim na vrhu 2532 m visoke Skute, kjer z Jezerskega piha hladen veter in se moram nemudoma topleje obleči. Vrh zapusti planinec in za nekaj minut ostanem sam preden prideta za menoj prej videna pohodnika. Prepustimo se razgledom na gore in doline od blizu in daleč. Blizu a vendar ne tako blizu so Štruca, Dolgi hrbet, Grintovec in za njim obe Kočni. Nad dolino Ravenske Kočne se vzpenjajo Zeleni in Goli vrh, Velika Baba, Ledinski vrh in Storžek. Proti vzhodu so lepo vidni Koroška in Kranjska Rinka, pa Turska gora z Brano, za njima pa Planjava z Ojstrico. Da bi bila mera polna, južna stran ponudi pogled na dolino Kamniške Bistrice in gore nad njo. Desno nad dolino se vrstijo Mokrica s Kompotelo, Kalška gora s Kalškim grebenom in številni drugi vrhovi. Čeprav ne najbolje, so vidni tudi Julijci in Karavanke in čas je za daljši odmor.

Z vrha grem, ko nanj stopijo naslednji obiskovalci. Spustim se po zahodnem pobočju gore, srečam nekaj pohodnikov, se vzpnem na Štruco in nato grem navzdol po južnem pobočju do križišča poti med Skuto, Dolgim hrbtom in Kokrškim sedlom, kamor sem namenjen. Nadaljujem s spustom na Velike pode, ki nudijo prekrasne razglede. V kotanjah leži zadnji sneg. Previdno hodim po strmem pobočju, poprimem za skalo, kjer je to potrebno, dosežem drsajoča melišča in nižje sem na Podih, kjer kmalu zapustim označeno pot in se vzpnem na brezimeni vrh grebena nad njimi. Ponovno si privoščim predah. Lepo je gledati prepadne stene Grintovca, vrh njegovega brata Malega Grintovca, razvlečeni greben Dolgega hrbta, pa Štruco in Skuto. Nižje spodaj je Kogel, dovolj daleč, da me ne mika iti tja in za njim na drugi strani doline je Veliki greben in še za njim se vrstijo Turska gora, vrh Ojstrice, Planjava, Brana in vrhovi do Velike planine.

Zapustim greben in se spustim po strmem pobočju do označene poti, po kateri pridem do bivaka, ki je še prazen. Po kratkem postanku na vrhu nad bivakom grem nazaj na pot, ki se strmo spušča po pobočju, nato doseže vzhodno pobočje grebena Grintovca in počasi izgublja višino. Globoko spodaj je dolina Jurjevec, pod katerim so verjetno prepadne stene, saj poti navzdol ni, nad njo na drugi strani pa je Kobilna glava. Pot se obrne navzgor in vzpon ne gre brez varoval. Dosežem prehod na zahodno stran pobočja in prestopim s pogledom na vrhove okoli Storžiča. Spustim se na Kokrško sedlo in spijem hmelski napitek z grenivko ter nahranim vedno lačne planinske kavke. Pri domu je sredi popoldneva nekaj obiskovalcev, eni odhajajo in drugi prihajajo, ko sonce počasi drsi nižje in nižje.

 

S sedla stopim v Kokrško dolino, ki se spušča v dolino Kamniške Bistrice. Sonce gre za Kalško goro in senca napolni dolino, po kateri se vzpenja še lepo število planincev. Hitro grem po meliščih in po poti v gozd z lepimi razgledi na Kotliče in gore odkar so pot obnovili in očistili padlega drevja. Z vsakim korakom sem bližje dolini in ko stopim na kolovoz, se še zadnjič ozrem na vrhove in v nekaj korakih sem pri svojem avtomobilu, kjer zaključim krožno pot in se odpravim proti domu.

Značke:
GL4 SBaznik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45800

Novosti