V ponedeljek, 5. avgusta 2013, je Andreju Kokalju uspel poseben podvig, ki ga je sam poimenoval slovenski alpski triatlon.
V ponedeljek, 5. avgusta, ob 18.35 je Andrej Kokalj zaključil poseben podvig, ki ga je sam poimenoval Slovenski alpski triatlon.
V nedeljo, 4. avgusta, je ob 18.00 je v Kanegri začel s plavanjem čez Piranski zaliv in po uri in sedemintridestih minutah ter skoraj štirih kilometrih priplaval v Portorož. Nadaljeval je s kolesarjenjem. Preko Ljubljane, do Mojstrane, kjer je s cestnega kolesa presedlal na gorsko. Tam ga je za kolesarski finale čakal 25 % klanec Kreda in tako je ob 9.45 po celonočnem kolesarjenju in približno 220 kilometrih prišel do Aljaževega doma v Vratih. Ob 10.30 je nadaljeval je pod severno Triglavsko steno in se v spremstvu prijateljev povzpel po Slovenski smeri in na vrh Triglava. 
Za celoten podvig je potreboval 24 ur in 35 minut.
Pri avanturi so mi pomagali: spremstvo na morju: Andrej Debevec - Debi v gliserju in Anže Kristan v kajaku, Miha Oven in Dragan Todorovič sta me med kolesarjenjem spremljala z avtom, pri plezanju v Slovenski smeri in na vrh Triglava pa so me spremljali: Primož in Matevž Štular, Miha Lampreht in Mire Steinbuch. No, tudi na Kredarici in pri sestopu naslednji dan, mi je družbo delal Miran Jus. Vsem se iskreno zahvaljujem.
Pred par meseci sem prišel na idejo, ki mi od takrat ni dala miru. Letos sem se udeležil že 18. različnih tekem od triatlonov do maratona , gorskih in smučarskih tekov. Od maja 2012 sem se udeležil šestnajstih različnih triatlonov. Glede na to, da sem se (trenutno malo manj) več kot trideset let ukvarjal s plezanjem, sem si našel izziv, ki mi ustreza in ki ga kolikor vem, v taki obliki še ni izvedel nihče. Ideja je tudi, da sem povezal dva slovenska simbola, Piranski zaliv in Triglav.
Vesel sem, da mi je uspelo in smo uspeli sestaviti vreme, logistiko, formo, čas in dobro voljo.
Na koncu se je nabralo, absolutno seveda, 2864 višinskih metrov. No, na v resnici pa precej več. Na mojem Polarju ok. 4600. Od tega 2600 kolesarskih. Celo en dan je bil prekratek. Računal sem na kakšno uro manj. Res pa je, da še nikoli v življenju nisem kolesaril ponoči in tudi ne take razdalje. Še dobro, da so mi fantje posodili dve res hudi luči. Zanimivo je tudi, da sploh nisem bil zaspan. Mi je bil pa kolesarski del najtežji. Plavanje pa v užitek. Glede na to, da je imela voda ok. 26 do 27 stopinj, nisem uporabil neoprena, čeprav precej izboljša plovnost. Nedelja je bila spet rekordno vroča. 
No, kolesarjenje ponoči je bilo prav prijetno. Bilo je pa vroče v Steni in tudi še proti Kredarici. Časovnih rezerv je ostalo še veliko … pa tudi sicer je bil čas v drugem planu. Je pa plezanje, čeprav relativno lahko, ki sem si ga izbral namesto teka, kot je običaj na koncu triatlona oz. ironmana, vseeno zahtevna stvar, ki terja koncentracijo in previdnost na izpostavljenih mestih, recimo v Prevčevem izstopu. S tem namenom sem ga tudi izbral. Tudi razmere v Slovenski grapi so se spremenile, na enem mestu je sneg skopnel in nastal je zoprn prehod med snegom in skalo; teden prej sem se tam sam sprehodil.
PS.: Še najbolj adrenalinski naboj je stvar dobila približno ob enih ponoči, ko je malo za odcepom za Studenec v smeri Postojne, za menoj zdirjal spuščen rotvajler in sem se v srce razbijajočem šprintu rešil na levo stran ceste proti nasproti vozečemu vozilu. 
Na srečo je po desetih do dvajsetih mestih popustil. Pa tudi z avtom sva šla vsak na svojo stran.
Andrej Kokalj
Foto: Tomaž Bevk, Katarina Kokalj. Miha Lampreht
Andrej Kokalj (53), profesor športne vzgoje je športni plezalec, alpinist in v zadnjem času triatlonec, ki mu je lani uspelo opraviti ironman-triatlon v Barceloni in to po samo šestih mesecih ukvarjanja s tem športom.