Zapozneli prvomajski zapis(i): Na človeške dejavnosti ima nedvomno velik vpliv tudi družbeni (ne)red.
Med branjem zahtev podanih za izbor odprave v južno steno Lotseja (1981) je precej zanimivih podatkov. S primerjanjem sedanjih se lahko samo vprašamo, kje živimo. Po eni strani smo v lagodnem in tehnično naprednejšem času, po drugi, že zgodovinski strani, pa so podatki o zanesljivosti – zagotovljeni trajnosti, času, ki ga ni več. V bistvu je primerjava brezsmiselna, saj le težko vplivamo na dogajanje. Zanimiva pa je kot pogled na (ne)uspehe v teh dveh različnih časih.
Celotna slika današnjega alpinizma je precej razčlenjena, polna razdvojenosti in protislovij, seveda pa je v njej tudi veliko novatorskih pobud.
AR 8/1980 - Silvia Metzeltin |
Sedanji čas ni opredeljen kot kapitalizem, ker je mešanica le-tega in na drugi strani socialne države. Za ta zapis zanimiv čas iz preteklosti je opredeljen kot socializem. To je bil tudi čas, ko so v tedanjih delovnih organizacijah kadrovski uslužbenci dobivali odloke o tem, koliko ljudi naj zaposlijo. S tem se je ustvarjala popolna zaposlenost, saj so bili le redki primeri, da koga niso zaposlili. Precej ljudi je moralo trdo delati za včasih slabo plačilo, vendar negodovanja praktično ni bilo, kljub temu, da se je našlo precej ljudi, ki so se »znašli« in preživljali tudi le s ciklostiranjem samoupravnih aktov. Ti ljudje so se (z)našli tudi v »spremenjenem režimu«, npr. kot svobodni umetniki.
Torej, če beremo zahteve, podane ob razpisu za odpravo v letu 1981, naletimo 
med njimi na: … Biti mora redni študent ali biti redno zaposlen. In če pogledamo poročilo o lanskoletni odpravi, so med osmimi udeleženci navedeni kar štirje brezposelni (upam, da je sedaj že kdo našel in dobil primerno dobro službo). Je to torej realen odraz časa in zrcalo realnosti? Zagotovo temu ni povsem tako, je pa dejstvo, ki bi lahko pokazalo izhode. Pridobljeno znanje alpinistov in njihove zmožnosti presegajo okvire zahtev, ki jih podajajo nekatere »državne firme«, kot je npr. Slovenska vojska in o kateri se zadnje čase praktično nič več ne govori. Žal pa te ustanove niso osmišljene in napredno naravnane, saj bi se morale prav tako prilagoditi času – krizi in ne le životariti. To bi lahko izvedle tako, da bi z izvajanjem in prevzemanjem drugih dejavnosti, ki so tudi v javnem interesu, zaposlovali dober kader, ki pa se bo moral najprej, kot kaže, sam dokazati in si izboriti priznanje – torej ta poklic.
Pri polemiki se bolj ali manj glasno prijateljsko prepričujeta vsaj dva človeka, od katerih skuša vsak prvi obdržati zadnjo besedo.
France Malešič |
V rokah načrtovalcev naše skupne prihodnosti je, da se ustvari bolj pozitivno mišljenje, torej več zaposlenosti, naprej pa bo šlo samo. Človek bi si želel sproščenost, saj, ko takole bereš stvari iz naše polpreteklosti, opažaš, da se je včasih več povedalo in to brez kakšnih vidnejših posledic - tudi za kadilce. Je torej ta sedanja demokracija (glej švicarsko), spremenjena pravila, le prevara za obstoj – oblast nečesa drugega? Zgodovina pa se tako ali tako samo ponavlja …
Boris Štupar