Polet, Soba z razgledom - Gregor Šeliga: Preplezati dvajsetmetrsko previsno steno nad morjem – deep water solo, na Majorki.

Vsi ste že slišali za španski otok Majorka, morda pa še niste, da tam proizvajajo svetovno znano obutev Camper. To, da je otok španski, je uradna trditev; tam ne boste srečali nikogar, ki bi se s tem gladko strinjal. Večina Majorčanov govori posebno narečje, ki je nekoliko bliže katalonskemu in ga Španci težko razumejo. Imajo svojo kulturo, zgodovino in seveda navade.
Ko se Majorčan naveliča svojega otoka, lahko hitro pride na Menorco in Ibizo ter na sosednji manjši otok, novo odkritje za turiste, Formentero. Ta je kot raj na Zemlji in lahko uživamo v posebni obliki ekoturizma. Spimo v hiškah iz naravnih materialov in se kopamo na divjih plažah. Vsi štirje skupaj pa imajo skupno ime Baleari.
Barcelona kot prestolnica Katalonije in Palma kot glavno mesto Majorke ter tudi Ljubljana imajo skupni imenovalec. Vse so prestolnice, vse so ženskega spola in zgodovinsko zanimive. Vendar je Ljubljana že glavno mesto samostojne države, Barcelona in Palma pa bi to še vedno radi bili. Katalonci poznajo zgodbo o slovenski osamosvojitvi bolje kot vse druge evropske države in se o tem z veseljem pogovarjajo, nas cenijo, saj smo v njihovih očeh žarek upanja.
Pred petimi leti sem prvič potoval čez Barcelono na Majorko in tudi prvič doživel, da so me ljudje ne samo geografsko pravilno umestili, ampak z željo, da bi izvedeli več o Sloveniji, vabili k sebi na dom in mi prijazno ponujali lokalno hrano, prenočišče, prevoz, skratka, vse tisto gostoljubje, ki se vsakomur na potovanjih močno vtisne v spomin.

Od plaž do oljk in smučarjev
Majorka je res lep otok in ima na majhnem območju zelo raznovrstno površino. Na zahodu so 1500 metrov visoki hribi, ki se imenujejo Transmontana. Ta veriga več vrhov od 1000 do 1500 metrov je pozimi zasnežena in na nekaterih lahko celo smučamo na urejenih smučiščih. V notranjosti so velika polja oljk, mandljev, rožiča, naravnega pisanega rastja, kaktusi in sadna drevesa, ki skupaj sestavljajo čudovito pokrajino, obdano z morjem. Otok se po diagonali lahko prevozi v približno dveh urah in pol. V Palmo s katerega koli dela otoka prideš v dobri uri po urejeni brezplačni avtocesti. Palma je staro pristaniško mesto, veliko kot Ljubljana, s pol milijona prebivalcev, mešano z modernimi stavbami, galerijami, gradom in nočnimi klubi, ki so prava poslastica za nočne ptice. Na splošno je bivanje na otoku zelo prijetno, domačini pa prijazni. Manacor, drugo največje mesto, je rojstni kraj tenisača številka ena Rafaela Nadala, na kar so še posebno ponosni. Ko igra Barcelona proti Realu iz Madrida, je ves otok na nogah in navija za Katalonce. Takrat vsi dihajo za nogomet, ki je kot nacionalni ventil za sproščanje frustracij, ki jim jih povzroča španska oblast. Radikalisti takrat praznujejo bolj kot za kateri koli drug praznik ali družinski dogodek.

Plezijada
Moj cilj na plezijadah je vedno enak. Pred odhodom zelo dobro proučim pot in zgodovino plezanja v tej regiji. Internet je za to vesoljsko dobra zadeva. Poleg google eartha, ki nam pokaže realne slike pokrajine, lahko najdem tudi videoposnetke kakšnih plezalnih smeri, informacije o cenah, možnih brezplačnih kampih, torej vse, kar bo nujno potrebno za življenje. Več ne potrebujem. Vsa stvar je v tem, da pridem tja plezat, da splezam čim več težkih smeri in se potem vrnem domov. Tako stroške močno zmanjšam in marsikdaj živim v teh deželah ceneje kot doma. Takšen način potovanja je bolj delo in mi ne prinaša drugega užitka kot tistega, ki ga doživljam s plezanjem.
Vedno sem iskal nove zadeve in tipe skale. Tako je prišla na vrsto tudi Majorka. Izkazalo se je, da je še posebno zanimiva. Za deep water solo sem prvič slišal leta 2004 od avstrijskega kolega, ki sem ga srečal na plezanju v Indiji. Takrat si sploh nisem znal predstavljati, o čem govori. Slišati je bilo zelo smešno. Kot bi mi Arnold Schwarzenegger razlagal, da ne potrebuješ vrvi, plezaš dvajset metrov visoko in padeš v morje. Da je kakovost skale prvovrstna in morje globoko več deset metrov.
Vse sem dal malo na stran, potem pa sem dobil pošto in kratko, jasno sporočilo:
»Mi bomo na plaži Cala Barques tri tedne plezali nad vodo. Ne potrebuješ ničesar, ker je tam neka luknja, v kateri se da spati. Upam, da prideš in spijemo skupaj kakšno pivo. Lp«
Bil je začetek septembra 2004 in takoj potem, ko sem prebral e-sporočilo, se je začel lov na letalsko vozovnico. Lanskega septembra sem bil že star maček in sem letel na Majorko že petič. Ko si enkrat tam, je treba priti še do plezalnih točk. Ta del poti je skoraj vedno najtežji. Predvsem zato, ker je brez avtomobila zelo zapleten. Na Majorki sicer nimam veliko prtljage, kakšnih petintrideset kilogramov pa gotovo. Potem je treba kupiti še veliko hrane in vode, saj bivamo na zapuščeni plaži, v nekem zalivu ob morju, kjer so skale korak stran in se iz črnega morja previsno do petindvajset metrov visoko vzpenjajo proti nebu.
Ta del poti je kombinacija javnega prevoza, avtoštopa, pogosto pa so najbolj zanesljive kar noge in del poti, ki vodi do plaže, je treba peš; kakšnih šest kilometrov od križišča, kjer se konča asfaltirana cesta. Vsem, ki nameravate raziskovati ta prekrasni otok, svetujem najem avtomobila, za katerega boste odšteli samo 20 evrov na dan. S soplezalci pogosto tudi sami najemamo avtomobile. Takrat smo prevozili otok v vse smeri in iskali nove možnosti za plezanje nad vodo. Seveda bi bilo v tem primeru precej bolj dobrodošlo plovilo kot avtomobil. To še nameravam storiti, ko bom pridobil pokrovitelja za plovilo. Vendar je raziskovanje strme obale možno tudi po kopnem. Pogosto so ozke makadamske cestice speljane čisto blizu obale in marsikje lahko ustavimo in izberemo zaliv, v katerem ni nikogar. Voda je kristalno čista, morje pa ob lepem vremenu prijazno. Zavedati pa se moramo nevarnosti, ki so povezane z močnim valovanjem, plimo in morskimi tokovi. Zapuščenih zalivov je ogromno, kopanje v njih pa na lastno odgovornost.

Hudič pri El Diablu
Med plezalci, ki poznajo plezanje na Majorki, je poznan strašen primer izpred treh let, ko je angleški plezalec stal na vrhu petindvajset metrov visoke stene El Diablo, kjer je danes največ smeri na enem kraju. Potem ko je poziral svoji noseči ženi in se tako zelo približal robu stene, je slabo ocenil zelo razburkano morje. Tako ga je val, ki je segel čez rob stene, zgrabil in vzel s sabo. Njegovega trupla niso nikoli našli, vse pa je celo posneto s kamero, za katero je stala žena. Tudi sam sem že videl tako jezno morje, in ko smo stali na vrhu te stene, nas je morje škropilo. Valovi pa so besno butali v steno in povzročali grozljiv hrup ter že s tem opozarjali, da plezanja tukaj ne bo. Bolj za šalo kot zares lahko povem, da bi bil padec v morje, ko je polno kisika, torej belih mehurčkov, zelo udoben, vendar se nikoli več ne bi pojavili na gladini. Zgodi se namreč to: ko povečana količina vode zadene ob steno, se ta nakopičena voda odbije in posrka vase vse, kar je pod steno v razdalji približno 20 metrov od nje. Za trenutek se celo prikaže dno morja, ki je 30 metrov niže. Tja dol bi nas teoretično potegnilo, če bi se takrat znašli v morju. Nato pride nov niz valov, ki trči ob to nakopičeno odbito vodo, in nastane gromozanska sila, ki spet udari nazaj v steno. Človeško telo bi zmlelo ob steni, morje pa potisne več kot dvajset metrov visoko in tako se zgodi, da lahko res velik val pride čez rob petindvajsetmetrske stene in zgrabi človeka kot v tisti nesrečni zgodbi. Te spremembe nihanja niso nenadne, lahko pa se zgodijo čez dan. Večinoma zaradi sprememb zračnega pritiska in kakšne nevihte kje na odprtem morju. Poleg res neugodnega padca v vodo je takšno valovanje še edina možna zunanja nevarnost, ki preži na plezalce.
Sam sem imel dve izkušnji, ki sta me veliko naučili. Tako kot vsak, ki se prvič sooči s takšnim plezanjem, sem se moral naučiti padanja v vodo. Začel sem niže in se počasi vzpenjal vse više ter čedalje bolj obvladal nadzorovanje telesa v zraku. Vedno sem si želel pristati čim bolj na noge, jih poravnati in roke stisniti ob telo. Takšen stik z vodo je precej udoben in ne pušča nobenih posebnih bolečih posledic. Pomembna malenkost je tudi, da pogledamo v zrak in ne v morje, saj nam lahko potisne vodo v oči in so potem še nekaj dni rdeče. Seveda se ni vedno tako izšlo in sem imel lažje do malo bolj boleče pristanke, dokler nekoč nisem storil nič posebnega v zraku, kar je peljalo do tega, da sem zadel morje kot mrtev prašič. Takrat je peklo in bolelo še nekaj dni. Torej nauk številka ena: ni še konec plezanja, dokler ne pokukamo iz morja.
Druga izkušnja pa bi se lahko končala tragično, če ne bi plezal s prijateljem. Torej nauk številka dve: nikoli ne plezaj nad vodo sam! S Chrisom, ki je doma v Kaliforniji in se kot profesionalec ukvarja s plezanjem že veliko let, sva iskala nove stene. Tako sva po nekaj urah tavanja ob obalah Majorke našla luknjo, visoko kakšnih dvajset metrov in široko približno trideset. Zdela se nama je zelo primerna za plezanje. Takoj je bilo treba začeti plezati z neke police na desetih metrih in po stropu, posejanem s kapniki, nadaljevati proti vrhu. Kot prvi sem visel na teh kapnikih kar nekaj časa in iskal pot, ki bi bila najlažja za nadaljevanje. Med tem početjem mi je velik kapnik ostal v roki in skupaj z njim sem zgrmel v morje. Vse je bilo kot ponavadi, le ena malenkost je motila. Med plavanjem v vodi se mi je zdelo, da se nikamor ne premaknem in me malo vleče proti odprtem. Po nekaj minutah v morju sem ugotovil, da so bili v luknji posebni tokovi, ki so vse plavajoče predmete silili ven, na odprto. Ponavadi, kadar sem bil tako v morju, sem enostavno priplaval do stene in tam pograbil velike oprimke ter splezal ven. Tokrat pa, naj sem se še tako trudil, nisem mogel priplavati do stene. Vse to dogajanje je s police, od koder sem začel, opazoval Chris in kmalu ugotovil, da nekaj ni v redu. Takoj je stekel v avto po vrv, naredil vozle in tako sem po njih splezal ven ter se z njegovo pomočjo rešil.

Nova znanja
Vsi drugi trenutki so povezani z reševanjem plezalnih vprašanj. To pomeni, da sem poskušal biti za določene smeri psihofizično zelo dobro pripravljen. Sploh je takšna oblika plezanja zelo naporna, saj je treba veliko energije vložiti v plezanje smeri – plezal sem smeri desete težavnostne stopnje – in nato še plavati, potem splezati na polico, se za silo osušiti in po lažji smeri splezati na vrh. Vse to je proces za eno smer. Oprema pa so plezalni čevlji, ponavadi jih imam tri pare, ki jih menjam, da se drugi sušijo na soncu. Potem potrebujemo še vrečko za magnezij. Teh vzamem kakšnih pet in odstranim notranjost, ponavadi velur, da se hitreje posušijo. Druge opreme ne potrebujem in prav to je bistvo plezanja nad vodo. S skoraj nič opreme lahko počnemo nekaj neverjetnega. Ta svoboda in okolje sta edinstvena. Zvok morja, veter, dvajset metrov nad vodo in v steni brez vsega je pač občutek, ki se ga ne da preliti na papir. Od vseh slogov, ki so se razvili v plezanju, me ja ta najbolj prevzel.
Organizacija bivalnega prostora je bolj stvar osebne navade. Prvo leto sem preživel štirinajst dni v luknji na plaži. To je sicer dobra možnost, kar zadeva jutranji hlad, saj sonce ne sije vanjo, a je toliko bolj neudobna zvečer, ko je vlažna in hladna. Zato sem ob naslednjih obiskih postavil šotor malo stran od morja med borovci in si okoli organiziral vse potrebno za hranjenje in kuhanje. Skoraj vedno so na plezalnem meniju testenine, ki dajo potrebno energijo. Na Majorki smo pogosto pekli ribe, ki so sveže in poceni. Smiselno bi jih bilo tudi loviti, ampak po nekaj jalovih poskusih smo nad to idejo obupali. Tržnica je bila z njimi dobro založena in kilogram v morju ulovljenih orad je še lani stal sedem evrov, kar je zelo poceni. In ta cena je primerna samo za otok. Na celini se mi zdi prav, da so negojene ribe drage in da si jih redko privoščimo, kar je precej bolj ekološko.
Na Majorko se bom še vračal. Najboljši del leta za plezanje je september. Takrat se turistična sezona umiri, otok se sprazni in zadiha bolj sproščeno. Morje je toplo in temperatura zraka je še ves mesec okrog petindvajset stopinj. Plezamo lahko vse do konca oktobra, potem se malo ohladi in večkrat je vreme bolj muhasto, kar prijetno uživanje med skalami spremeni v bolj slabe razmere, sploh ko je treba moker čakati na polici. Tudi spomladi, predvsem marca in maja, je zelo lepo. Veliko jasnih sončnih dni in malo turistov. Turizem je za Majorko najpomembnejša gospodarska dejavnost. Veliko je turistov iz Nemčije in Anglije. Vse te množice pa se zadržujejo večinoma na vzhodu otoka, kjer so hoteli in dolge peščene plaže, medtem ko je preostali večji del otoka takšen, kot je, osemdeset odstotkov obale je neobljudene in v javni lasti