Polet, Na svoji zemlji - Željko Kozinc: Bavšica, slikovita alpska dolina na Bovškem.
Vojaška utrdba, ki je zavzela ozko, globoko sedlo med gorama Rombon (2208 m) in Izgora (1711 m; ta manj znani vrh je le skrajni rob veličastne serije gora, imenovane Loška stena), še danes zapira prehod iz Bovške kotline v Log pod Mangartom in naprej čez prelaz Predel; zapira ne zaradi topov kot nekoč, ampak zaradi magičnega vtisa sivega debelega zidovja in svojega gospodovalnega položaja. Drugega prehoda ni, le spenjena Koritnica teče spodaj skozi več kot 60 metrov globoki vintgar, ki je eden najglobljih pri nas in nemara tudi najožjih. To je tipično erozijsko korito, vrezano v apnenčasta tla. Zdi se kot velikanska razpoka v zemeljski skorji. Vtis ni daleč od resnice: gre za geološko razpoko, ki jo je rečica le še poglobila. Z mosta ob Klužah lahko preizkusiš vso vrtoglavost te globine. Že leta 1753 so zapisali, da se morajo vojaki poleti spustiti 866 korakov po vodo. Štejte svoje korake, kadar se po ozki poti, ki jo zavarujejo bovški turistični delavci, spustite pod most k šumeči in brhki zelenini alpske rečice Koritnice. Kot bi se znašli v globokem mrzlem hodniku, v katerem se bodo dobro počutili le romantični občudovalci naravnih skrivnosti. Že od prve svetovne vojne je tu bolj ali manj mir. Kluže zdaj nimajo funkcije, razen tiste, od katere živi turizem: prodajajo nekoristen star svet; kot oporo hudim spominom. Kljub temu si je nadvse koristno ogledati notranjost trdnjave, ki je prirejena v izjemno zanimiv muzej.
Desno od mostu cesta zavija v Bavšico, ki je desetnica med lepimi Jalovčevimi hčerami, ledeniškimi dolinami Koritnico, Tamarjem in Trento. Visoki, sloki lepotec Jalovec (2649 m) jo je odrinil vstran pod Bavški Grintavec (2347 m), ki je podobno kot on osamel in ošaben nad dolinami. Zdaj oba iz sive začaranosti svojih vršnih grebenov opazujeta zapuščeno dete, sejeta po njem skale in balvane, da se na njegovem dnu zdijo kot ovce na paši. Na razjedenih stenah se komaj še drže velikim razmajanim gubam in luskam podobne skalne plošče, ki samo še čakajo kakšen potres, tako pogosten v tem koncu, da bodo strmoglavile. Vsepovsod po robovih Bavšice ležijo oskalki, mel in drobci. Res, v tej na zahod in proti Bovcu odprti koritasti dolini se izletniku zazdi, da se je ledenik šele ravnokar umaknil, tako groba so pobočja, ki so ostala za njim. Na začetku poletja ležijo v kotih doline, v Tesneh in ponekod pod Osojnico, ostanki snežnih plazov, čeprav v Zabrajdo in Podčelce ter v druge nižje dolinske predele dahne včasih tudi topla primorska sapa.
Življenje kmetovalcev je bilo tu zmeraj zelo težavno, zato so se pretežno že umaknili. Zaselek Logje na skrajnem koncu Bavšice prepleta že podivjano trtje ruševin. V zelenem dnu doline pa so kot na pozni utrujeni paši raztresene značilne skromne hiše bovško-trentarskega stavbnega tipa, ki so bile postavljene že v 19. stoletju. To so etažne, vrhhlevne domačije z zunanjimi stopnišči in ganki, kamnitimi ali lesenimi, z značilnimi strmimi strehami s čopi, pokritimi s skodlami, pločevino in zarezniki, brez kakšnega posebnega kamnoseškega ali slikarskega okrasja. Vse to so vikendaši v večini smiselno obnovili.
Zatrep Bavšice pa vendarle ni čisto zaprt. Proti severozahodu se odcepi še stranska krnica Bala. Stopničasto se vzpenja proti prevalu Čez Brežice, kjer se strmo prelomi v Loško Koritnico. Tamkajšnje strmine in brezpotja gori proti očetu Jalovcu so seveda prihranjeni le za posebno srčne in izurjene planince.
Bavšica je suha dolina, le v njenem spodnjem delu, ko se cesta dviga čez strmine mogočne ledeniške morene, privre na dan njen podtalni potok Šumnik, najprej ves nežen in na skalnem mahovju prosojen, potem pa, preden doseže Koritnico, že besen in vodnat. Njegova šumelišča so prijetna muzika za utrujenega pešpotnika, njegova zlizana prodišča so lahko tudi postelja za polurni dremež. To je prava priložnost, da se vam Bavšica za zmeraj zašumi v spomin in prežene trpek okus vojaškega ambienta v Klužah.
Besedilo in foto Željko Kozinc