Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli).
Skrivnosti Male planine II
Igorju je jasno, da skrivnosti ne morejo videli v skrivnostnem mraku. Na Malo planino nikakor ne smejo iti tako pozno. aNton izbere pot: »Pojdimo po tisti, kjer najraje peljejo otroke.« Po ozki poti nasproti poplesuje moška dvojica. Eden od njiju se smejé pobira s spolzkih tal. Spodrsnilo mu je tik pred Igorjevim nosom. Igor se pozanima: »Saj se tu pride na Malo, kajne?« Tudi Tina čez čas zanima: »Oči, ti ne poznaš te poti?« »Malo sem preverjal, kako dobro znata opisati pot.« »Predvsem se rad malo pošali,« doda aNton.
Mali Tin si zapomni ključne besede: ježušček, križ, levo. Pri nabožnem znamenju zavijejo na širok rob. Nasproti jim pride nov par: zadržan pes postopa pred prijazno psičko. Za njima hodita starejša gospa in gospod. Še preden radoveden Tin odpre usta, povesta: »Od Rjavega roba greva vseskozi po robu. Tega dela pa nisva prehodila še nikdar.«
aNton je prepričan: »Večina skrivnosti se nahaja na robu, ali pa se najbolje vidijo z njega.« Igor zakliče: »Tin, glej!« Sine gleda okoli, kje bo videl kakšno žival. »Glej, letalo na nebu,« ponovi Igor, aNton pa doda: »Kako je potegnilo črto čez čudovito sliko oblakov. Kot bi nekdo počečkal umetnino.« Vzorec oblakov se je lepo ujel s podobo Male planine. Medtem, ko se slika počasi spreminja, se črta razkroji v celoti.
Igor se zagrize naravnost v strmo travo, aNton pa gre počez, ubirajoč kravje stezice. Tin ne ve, za kom bi jo mahnil. Igor ga prepričuje: »Ne zmeni se za dedka. Kar počne, je neumno!« »Krave že niso tako neumne, da bi rinile naravnost navzgor, če jim ni treba,« ugovarja aNton. »Ker so krave težke … a tudi ata je včasih težek,« zamrmra Igor. »To je samo igra,« zabrunda aNton.
Pa gozdni cesti se potopijo v mehak mrak, da bodo do trde teme na izhodišču. Pokrajina postaja skrivnostnejša: gledajo, a skoraj ničesar ne vidijo. Igorju se mudi. Upa, da se ne bodo ustavljali. aNton ujame ali pa ugane Igorjeve misli: »Zmenila sva se, da se nam ne bo mudilo in da bova fantu pustila, naj opazuje, kar sam hoče. Ti pa ves čas preusmerjaš njegovo pozornost – glej to in glej ono.« Tin: »Danes pa nismo videli nobene skrivnosti.« aNton: »Skrivnost je lahko tudi tisto, kar imamo nenehno pred nosom, a ne znamo videti.«
Minili so trije tedni in Igor vpraša sina Tina: »Danes je zadnji dan tvojega starega leta, jutri imaš rojstni dan. Kam gremo?« Mali ustreli: »Na Malo planino.« Igor mu ugovarja: »Tam smo bili že večkrat, nič novega ne bomo videli.« Vskoči aNton: »Se da pa kaj novega čutiti. Tudi Tin pove, kar ve: »Vedno čutim, kako sem zadihan in kako me bolijo noge.«
aNton: »Saj tudi na pico radi hodimo, pa je vedno ena in ista hrana.« Igor se ne strinja: »Ampak pri pici lahko vsakokrat izberem drugačen nadev.« aNton se ne da: »Saj bo tudi na Mali planini malo drugačen nadev: sneg se je potrdil, veter bo malo bolj pikanten (oster), oblaki so itak vedno drugačni, večerna zarja pa bo imela v očeh drugačen, paradižnikov okus.«
Ob zadnji od cest se ustavijo. Tin na vsak način želi pobožati psa, ki pri leseni ograji maha z repom. »Spet bomo pozni, a tokrat ne zaradi mene,« si misli Igor in pogleduje na uro. Zato mu aNton prišepne: »Kaj je lahko za očeta na izletu lepšega, kot fant, ki se veseli življenja. Samo poglej ga, kako je zadovoljen, ko okoli njega skačeta dva prijazna psa. Poti na Malo smo sedaj že dobro vajeni, mrak na planini nam ne bo delal težav.«
Iztok Snoj