Dnevnik - Blaž Mazi: Nekoč je bil prapok. Nastali so atomi, iz njih molekule, pa neke vesoljske meglice, planeti, planetoidi, kometi in eden od teh je priletel v nastajajočo Zemljo, od katere se je odtrgal zajeten kos in se je izkroglila Luna. Nekaj kasneje se je iz teh istih atomov, sodelujočih pri začetni zmešnjavi, rodil Tadej Golob.
| |
 |
|
| |
Tadej Golob. (Foto: Matej Povše) |
|
To se je zgodilo v Lenartu v Slovenskih goricah. Potem je živel in delal in se ukvarjal in tipkal. Tako so nastale Svinjske nogice. "Tadej Golob je velik frajer," je o sebi Golob napisal na koncu knjige, ki je bila prejšnji teden na ljubljanskem Rožniku na kresni večer razglašena za najboljši roman leta. Z njo se je ukvarjal ravno dovolj, da mu je žirija podelila Delovo literarno nagrado kresnik.
Golob je frajer, pa ne toliko zaradi nagrade, pač pa odkritosti, s katero te gleda v oči, ko govori o sebi. Medtem ko sta ekstrema lažne skromnosti ali pa nadutosti v teh krajih precej razširjena, Golob stoji nekje na sredi. V deželi, kjer jih je veliko raje tiho, govorijo pa tisti, ki v resnici nimajo kaj povedati, Golob izjave niza brez zadrege. Roman Svinjske nogice je neposreden, surovo odkrit, angažiran in berljiv. Nekaterim je všeč, drugim ne. Pripoveduje zgodbo o neskončnem trudu, zgodbo o življenju nemirnih ljudi, ki jim tik pred zdajci zmanjka ščepec sreče.
Alpinist, kolumnist, urednik, fotograf, novinar Playboya, šaljivec in resnobnež v eni osebi je pred desetimi leti slikovito sklenil opis občutkov po naporni in z napetimi odnosi zaznamovani odpravi na Everest. Občutkov, ki glede na geografski položaj trenutka o njem veliko povedo: "Stali smo na vrhu Everesta, se smejali in tolkli po ramenih in ves kurčev svet je ležal pod nami." Ne glede na vse je Tadej Golob v živo zelo skromen človek.
Stali ste na vrhu Rožnika, se smejali in objemali z družino in prijatelji. Kakšen svet je ležal pred vami?
Prijazen. Občinstvo mi je bilo zelo naklonjeno. Res me je presenetil odziv. Ko dobiš nagrado, je svet zaradi vseh teh okoliščin super.
Od kod vse to navdušenje nad Svinjskimi nogicami?
Mislim, da so ljudje naveličani resnobne literature. Siti so tarnanja. Želijo moderno literaturo, kot jo najdemo v svetu. Bralci bi radi brali neobremenjene in zanimive stvari, in vse skupaj se je pač nekako ujelo.
Bil sem presenečen, ker bi bilo veliko lažje nagrado podeliti kateremu od bolj uveljavljenih nominirancev. Celo sam bi to razumel in znal prenesti. Ko sta me otroka spraševala, kdo bo zmagal, sem jima kot pravi "fotr" seveda govoril, da bom to gotovo jaz, kdo pa bi. Potem pa je ob razglasitvi k meni prilebdela hčerka in me objela, nekaj metrov stran pa je čepel sin, šestletno dete, in bridko jokal. Mislil sem, da se je udaril na gugalnici ali kaj podobnega, ker so tam blizu in je skakal okoli njih. On pa: "Od sreče." Niti približno se nisem zavedal, da jima bo to toliko pomenilo. Na koncu sem si pravzaprav oddahnil, da ju nisem razočaral (smeh).
Zdi se mi, da so lani Vojnoviću skoraj morali dati nagrado, ker bi sicer ogromna množica njegovih bralcev najbrž malce čudno gledala na vse skupaj. Res sem bil prepričan, da se bomo letos vrnili na stara pota "resne in kvalitetne literature". Ampak očitno sem ljudem v žiriji delal krivico.
V Sloveniji je pisanje knjig bolj kot ne konjiček. Prav zaradi tega se bralcem včasih dozdeva, da imajo slovenski pisatelji nek fetiš do pisanja ali pa čutijo posebno poslanstvo, ki jih sili v vse skupaj.
Zadnjič sem bral v Objektivu intervju z Danielom Kehlmannom, ki je dejal, da nekateri posamezniki preprosto morajo biti ustvarjalni. Vzgibi za ustvarjanje so različni, a na koncu je pri vseh najbolj pomembna strast do ustvarjanja, in pisanje je ena od oblik ustvarjalnosti. Tudi v alpinizmu poskušam biti ustvarjalen in plezam prvenstvene smeri, se pravi tam, kjer ni plezal še nihče pred menoj. Pisanje knjig je v osnovi podobno. Veseli me iz nič narediti nekaj dobrega.
Ne glede na vse tekste, ki ste jih objavili, pa naj bodo to intervjuji, kolumne ali pa druge zvrsti, se zdi, da se vas nikakor ne da kategorizirati…
Da, vem…
… veliko vaših novinarskih tekstov in kolumn je sočnih, na trenutke obešenjaških, polnih prispodob seksa. Vtis je, da nenehno drezate pod površje človeka. Kaj vam je, zaboga?
Ne pašem v šablone. Moji kolegi alpinisti, vsaj večina, ne pišejo romanov. Slovenski pisatelji se po drugi strani ne ukvarjajo s športom. Ko sem pisal življenjepise h knjigam, sem včasih dopisal kaj o alpinističnih dosežkih. Danes tega ne počnem več, ker mi je postalo jasno, da mi to samo škodi. Alpinist je? Ah, potem pa nima pojma, ne zna pisati, ali pa je to samo še ena od množice alpinistično-pustolovsko-potopisnih knjig.
Šport imam strastno rad in vsak, ki se vsaj malo ukvarja s športom, ve, da ga spremljajo določeni mentalni procesi. Po drugi strani mi je šport premalo. Ne bi hotel biti zagreben športnik brez drugih dejavnosti in ravno pisanje se lepo dopolnjuje z alpinizmom. Da, tudi meni se zdi, da sem original (prešeren smeh).
Za ljudi, ki pišejo knjige, lahko domnevamo, da so marsikaj doživeli. Kaj ste doživeli?
Opazujem mlade slovenske pisatelje. Večina jih je obremenjena z literarno teorijo in slogom, kar tako in tako pride samo po sebi. Vsaj tak občutek imam, ne vem. Osnova za vse, kar naj bi nekdo v življenju počel, so življenjske izkušnje. Moja generacija ima glede tega prednost pred prihajajočimi pisci, ki so danes stari dvajset let. Okusili smo služenje v jugoslovanski narodni armadi, kot dijaki ali študenti smo delali v tovarnah, kar ljubljanska mladina ne počne več. Zjutraj smo se v Maribor vozili z delavskimi avtobusi, kjer smo marsikaj slišali. Doživeli smo izkušnje, ki ti nekaj dajo. Lahko so travmatične, a iz tebe naredijo osebnost in to lahko preliješ v knjigo.
Navsezadnje so tudi Hemingway in podobni odhajali v španske državljanske vojne, pa na fronto prve svetovne vojne, pa na safarije, obhodili so svet in se podajali v pustolovščine. Prav namenoma so iskali doživetja, da bi imeli o čem pisati. Če sediš doma in raziskuješ svoj notranji svet, je dobro, da je ta notranji svet videl kaj zunanjega sveta. Pestovanje dolgočasja se mi ne zdi dovolj za dobro literaturo.
Ste šli zaradi tega na Mount Everest?
(premislek) … na Everest sem šel, ker je tam (smeh), če smem citirati Malloryja. Po naključju.
Po naključju gre nekdo na grič nad mestom, ne pa na Everest. Je bil to logičen korak na alpinistični poti?
Za seboj sem imel štirinajst let plezanja in Everest je prišel postopoma, ampak za to, da smo šli tja, se lahko zahvalimo več naključjem in Tomažu Drozgu, da je ta naključja denarno podprl. Bil je moja deveta himalajska odprava in drugi osemtisočak. Vseeno me je bilo pod njim zelo strah. Gora je tako ogromna, da postaneš pod njo majhen in ponižen, ni pa imel Everest kakšnih pisateljskih ali metafizičnih razsežnosti.
Res ne? Če ob vznožju Everesta ne začutiš sublimnosti, jo greš pač iskat na vrh?
Ah, ne. Pri tem ni zadaj kakšne globoke filozofije, tako kot je ni pri knjigah. Zdaj me vsi sprašujejo, kaj Svinjske nogice želijo povedati in kakšne so lastnosti antagonistov in protagonista. Nimam pojma o literarni teoriji (smeh). Želel sem povedati zanimivo zgodbo in se ne obremenjujem, kaj naj bi glavni junak sporočal, razen zanimive zgodbe.
Odgovor ni ravno zanimiv…
Tisto, kar sem hotel povedati, sem tako in tako povedal s knjigo. Težko si pametnejši od lastne knjige (še bolj prešeren smeh). Seveda vedno leze na površje nezavedno avtorja ali pa še kaj drugega, ampak nezavednega tako in tako ne poznam.
V slovenski literaturi je na plano zlezlo že marsikaj…
Preveč resno jo jemljemo. Bral sem oceno Svinjskih nogic, v kateri piše, da knjiga ni trajna, da je bedna in pritlehna. Vse to prenesem in najbrž se bo tudi marsikomu zdela takšna, ne morem pa razumeti avtorice recenzije, ki trdi, da Svinjske nogice ne sodijo v visoko kulturo. Kaj pa je to? Žlahtne besede in predpreteklik? Ali mi jo lahko pokažete? Kultura je kultura. Je dobra, slaba, zanimiva ali dolgočasna. Pojem visoke, trajne kulture je ostanek nekih prejšnjih stoletij.
Za začetek je dovolj, da je knjiga zanimiva. Potem se lahko začnemo pogovarjati.
Imate družino, svoboden poklic, pa še na najvišjo goro sveta ste stopili. Prav nič vam ne manjka.
Ne, res mi nič ne manjka in zadnje čase to vedno bolj spoznavam. Sodim sicer med ljudi, ki precej tarnajo in se pritožujejo, ampak ugotavljam, da so tudi neuspehi za nekaj dobri.
Da, ampak vaš protagonist Jani Bevk…
Ne že spet…
Morava. Morda bere kakšen pripadnik visoke kulture. Življenje vašega glavnega junaka Janija Bevka je en sam živalski napor. Večkrat ste omenili, da ste pisali o sebi. Ste res?
Na začetku sem res to govoril, ker sem tako mislil, zdaj pa ugotavljam, da to nisem jaz. Avtobiografski so kvečjemu moji strahovi, v kakšno smer bi se morda lahko odvilo moje življenje. Obstaja pa nekaj podobnosti. Oba, junak in jaz, sva srednješolca po izobrazbi, obema je skupno, da ne znava početi nič drugega kot tisto, s čimer se težko in nezanesljivo preživljaš, in obema do zdaj ni pretirano uspevalo. Z novinarstvom se ukvarjam dvajset let, pišem že deset, pa kakšnega pretiranega odziva na moje delo ni bilo. Vsaj ne takšnega, za kakršnega sem mislil, da bi si ga zaslužil (smeh).
Stanovanjsko težavo bom reševal še dolgo in če si jutri zlomim nogo, bom lačen in na cesti. V današnjih življenjskih situacijah ni tako težko obesiti težav, strahov in črnih misli svojemu junaku, protagonistu.
Se vam zdi, da je zgodba Svinjskih nogic zgodba slovenskih mladih moških? V tem smislu, da je veliko mladih moških v primerjavi z njihovimi očeti videti pravih "luzerjev"? Nimajo otrok, nimajo stanovanja, ne vežejo se preveč radi in nimajo redne službe.
Mogoče. Vsekakor nam je v marsičem težje. Potihem sem upal, da bom govoril v imenu generacije. Brez tega je knjiga sicer lahko prav tako dobra, pretirano uspešna pa ne. V hitro spreminjajočem se svetu imamo vsi svoje strahove. Vsak med nami se boji, da bo šlo življenje mimo, ne da bi kaj pametnega naredil. Kar se tega tiče, se mi res zdi, da govorim tudi v imenu drugih, ne samo svojem.
Zakaj ste zgodbo naslonili na uživanje kokaina?
Preprosto zato, ker glavni junak ne bi mogel risati stripov pijan ali pa zadet od trave. Kokain je poživilo in ga mnogi menda uporabljajo kot takega. Poleg tega te hitro zasvoji in v knjigi bi težko speljal opisovanje desetletja alkoholizma ali pa kajenja trave. Glavni junak postane suženj kokaina v mesecu dni. Praktični razlogi.
Že od nekdaj pišete ostro in se ne izogibate trdih besed. Ali ste ob vsej sočnosti, seksu in težavnih plateh življenja kdaj občutili kaj nadzemeljskega?
Enkrat v življenju, ampak samo enkrat. Natančno se spomnim leta 1996 pod Nilgirijem, gore zraven Anapurne. Bral sem knjige Carlosa Castanede in sem bil popolnoma pod vtisom vsebine. Imel sem občutek, da na levi rami nosim smrt s seboj (smeh). To pripisujem knjigi in strahu pred goro. Ne verjamem v kaj posebnega, čeprav v Himalaji vsi postanemo pobožni in vraževerni.
Obstajajo izjeme, ampak veliko alpinistov je… nedovzetnih za kakšna globoka razmišljanja o smislu vesolja in vprašanja, zakaj so na nebu zvezde. Ta obešenjaška robatost je za navadne ljudi včasih prav težavna.
Se ne strinjam. Če bi že moral iskati skupno lastnost alpinistov, bi rekel, da se veselijo življenja. Vedo, da ga lahko izgubijo, zato ga bolj cenijo. Robatost in črni humor sta obrambni mehanizem. Kadar vidiš umreti toliko ljudi, postaneš za vse skupaj rahlo nedovzeten.
Na kaj pomisli nekdo, ki mu drugi umrejo pred očmi?
Mnogokrat samo to, kako dobro, da to nisi ti. Velikokrat, razen ko so vpleteni najbližji. Kaj pomisliš, ko po osemtisočakih stopaš mimo trupel? Nič.
Trideset metrov pod vrhom Daulagirija je dolga leta ležal mrtev Švicar. Zdaj so ga menda že spravili v dolino in pokopali. In ko sem ga na tisti odpravi leta 1998 zagledal, sem pomislil zgolj: če pa je ta tu, potem je pa vrh gotovo že zelo blizu. Nič drugega. Samo to. Nazaj grede smo sedeli ob njem in počivali. Tam gori rešuješ svoje življenje. Svet se skrči na dihanje in premikanje. Prostora za tovrstno grozo in strah ni. Če gre za tvojega kolega, pa je neznosno. Najboljši prijatelj mi je umrl pred dvanajstimi leti. Dolgo se nisem pobral in še danes moje plezanje ni enako kot takrat. Včasih je bil večji žur.
Ste zaradi teh izkušenj življenje glavnega junaka tako manično priganjali na skrajni rob?
Priganjal sem fantazmo, da je pisateljevanje v Sloveniji resna zadeva. Danes vse ocenjujemo skozi denar in v tem smislu je pisateljevanje zaradi nizkih honorarjev pri nas pravzaprav smešna dejavnost. Poleg tega pa glavni junak Svinjskih nogic niti ni pisatelj, riše stripe, kar je pri nas označeno za nekaj brezveznega.
Vi niste resni. Kar iz vsega se delate norca.
Okoli sebe ne vidim prav veliko reči, ki se jim ne bi mogel smejati. Pisal sem kot nekdo, ki ga ne pozna prav dosti ljudi, še manj upošteva kot publicista, in sem si rekel: zdaj boste pa videli. Kot bralca pa sem si predstavljal nekoga, ki se po treh straneh vpraša, kaj je z glavnim junakom narobe. Zato me ne moti, če je kdo jezen ali čustveno vznemirjen zaradi Svinjskih nogic (smeh). Morda se zdijo komu vulgarne, kaj pa vem… Zame bi bilo najhujše to, da bralec po treh dneh ne bi vedel, da jo je sploh prebral. Res je, da imam to čudno lastnost, da mi vedno uspe "sprovocirati" ljudi, pa tega sploh nočem.
Pa jih res nočete?
Pri vojakih so nam prvi dan razložili, da bo vzoren vojak dobil štirinajst dni dopusta. Sklenil sem, da bom vzoren vojak, in čez mesec dni sem bil v priporu in na bataljonskem raportu (smeh). Ni mi bilo jasno, kako sem pristal v celici. Hotel sem napisati všečno knjigo o Davu Karničarju, pa sva se potem na smrt skregala. Sčasoma sem ugotovil, da je ta osebnostna lastnost pravzaprav kvaliteta.
Zakaj sta se sprla s Karničarjem?
Danes sva kolega. Pisal sem bolj o odpravi na Everest kot o njem, zaradi njega smo sploh šli, in pisal sem, kako bi rekel, veristično. Danes marsikaj razumem bolje in bi kaj napravil tudi drugače. Pri ljudeh, ki vse, ampak res vse v življenju vložijo v tako zahtevne stvari, kot je Davovo smučanje z Everesta in osemtisočakov, moraš čutiti z njimi, to upoštevati.
Zdaj ste stare in mlade v pisateljskem svetu prehiteli po desni. Morda pa to navdušuje ljudi - neupoštevanje cehovskih pravil?
V Sloveniji neuveljavljen avtor najprej izda kratke zgodbe in preden mu uspe izdati roman, so ga že vsi siti. Ko nekdo pade z Lune, so ga kvečjemu veseli. Že v osnovi pa je lepše brati nekoga novega, ki ni še nič povedal, kot pa nekoga, ki govori že trideset let.
Na podelitvi ste nosili majico španskega nogometnega kluba Barcelona. Z nekaj domišljije bi lahko sklepali, da ste hoteli pokazati, da boste vsaj dober literarni poraženec, če nič drugega. Kot je bil v končnici evropskega tekmovanja poražen omenjeni nogometni klub.
Sploh ne. Majico "FC Barcelona" sem oblekel zato, ker bi ljudje tisti dan (na sporedu je bila tekma Slovenije z Anglijo, op.p.) pričakovali, da če že imaš kak nogometni dres, imaš slovenskega. Zdelo se mi je izvirno, če se vsem rahlo izneverim v pričakovanjih (smeh).
In še vedno trdite, da ne veste, kako vam uspe vznemiriti ljudi?
(smeh) To je v meni od otroštva. Če so šli vsi v levo, sem šel jaz v desno. Ne vem, zakaj. Ko so sošolci v osnovni šoli začeli govoriti, da je Boney M krasna skupina, sem jih jaz nehal poslušati.
Kaj vam potem največ pomeni?
Nematerialne stvari. Svinjske nogice denimo doživljajo medijski uspeh in zdravorazumsko bi bilo, da bi založbo prisilil, da gremo v trženje. Meni je to tako odveč, da se moram prav potruditi, da bi nekaj naredili iz vsega skupaj.
Se vam res ne da?
Res ne. Ploskajo mi, in to je mojemu egu pravzaprav dovolj (smeh). Pa denar sicer zelo potrebujem. Avto mi nič ne pomeni, stanovanje ima uporabno vrednost, da v njem prebivam. Dolgo sem mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi. Minilo je dvajset let in vmes je svet poblaznel. Ljudje s petmetrskimi limuzinami in vsemi statusnimi simboli postajajo karikature, tako zelo stereotipne, da jih še pri pisanju ne moreš uporabiti.
Večina ljudi v življenju nima strasti, za katero bi si zares prizadevala. Hkrati vsi čutimo potrebo, da bi se v prehranjevalni verigi uvrstili čim višje. Nihče noče biti pri dnu in ker nimajo domišljije, se dokazujejo z materialnimi simboli. Sam sem otrok socializma. Ljudje niso imeli, ali pa so imeli vsi podobno, in se je bilo treba dokazati drugače.
Če imaš domišljijo, potem iščeš doživetja, to pa je naporno.
Tako je. Številni mi oporekajo, ker z družino vsako leto potujemo. Njihov recept je, naj gremo nekam na hrvaško morje in preostali denar vložimo v kaj trdnega. Materialnega, če hočete. Kaj bom počel z rečmi, ko bom star šestdeset let ali na smrtni postelji? Od potovanj z otroki šele nekaj zares "imaš", ampak veliko ljudi ne razmišlja tako. Ravno zato so mi ljudje, ki berejo knjige, simpatični, pa čeprav jim grem na jetra. Prebrati knjigo je danes že kar podvig. Prideš pozno domov in se uležeš pred televizijo, kjer ti praktično ni treba več migniti s prstom, za knjigo pa moraš v knjižnico ali knjigarno, pa tuhtati, katero knjigo bi izbral. Knjige terjajo napor, televizija ne. Dr. House ali knjiga? Liga prvakov ali knjiga? V takem boju ima knjiga bolj slabe možnosti.
Pa ste šli še enkrat v desno, ko gredo vsi v levo.
(smeh) Da. Kljub vsemu je pisanje knjig moj konjiček. To počnem iz čistega veselja, ne zaradi denarja. Tudi z alpinizmom je enako.
Zdaj ko ste lavreat, lahko podajate splošne sociološke analize in napovedi.
Mislim, da se je začel dogajati revolt. Oni bolj neumni še niso opazili, ker so preveč zaposleni s preštevanjem odstotkov gledanosti, drugi pa počasi čutijo, da je šlo predaleč. Pri tem mislim na resničnostne šove, številne referendume, smrtno dozo politike in drugo sranje, ki nam ga dnevno servirajo. Predvsem tu je priložnost za knjigo in priložnost za veselje ljudi nad knjigo. Ljudem se je začel razvijati imunski odziv in vsega tega enostavno ne bodo več požirali. Veliko ljudi bo dojelo, da ni vse v tem, da delajo triintrideset ur na dan kot podizvajalci za neko tretjerazredno nemško družbo. Postali smo narod podizvajalcev, a zaradi prej omenjenega revolta se v meni počasi prebuja neko upanje.
Resno?
Seveda.
Glede knjig?
Lani, ko je Vojnoviću uspelo prodati veliko izvodov, sem bil prav ganjen. Se pravi, da tržišče obstaja. Saj ne moremo še naprej vztrajati pri tem norem življenju. Seveda bodo prišle spremembe. In to na bolje.
Citat
V Sloveniji neuveljavljen avtor najprej izda kratke zgodbe in preden mu uspe izdati roman, so ga že vsi siti. Ko nekdo pade z Lune, so ga kvečjemu veseli. Že v osnovi pa je lepše brati nekoga novega, ki ni še nič povedal, kot pa nekoga, ki govori že trideset let.
Blaž Mazi