Planinski vestnik - Igor Levstek: ... in še nekaj o »današnji alpinistiki«

Četrtega julija lani (1954) sva z Milanom Šaro plezala v južni steni Kogla. Kakih sto petdeset metrov sva sledila Rumeni zajedi. Konča se na grebenčku in se združi z Virensovo smerjo. Po tej bi lahko plezala dalje in v dobri pol ure dosegla rob stene. A nisva. Zadovoljila sva se s tričetrtnim uspehom in se ob vrvi spustila po stari smeri nazaj.

Ob vznožju stene sva v nekaj minutah dospela pod vstop. Prižgala sva kuhalnik, pristavila za čaj. Sonce je obsevalo zahodna pobočja Kalškega Grebena, da je metal ogromno senco na vzpetine nad Žmavčarji. Pred nama so padala strma travnata pobočja v Gamzov skret, se podaljševala in družila z gozdovi v Bistriški dolini. Mehko jih je razila bela vijuga ceste, izgubljajoča se v daljavo. Nekje daleč na obzorju so se ti barvni kontrasti stapljali in umirjeni izpolnjevali neskončnost. Bogata scena, ki ji je dala rumeno-siva kulisa Kogla zaključen poudarek.
Zadovoljna sva bila, dobro sva odnesla kožo. Plezanje je bilo zanimivo, do kraja sva si utešila plezalno strast. Kratka zadevica je tale Kogel. Pa vendar, sijajno se razume na posel dirigenta, brez odmora je vseh deset ur diktiral svoj ostri, težki tempo in terjal od naju vse, kar znava.

Plezati sva začela tisto jutro okrog sedme ure zjutraj. Ste že kdaj opazovali plezalce pred turo? Še ne? Nič ne de, prihranjeni so vam pogledi na smešno toge, neme obraze, na stlačeno podobo stene, na odsekane kretnje, kup železja in razvitih vrvi - na vse, kar je dalo in daje hladnemu jutru pod Koglom ali kjer koli drugje resen, skorajda slovesen videz.
Takrat nisva imela časa za take nadrobnosti. Še nikoli nisva tako malo mislila nase kot prav tu. V gladko, navpično steno sva vstopila s kamnitega podstavka na prodišču, da sva laže dosegla prvi oprimek. Solidna firma, sem ugotovil in preprijel naslednjega.
Ples se je začel, takoj, brez uvoda, takt je sledil taktu. Prvo varovališče je bilo v votlini. Nadnjo sta se sekali dve steni v pravem kotu in tvorili vitko zarezo. Hajd po njej petnajst metrov navzgor! V geometrijsko pravilni drži, da ne bo pritožbe. Tudi plezalec mora prilagoditi svoj stil okolju.
Pod nama je že bila navpična stena, skušnjo iz oporne tehnike sva prebila - poskusimo se sedaj z delikatno prečnico.
Dve hudo nagnjeni, vzporedni polički držita v desno, nad njima omogoča drobcena luska podprijem. Precizen mehanizem; kje v dolini bi bil ta prehod v železnem repertoarju ekvilibrista. Pristaneš na majavem pomolu, častna izjema v vrsti zanesljivih varovališč.
Prislonjen stolp je silil s svojo odklano špico v območje treh streh, zgubanih druga nad drugo. Nič ni pomagalo prvi in drugi, povozila sva ju s poldrugi decimeter dolgimi klini in s stremeni. Tretja je ostala nepoškodovana. Obkrožila sva jo na levi strani, kjer je plošča tipa Fleischbank dovolila prost prehod v dno zgoraj zaprtega kamina.
Prestop iz votline v izbočeno, visoko nad prodišče visečo steno bi navdušil slehernega ljubitelja globokih pogledov. Vsa čast Koglu, v tem raztežaju se je posebej postavil in brez pridržka mu gre priznanje, da razpolaga s formacijo, bogato z vsemi težavami. Po nekaj metrih plezanja s klini v hrapavi steni zavije smer proti desni, nazaj v kamin. Ne morem se pohvaliti, da bi preplezal veliko število kaminov v svojem življenju. Nekaj jih pa le poznam. Spominjam se kamina, ravnega in ozkega, kot šivankino uho; na takega, kjer sem raztegnil noge do bolečine in kljub temu je šlo s težavo navzgor; na kamin, podoben staremu dimniku, zveriženemu kot kljuka in zamazanemu od ilovice; na dve plitvi kaminasti tvorbi, ena preplezljiva s telesom obrnjenim navznotraj, druga s telesom, obrnjenim navzven; plezal sem v sto metrov dolgem tunelu, a s podobnim kot v Koglu, se nisem srečal še nikoli.
Desna stena je bila taka kot v vsakem poštenem kaminu. Levi pa težko najdem primero, recimo, podobna je bila propelerju. V spodnjem delu sta se stranici sekali v topem kotu, nato pa se je leva v blagem loku obračala navznotraj in tvorila z desno steno v srednjem in zgornjem delu ozko poč, ki so ji bili robovi gladko odstranjeni.
Prav toliko časa, kot opisujem to mesto, sva se midva trudila skozi in še dalj. Noben od nama znanih načinov gvozdenja ni bil povšeči tej ponesrečeni tvorbi. Kaj sva hotela, korajžno (večkrat tudi ne) sva nadaljevala s poskusi in s sedemindvajsetim načinom sva prodrla. Dobro varovališče je bilo darilo Kogla Milanu za uspeh.
Dramatičen vrh sva srečno dosegla, čakal je naju samo še razplet. Razplet v obliki drznega raztežaja v loku proti desni in navzgor, iskaje prehodov med prislonjenimi skladi. Napetost v dogajanju je popustila, zajeda se je v zadnjih metrih prelevila v pohlevnejšo zajedico in se končala na vrhu grebenčka, poznanega plezalcem Virensove smeri.

*

Čaj sva že popila in zadrgnila nahrbtnika, čas je, da se odpraviva v dolino. Slabo urico, in bova v Bistrici. Mrak bo takrat, skorajda noč. Nad Koncem se bo temačno odražala silhueta Skute in Štruce, Kogel pa se bo z doline videl samo kot umazana pega, ena izmed mnogih p pobočjih Žmavčarjev in Gamzovega skreta.
Po vsaki težki turi, tako v Karwendlu tako pod Koglom ali kasneje v Šitah, sem občutil v sebi žgočo željo, da bi ostal sam in se prepustil toku svojih misli in vtisov. Pa ne vtisom razgleda, ki kaže med plezanjem naravo v edinstveni perspektivi in vedno v drugi luči. Ti pridejo kasneje na vrsto, čeprav zapuste prav pogledi na pokrajino v plezalčevi notranjosti, ki je med vzponom izredno disponirana, globok dojem. To ni tisto, kar mi da misliti po končanem plezanju. V razmišljanje mi takrat silijo posamezna poglavja vzpona. Hranim jih v sebi, ne toliko v vidni predstavi, ki naj bi predočevala realni potek dogajanja, bolj pa kot konglomerat dražljajev, ki se med plezanjem zbirajo v podzavesti, se adirajo in odlagajo sprostitve. (Naravno je, da živci na vsak dražljaj odgovore, toda reakcija je takoj zadušena, ne brez posledic za tiste predele živčevja, ki se pri plezanju normalno odzivajo.)
Z vajo obvladamo živčni sistem kar do visoke stopnje. Pri plezanju pa danes ta meja ni tako visoka, da se ne bi lahko dosegla že med vzponom. Ko nastopi kritična točka - nekak duševni zlom - je nadaljevanje vzpona problematično. Nič čudnega ni, če se hočeta plezalca vrniti in spustiti ob vrvi preko stene nazaj. V čem se kaže ta prelom?
Plezalec se kratko malo sredi stene sprašuje, čemu pleza in se sili v položaje, iz katerih se s težavo pretolče. Vsi razlogi, ki se pred ali po turi zdijo trezni, zgube v steni veljavo in se pokažejo nezadostni. Da, to je vse in pomeni veliko. Najbolje je, da se preneha s plezanjem, večer je blizu. Preko noči problemi odpadejo in se dokončno odlože na čas po vzponu, ko bo telo dobilo, kar je pogrešalo med plezanjem.
Prav to se je godilo z menoj. Vseeno je, s katere ture sem se vrnil, kje sem si vzel prostor za počitek. Ves čas plezanja je bil moj miselni svet podrejen zahtevam telesa, zdaj se mu je pa zahotelo sprostitve. Občutek sem imel, kot da se v moji notranjosti poraja nek nov jaz, neodvisen od zakonov oprijemljivega sveta in terja od mene, da se mu predam.
Sedel sem v kotu in se skoraj neprizadeto opazoval, kot da to, kar vidim, ne bi bil jaz, kot da te roke ne bi bile moje. Smešen dojem me je vsega prevzel, da sta duh in tvar zdaj v meni ostro ločena. Zatopil sem se vase, vesel, da si imam toliko povedati. Skozi vso turo se je vse v meni moralo podrediti objektu, plezanju, vertikali. Da, podrediti, samo to in ničesar več. Telo si je domišljalo, da zadostuje, če se čuti kos težavam - uspeh in nagrada ne moreta izostati. Revež, kako bridko se je zmotil. In da bo zmota še večja, v začetku ni bilo problema, ki ne bi bil rešljiv z mehanskim prijemom. Tedaj pa - tedaj se je pa izkazalo, da je glavni pobudnik vseh akcij, sploh vse dejavnosti, vsidran globoko v duševnosti. Ta spiritus pa sledi svojim zakonom, utemeljenim v človekovi naravi in je konec koncev neodvisen od vaje in volje. Posebno zadnja ugotovitev utegne biti porazna - porazna, porazna, sem ponavljal. Naprej si nisem mogel slediti, utrujenost me je premagala, omahnil sem na mizo, nasLanjaj.oč gLavo na upognjene roke.
Oči so se mi zaprle in me potegnile v mojo notranjost. Zgubil sem občutek za predmete okrog sebe, za eksistenco Lastnega telesa. Nobene jasne predstave si ne morem zdaj več ustvariti, vem le, da mi misli plešejo v divjem toku in se vraščajo v fizične stvore. Sledim prikaznim, ki me zvabljajo za seboj. Nenadno me puste samega. Zašel sem, samcat tavam po labirintu podzavestnih zaznav, dokler se ne znajdem v črnem svodu, od vseh strani neprodušno zaprtem. Bele, vitke postave se prepletajo v njegovi notranjosti, se neslišno odbijajo od sten in iščejo izhoda. V začetku se ne zmenijo zame, kot da me ne vidijo, samo iščejo izhoda in se divje zaletavajo.
Z vso preostalo voljo se mučim, da bi ugotovil, kje sem. Čelo mi postaja potno, še trenutek in od napora me bo raztrgalo na kose. Tedaj pa se zgodi nekaj, česar nisem pričakoval: osvobodil sem se lastnega skeleta, ne zadržuje me več nobena telesna spona. Sleherna bolečina je odpadla, fantastičnost se mi razgrne kot resnica. Zdaj se mi zdi smešno, da nisem mogel takoj ugotoviti, kje sem. Črni svod, ki me obdaja, je moja lobanja in jaz lebdim v njej in sledim plesu sanjskega privida. Plesalci se nič več ne pode v blaznem neredu, mirno plavajo ob površini. Obkrožujejo jo, venomer zmanjšujoč premere svojih poti. Iznenada ples prestane, prikazni zapičijo vame svoje oči, se mi bližajo, vedno hitreje, so že tu, ovijajo svoja brezizrazna telesa okrog mene in se prisesajo na moj obraz. Žgoča bolečina me sili, da se krčevito branim. Kmalu preneham. Bolečina nenadno usahne. Zgubljam zavest in občutek tega me navdaja s silnim ugodjem. Fantastična bitja vsrkavajo kapljo za kapljo moje zavesti, moje misli, moje predstave. Nasitili so se, dvignejo me s tal in drse z menoj proti neznanemu morju, morju sladkega pozabljenja.

*

Drugi dan sem se zbudil spočit, skorajda ni bilo v meni sledu včerajšnjih bolečih predstav. Prva misel mi je bila, bog ve zakaj, kakšno vreme je zunaj. Sveže poletno jutro se je ponujalo skozi odprto okno. Nehote, iz neznanega navdušenja, sem plosknil z rokami. Škoda, da Milana ni več tu, navsezgodaj se je odpeljal v Ljubljano. Kako neki je prespal. Najbrž ne preveč dobro. Tudi v njem se je včeraj nekaj podrlo. Kje se je že to zgodilo - sredi stene? - ne, po končani turi, pod vznožjem je bilo. Pospravljala sva, plezalno opremo, delila preostale kline in jih ravnala. Bila nisva ne dobre, ne slabe volje, a povsem tiho. Zato so glasno odmevale besede, ki so bruhnile iz Milana.
Zagvozd ne bova nosila nazaj, je dejal. Čemu neki. Vem, da bom jutri drugače mislil, kot čutim danes. Toda danes se mi zdi, da sva najneumnejši bitji na svetu. Le kdo naju je silil, da sva ves dan visela tako rekoč z glavo navzdol in vrtala z očmi v izpodjedeno ozračje. Kakšna velika ...
Zadnjih besedi nisem ujel, zamahnil je z roko, da so leseni kvadri leteli visoko nad gruščnato strmino. Videl sem, kako je les odskakoval od ostro prisekanih skal v grušču. Tako, kot da zanj ne bi veljal zakon o uporu. Pač. Ko se je grobo otesana zagvozda gladko odbila na večji skali, jo je nepričakovano zaustavil neznaten kamenček. Še zadnjič se je nagnila preko podolžne osi in se povsem umirila. Bo tu dočakala svoj konec - ali jo bo ob nalivu odplavilo v dolino - kdo ve - sicer pa, vseeno je. Kaj je že rekel prej Milan? Pohiti naj raje, mrak se že dela.
Tako sem predel misli tisto jutro in niti takrat, niti prejšnji dan, pod steno, niso Milanove besede naredile name posebnega vtisa. A zdaj jih razumem in morem tolmačiti njihovo paradoksnost.
Alpinizem je dobil na današnji stopnji razvoja neko novo značilnost in posledice se morajo v plezalcih nekoč pokazati. Bral sem Blažejev članek. Beseda o ekstremizmu; v sicer zanimivi razpravi te, zelo pomembne poante v ekstremizmu ne omenja. Zdi se mi razumljivo, sam že dalj časa ne pleza, o pojavu pa more spregovoriti samo aktivni plezalec.
Najprej o pomenu nesrečno izbrane besede ekstremist. Blažej pravi, da je to plezalec pete in šeste težavnostne stopnje. Ne vem, če bo držalo, še več, ločiti moremo, kdo je ekstremist - pristaš športnega momenta v alpinistiki in kdo je plezalec - ekstremist. Plezalec pete stopnje to gotovo ni. Iz osebnih skušenj lahko trdim, da tudi vsaka smer šeste stopnje ni ekstremna, pa čeprav vsebuje športni moment. Zakaj?
Pod skrajno težko turo ne razumem samo do skrajnosti napeto delo mišic, vsaj toliko časa ne, dokler to delo ne posega v funkcionalno delovanje psihičnih procesov. Ta poseg pa ni vedno nujen, oziroma ni v enostavni vzročni zvezi z delom telesa.
Naj mi bo odpuščeno, alpinistiko na tej razvojni stopnji bom imenoval superekstremizem.
Trdim, da je skoraj vsak prvenstveni vzpon moderne šeste stopnje delo superekstremista, kar za ponovitev ni nujno. Je to zdrav pojav, če se plezalec pri prvenstvenem vzponu sredi stene zaklinja, da se ne bo nikoli več loteval tako težkih problemov? Pa ne zaradi strahu, iz preprostega razloga: občutil je, da do skrajnosti obremenjuje svoj živčni sistem, pa zaman išče vzroka za to svoje početje. Živčevje se mu po končani turi še dolgo ne uravnovesi. Želi si popoln mir in neskončno uživa v popolnem duševnem brezdelju.
Se ne razbere iz teh nametanih stavkov, da pri ekstremizmu ne gre samo za športni moment v alpinistiki, ampak pomeni ekstremizem tudi do skrajnosti prignano izrabljanje telesnih in, kar je še veliko važnejše, duševnih sil človeka v namen, ki težko najde kako opravičilo izven sebe? .
Je to lartpourlartizem? Odgovoril bom s protivprašanjem: je radovednost, ki žene človeka in terja odgovor na neznanko, kaj zmore sijajno trenirano telo, poznavajoč vse prednosti in slabosti svojega organizma - prepovedana? (Kako so si Italijani, Avstrijci, Francozi ali Nemci odgovorili na zastavljeno vprašanje, nam je dobro znano. Zdaj, ko so do kraja izrabili svoj življenjski prostor, čakajo samo še na naš načelni in domovinsko pobarvani abstinenčni da, da bi jim omogočil ponovitev ekspanzije iz leta 1933 in 1934, ko sta padli smeri v naših Frdamanih policah in v Travniku.)
Včasih se mi zdi, da smo ekstremisti kot letalci poskusnih modelov. Napenjamo svoja živčna tkiva do maksimuma - je naš cilj vreden sredstev? Jaz ga vidim v tem, da se delo človeka plezalca, začeto pred desetletji, manifestira v zaključeni obliki, ki naj bo v vseh fazah dokaz napredka in spričevalo njegove vitalnosti, ki je tako vseobsežna in omejena hkrati.
Ekstremizem kot pojav ima, po mojem mnenju, pravico do splošnega priznanja, čeprav le v toliko, v kolikor odpira perspektive razvoju alpinistike (n. pr. v neraziskane gorske predele naše zemlje). Superekstremizem utegne biti pod določenimi pogoji temu razvoju škodljiv. So ti pogoji danes izpolnjeni?
Niso, in močno dvomim, da kdaj bodo. Plezalcev, ki bi se intenzivno ukvarjali s treningom, je pri nas peščica - do gibanja v pravem pomenu besede torej sploh ne more priti. Naše stene tudi ne poznajo zveznega, prehoda iz mogočega v nemogoče, tako da so improvizaciji pri plezanju kaj hitro pristrižene peruti. Kdor nima mišic dovršeno razgibanih, do funkcionalne okvare živčevja težko da pride, kajti telo se prej utrudi. Učinek pa je v tem: telo samo je sicer sposobno, le vzvodi, ki naj bi prožili organizem k naporom, niso v normalnem stanju!
Je potemtakem upravičen obstoj superekstremizma? Moj odgovor je kljub vsemu - da! Zakaj - ali se je kdaj v zgodovini človeštva izkazalo za pametno postavljati meje in zapornice človekovemu delovanju?

Igor Levstek
PV 1955