Sandi Kešpret: .. se je zgodil na večer pred pričetkom tečaja (Za varnejše gibanje na najtežjih feratah), v organizaciji PD Velenje.
Po zaključku teoretičnega dela predavanj in ob pogledu na diapozitive dih jemajočih fotografij ferat, ki so bile v planu sem bil tako navdušen, da sem si zadal cilj – preplezati Fallbach Klettersteig. Eno najtežjih in najlepših ferat, ki je speljana tik ob največjem koroškem slapu v dolini Maltatal. Vendar je bilo potrebno pred tem opraviti še praktični del izobraževanja na poligonu v Lavamündu in v Vinski Gori. Brez problemov... Tu so bile še ferate na Frischenkofel in težka ferata Breitwand, ki so le potrdile predvidevanja.
In končo je napočil dan. Dan, ki se je začel kot vsak izmed mnogih ko se odpravljam v gore. Zgodnje vstajanje, pakiranje in nato vožnja do izhodišča. Vendar se je že med vožnjo dalo slutiti, da bo ta dan nekaj posebnega. Beseda je dala besedo in kaj kmalu smo si Tomaž K., Tomaž O. in kasneje Mirko G. bili enotni. Danes nam vreme ni prekrižalo načrtov in kočno nam je uspelo dočakati ferato Fallbach.
Vožnja po ustaljeni poti - v poletnih mesecih do vrhov, pozimi do smučišč pod njimi - je minila hitro. In glej, pred nami se je že bohotil najvišji koroški slap. Po uvodnih nasvetih Mijota in Milana sem se poln pričakovanj, brez kančka dvoma in strahu odpravil ˝z glavo na zabavo˝. In res, bila je prvovrstna zabava. Metri jeklenice in skale so ostajali za nami in iz metra v meter, sem se spraševal ali je možno, da mi ferata težavnosti E (D/E) ne bo povzročala prevelikih težav. Vendar sem vedel, da me v zgornjem delu čaka še ključno mesto in sem raje brzdal svojo navdušenje.
Še posebej ob pogledu na fanta in dekle, ki je jokalo, nerodno stopalo in se treslo že globoko pod "glavno jedjo". Vsi smo takrat z razglediščne ploščadi zrli v nebo, kaj bo. Naš vodja pa je med tem že pripravljal opremo za morebitno intervencijo. Potem je mimo priplezal bosonogi tarzan in sta jo s fantom družno le uspela nekako od spodaj poriniti čez previsni odsek. Izšlo se je za las, ampak je trajalo in trajalo. Dvomim, da jo bo še kdaj uspel peljati v (zanjo) tako neprijetno in nevarno avanturo.
Vendar glej ga zlomka, to zloglasno ključno mesto, kjer je bilo že nevem koliko reševanj, sem pustil za sabo kot, da ga sploh ne bi bilo. Mogoče je za vse skupaj kriva neverjetna kulisa, ki jo pričara sam slap z okolico, mogoče odlična družba, mogoče navdušenje nad zahtevnimi feratami in z njimi povezanimi občutki po predhodnih treningih. Sigurno so na trenutno uplezanost vplivale tudi smiselno razporejene (pred)priprave in postopnost. Vem pa, da je za vse skupaj kriv stric Franc K., ki mi je tistega večera pustil telefonski klic in s tem tlakoval pot neizmernemu navdušenju in občutkom s katerimi se srečujem pri plezanju. Občutkom, ki se jih ne da opisati.
Sandi Kešpret