Večer, Potovanja - Jože Praprotnik: Pred nami je, vsaj za moje pojmovanje, najlepši letni čas, ko se dežela in še posebno gorski svet, odeneta v jesenska oblačila.
In medtem ko je enim ta čas najlepše v vinskih goricah, kjer čakajo, da se mošt spremeni v vino, drugi hodijo v gore na lov za fotografskimi posnetki.
Eno najlepših, sicer nekoliko odmaknjenih, pa prav zato manj obleganih, samotnih doživetij nam omogočajo zahodne Karavanke. Zato kar na pot. Zapeljimo se v Zgornjo savsko dolino mimo Kranjske Gore do Podkorena, tam pa desno proti Korenskemu sedlu in malo pred nekdanjim mejnim prehodom ostro desno na makadamsko, a zelo razgledno panoramsko cesto. In če nekaj višje zdaj pogledujemo spodaj na Tamar z Jalovcem in Mangartom ter italijanskimi Julijci, bomo nekaj kasneje ustavljali avto za pogled na Vršič in njegovo soseščino očakov. Ja, ta cesta vodi sicer vedno višje, toda v nasprotni smeri, kot smo rajžali po dolini, vse dokler ne bo pred nami na drugi strani Špikova gorska veriga malodane na dosegu rok. Dobro je imeti karto, kajti s te ceste navzgor vodijo druge, skorajda lepše ceste proti planini Vošci ali planini Blekovi, mi se pa odpirajoč in zapirajoč lese (ki preprečujejo živini odhod s pašnikov) peljemo prav v dolinico Železnico, na koncu celo kakšnih sto višinskih metrov navzdol, kjer na levi strani opazimo lep prostor za parkiranje. S pogonom na vsa kolesa se sicer lahko zapeljemo prav do lovske koče zgoraj na levi strani, a se bo v tej senčnati dolini kar dobro nekoliko ogreti s hojo. N se nam treba bati, da bi zgrešili pot, sajvodi zdaj skozi zgornji del v tem času senčnate Železnice, poleti pa tople dolinice, kjer se radi igrajo svizci, na sedlo med Lepim vrhom desno in nekoliko bolj oddaljenim Trupejevim poldnem na levi. Po peščeni poti med rušjem, le zgornji del je nekoliko bolj strm, pridemo v slabi uri od avta na sedlo in zdaj tudi na toplo jesensko sonce, ko nas kot za nagrado za vloženi trud čaka le še sončno prečenje po karavanškem grebenu proti jugu, proti kakšnih pet ur oddaljeni Kepi. Zdaj pa fotoaparat v roke in na lov za prelestnimi pejsaži bogate jesenske barvitosti macesnov v odtenkih od svetlorumene, še skorajda zelene, do rdečkasto rjave na toplejših strminah. Kot rečeno, tudi zdaj se ne morete izgubiti, razen če ste se gor namenili v slabem vremenu, ko se greben zavije v meglo. Tu boste naleteli na črede ovc, saj jih na planini Grajščici pasejo v pozno jesen. Kako daleč vas bodo nesle noge v to smer, je odvisno zgolj od vas samih, saj lahko s poti zavijete levo in nekoliko navzdol na razgledno Maloško poldne že na avstrijski strani glavnega karavanškega grebena z lepim pogledom na Koroško, Beljak, značilno Baško jezero z otočkom, lahko zavijete nekaj kasneje po zahodnem grebenu na slikovito Kresišče, lahko pa - kot vas vodim, tik preden se začnemo po peščeni poti spuščati v dolino svizcev Grajščico - poglejte si karto - zavijemo desno in se skozi lep macesnov gozd po brezpotju dvignemo na najvišjo goro v tej soseščini na Murnovec (1866m), ki je obkrožen z macesni, le na vrhu je gol in poraščen z rušjem, kar nam omogoča razgled na vse strani, seveda tudi na Julijce na drugi strani doline, se pravi na očak Triglav s sosedi. Če imamo kaj v nahrbtniku, se prav prileže, če tu na toplem jesenskem soncu preložimo tisto vsebino v praznino pod prsmi. Čaka nas kajpak le še vrnitev do avta, to je kakšne dobri dve uri lahkotne hoje.
Jože Praprotnik