Gore in ljudje: Začele so se poletne počitnice. Greš kaj v hribe? »Junija sem šel delat še zadnje tri izpite za hribovca.« Kam? »V Vrata.« Koga si imel v komisiji? »Goro, vreme, meteorologa, planinca in praznični sneg.« Si zdelal? »Seveda sem bil zdelan. Hribovske snovi ne vzamem tako zlahka.« Pri tebi tega ni videti. »Ne zmeni se za zunanji vtis.«
Franova pot
Kako si se pripravil na prvi izpit? »Ob prijavi so bile gore še krepko bele. Za 10. junij dokaj nizko, tja do dvatisoč metrov. Ponavadi ocenim, kakšna je zadostna oprema in kaj potrebujem za rezervo. Pot na Kredarico sem želel opraviti v poletnem zagonu (poletu). Vzel sem tanjšo obleko, poletne čevlje, najmanjši nahrbtnik in najlažje palice. Najtežji dodatek je bil fotoaparat, kot beležnica nekaterih stotink sekunde v dolgih prijetnih trenutkih.«
Tvoja naloga je, da si srečen in zadovoljen. Če nisi, ne izpolnjuješ svoje naloge kot človek. Biti srečen sodi k naravi človeka, kakor razum ali pokončna hoja. In kako postaneš srečen? Tako da odpreš svoje srce. Prvi in odločilni korak je ta, da sploh začutiš, da je tvoje srce zaprto. (*)
Kateri del naloge se ti je zdel najbolj zahteven? »Presenetljivo je bilo ključno mesto naloge na sredi poti. Kjer se pot spusti v strm graben, sem moral prečiti zbit sneg.« Vsak bi ti rekel, da moraš vzeti cepin. Verjetno zate, vajenega zimskih tur, ni predstavljal ovire. »Videl sem, kako zlahka bi odletel po grabnu navzdol. Podplati poletnih čevljev se preveč zvijajo, da bi dobro držali v snegu.« Si 'odpovedal'? »Pomislil sem tudi, ali bi se prijavil na kasnejši rok. Malo sem počakal na pravilno odločitev. V najstrmejšem delu snežnega jezika sem si potko izbrcal potrpežljivo, korak za korakom.«
Nepremagljivih težav ni. Je le napačen odnos do njih. Vse kar potrebuješ, je zaupanje in potrpljenje.
Zaupanje, da ti bom zagotovo pomagal. Potrpljenje, da počakaš na pravi trenutek. To je tudi tisto, kar je nujno za vse na svetu, da se potem lahko vse gladko ujema. (*)
Kakšno je bilo vprašanje drugih dveh članov komisije? »To je bil lažji del naloge. Zvone je vprašal: Od kod pa si se vzel, da te nismo videli? Ravnokar sem šel pogledat na rob. In Janez: Tudi jaz sem šel na gledat na severno stran. Odgovor je bil zelo lahek: Prišel sem po Tominškovi.« To je bilo vse? »Ko naj bi se vrnil v Vrata, bi jima moral odgovoriti, da je vse v redu. Nisem bil prepričan, da bom lahko rešil tako enostavno nalogo: ali bom imel v dolini mobilni signal. Zato sem ju (skrbi zame) rešil pri prvih macesnih. Vprašanje se je glasilo: Si že čez vsa snežišča? In odgovor je bil ponovno lahek: Ja!«
Trenutno mi je všeč, da ti postavljam vprašanja. Celo življenje je ena sama igra vprašanj in odgovorov. Jaz ljubim življenje. Ljubim igro, ki se imenuje življenje. Kajti živeti pomeni ljubiti. Moje vprašanje danes se glasi: »Ali veš, kaj je tvoja naloga?« Odgovor se glasi: »Vsepovsod videti, prepoznavati Mene!« (Priznati moram, da je to neobičajna igra, v kateri Jaz postavljam vprašanje in nanj tudi odgovorim!) (*)
Povej še kakšne zanimivosti z reševanja naloge. »Srečal sem tri kratkohlačnike, ki so se obrnili pravočasno. Snega niso niti videli. Prvi del je bil strm, z več kot tristo lesenimi stopnicami. Sonce v tistem letnem času zahaja na tristo stopinjah, več kot trideset stopinj bolj severno kot v enakonočju. Srečali so me tudi trije gamsi, ki so zvečer prišli za menoj. To je bila zadnja od treh nalog: prepričati gamse, naj ne mečejo kamenja, medtem ko bom pod njimi prečil skalovje.« To je vse? »Pod Begunjskem vrhom je zapihal za večer nenavadno veder in močan veter. Spremljal me je do gozdne meje.
Oglej si veter, s kakšno lahkotnostjo pihlja. Nič ga ne veže. Nič ga ne zadržuje. Gibko, voljno se vali mimo negibnih stvari. Včasih prav mehko, drugič spet silno. Včasih kaj ponese s sabo. Delček poti. Vendar na koncu vse izpusti. Ničesar ne jemlje s sabo za stalno. Ničesar ne veže nase. Veter je svoboden in vendar vsem v korist in nujen za ohranjanje sveta. Danes imaš svoje ime. Kdaj te bom lahko klical »veter«, in Me boš pogledal in prišel? (*)
Kaj bi še dodal o tej poti? »Da je to najlepša pot.« Katere so najlepše poti, lahko najdem v planinskih vodnikih eminentnih avtorjev. Za kaj takega ne potrebujem tvoje ocene. »Si kdaj bral najlepše antične pripovedke? Vse zbirke temeljijo na oceni zbiratelja 'najlepših'. Zato je pomembno predvsem to, da najdeš avtorja, ki ima podoben okus. Zagotovo pa je bila zame tisti dan najlepša Tominškova pot. Tako kot je bila celo pomlad zate najlepša pot skozi Krmo.«
Ni višje dobrine, kot je zadovoljstvo. Zadovoljstvo lahko dosežeš že danes tako, da spremeniš svoj odnos. Vse jemlji kot Božja darila zate.
Bodi hvaležen za to, kar imaš. In uvidi, koliko imaš. Hvaležnost in zadovoljstvo sta še posebej tesno povezani. Resnična hvaležnost gre z roko v roki z zadovoljstvom. Zadovoljstvo pa odpira roko hvaležnosti. (*)
(*) Stephan von Stepski – Doliwa, Sai Baba govori zahodu
Iztok Snoj