ProMo blog: Švicar Ueli Steck je ta hip verjetno prvo ime svetovnega alpinizma.
O Zlatem cepinu in solo hitrostnih rekordih je bilo že veliko napisanega, nas pa zanima mnenje poznavalcev. Tomo Česen je pred leti opravil nekaj podobnih vzponov: "Skrivnost je v načrtnem in vsakodnevnem treningu. Večina alpinistov po svetu se nikoli ne sooči z njim, zato težko razume takšne vzpone".
To je Ueli Steck! V polni formi na vrhu Tengkampoche (višinomer kaže 6493 m), čeprav je pod njim 2000 metrov stene in 4 dni težkega plezanja. |
To je Ueli Steck! V polni formi na vrhu Tengkampoche (višinomer kaže 6493 m), čeprav je pod njim 2000 metrov stene in štiri dni težkega plezanja.
Kronist slovenskega alpinističnega dogajanja Tomaž Jakofčič ima prav gotovo tudi celovito sliko dogajanja po svetu: "Ueli Steck je trenutno eden od najbolj udarnih alpinistov. Odlikuje ga njegova vsestranskost, ki sega od težkih prostih smeri v Eigerju in ostalih švicarskih stenah, preko odmevnih hitrih solo vzponov v treh zadnjih problemih Alp, do prvega vzpona preko osrednje stene Tengkangpoche. To steno so pred tem oblegali številni odlični alpinisti, brez uspeha!"
Res je, dobrih smeri je veliko. Na primer 8a v severni steni Eigerja iz avgusta 2008. Smer Pacencia je dolga 900 metrov ali 23 raztežajev, skica za morebitne ponavljalce pa je tudi na voljo. Ali pa Khumbu Express iz leta 2005, za katerega je bil pred tremi leti tudi prvič nominiran za Zlati cepin. Takrat je nad znanim himalajskim ledenikom Khumbu v zaporednih solo vzponih opravil s tremi zahtevnimi stenami: severna stena Cholatse (6640 m), vzhodna stena Tawoche (6505 m) in SZ stena Ama Dablam (umik na 5900 m).
Ueli Steck tokrat drugače, izraz na obrazu pove veliko... (Cholatse 6640 m)
Januarja letos je Ueli Steck v Matterhornu zaključil (za zdaj, nov rekord lahko sledi prav kmalu) svojo zimsko solo hitrostno trilogijo v zadnjih treh problemih Alp. Poglejmo na semafor:
13.2. 2008 Eiger, Klasična: 2 uri 47 minut
28. 12. 2008 Grand Jorasses, Macintyre: 2 uri 21 minut
13. 1. 2009 Matterhorn, Schmidova: 1 ura 56 minut
Kaj pravzaprav pomenijo te minute? Še posebej v primerjavi s časi Francoza Profita, ki je zadnje tri probleme Alp »prešprintal« sredi osemdesetih in vse skupaj spremenil v spektakel s TV prenosi v živo in helikopterskim transportom od stene do stene. Tomo Česen je vse tri stene prav tako zmogel sam: "Brez dvoma, gre za vrhunsko pripravljenega alpinista. Pa švicarski alpinist seveda še zdaleč ni edini, ki s vsakodnevnim načrtnim treningom dokazuje, kaj je možno. Žal ga osebno ne poznam, da bi njegovim dosežkom lahko dodal še morebitno "dodano vrednost". Sama osebnost človeka, po moje, da še nekaj več. Vendar moram povedati, da je izpostavljanje hitrostnih rekordov v alpinizmu lahko zelo nevarno. Prepričan sem, da kakršnakoli dirka po stenah ne prinese nič dobrega. Verjamem, da jih velika večina alpinistov ne dojema tako, mediji jih pa v kakšnih primerih celo namenoma potencirajo. Za solista je logično, da porabi manj časa kot naveza, varovanja je zelo malo ali skoraj nič, ukvarjanje z varovališčem odpade.
Ko Ueli Steck govori o svojih solo vzponih ni bistvo v opremi, razmerah ali sekundah. Sporočilo je v zadnjih dveh stavkih spodnjega razmišljanja. Do kam, kje je meja, ko se je treba ustaviti? »Pri vseh treh vzponih sem imel vrv s seboj le za vsak slučaj. V Eigerju sem že plezal druge smeri, v ostalih dveh stenah sem bil prvič. Da sem lahko hiter tudi v smeri, ki je ne poznam, je zame zelo pomembno spoznanje. Jasno je, da hitrostni vzponi niso nič novega in da pravzaprav nič ne spremenijo. Kljub temu so to zame globoki občutki, ki mi jih nihče ne more vzeti. Dejstvo, da steno zmoreš brez pomoči soplezalca in z minimalno opreme mi odpira pot naprej Vem, da je vse to povezano z velikim tveganjem. Ne gre le za pripravljenost in formo, pač pa tudi za taktiko in tehniko. V ledu se občasno lahko zanesem le na svoje dereze. Vse gre lahko gladko, enkrat pa noga zdrsne. Mislim, da se ob potrebni koncentraciji to ne more zgoditi, toda večkrat ko greš ... Morda je čas, da najdem drugačne izzive in poiščem nove poti«.
Steckov vzpon v navezi s Simonom Anthamattnom v Tengkamoche je šest članska komisija Zlatega cepina, pod vodstvom predsednika Angleža Douga Scotta in člana žirije Avstrijca Petra Habelerja (če omenimo le dve, nam najbolj znani imeni) izbrala za najbolj zahteven vzpon v letu 2008. To je že sedemnajsti "Piolet d' Or", ki so ga letos podelili v osrčju Alp v Chamonixu. Po premoru leta 2008, predhodnih kritikah in burnih razpravah o smiselnosti nagrade ter korektnosti izbora je organizacijski komite pod vodstvom Christiana Trommsdorfa, predsednika ugledne »Groupe de Haute Montagne«, na novo postavil celoten sistem podelitve. Prvič so izbirali v treh kategorijah, kandidatov je bilo 57, v finalu pa šest nominirancev.
Nagrado »Spirit of Exploration« je dobila japonska mešana naveza za prvi vzpon v JV steni sedemtisočaka Kamet. Plezalka v navezi je tako prva ženska, ki je dobila Zlati cepin.
Nagrada »Commitment« je prav tako šla na daljni vzhod. Tričlanska japonska naveza je prvenstveni vzpon v šesttisočaku Kalanka opravila resnično kot »commitment«, obveznost. Po tri dnevnem bivakiranju na dveh tretjinah stene zaradi snežnega viharja se niso odločili za umik ampak so smer »Bushido« potegnili do vrha.
Nagrada »Technical difficulty«, torej tista za premagane tehnične težave (kar je vendarle bistvo modernega alpinizma, pred vztrajnostjo, premaganim tveganjem in neko pustolovščino) pa je šla v švicarske roke. Ueli Steck in Simon Anthamatten sta v Nepalu, v S steni Tengkampoche (6500 m) aprila 2008 preplezala »Schachmatt« (M7,WI5, 6/A0, 2000 m).
Tomo Česen: »Po sliki in skici sodeč, pa seveda tudi ob poznavanju referenc obeh akterjev, smo lahko prepričani - gre za vrhunsko dejanje. Toda vsi, ki se ukvarjamo z alpinizmom dobro vemo, da je različne stvari težko metati v isti koš. Ne bi rad naredil komu krivice in dejal, da je to res najtežji vzpon leta 2008«. Tomač Jakofčič dodaja: "Vzpon je sicer služil "le" kot aklimatizacijskii vzpon pred zahtevno južno steno Anapurne a mu to sigurno ne zmanjšuje vrednosti". In kakšen je »Šah-mat«, vzpon leta 2008, od blizu? Poglejmo poročilo iz prvega, neuspešnega poizkusa, ki ga je Ueli Steck napisal v Namche Bazarju tri dni po vrnitvi. Nizanje vtisov je tako pristno, da jih je najbolje kar povzeti.
Četrtek, 10. april 2008
Po aklimatizaciji in treh dneh počitka danes vstopava v steno. Ob treh zjutraj je čas za zajtrk. Čeprav zgodaj, je kuhar Kaji dobro razpoložen, kot vedno. Vstop v steno ni daleč od baze in ob štirih začneva. Ni težko in naveževa se šele med prvim počitkom. Vreme je lepo, veter ne premočan. Napoved za naslednje dni: v petek bolj vetrovno, sicer suho, v soboto se bo veter okrepil in vlažnost povečala, nedelja bo suha. Sobotno poslabšanje naju ne skrbi.
Opreme vzameva minimalno, hrane imava za štiri dni, dve spalki v enem nahrbtniku. Šotora ne vzameva, po ogledu stene bova vesela, če sploh najdeva toliko police, da se zlekneva.Večinoma plezava istočasno, navezana, vedno sva vpeta vsaj dvakrat. Preizkušena metoda, ki omogoča visoko hitrost in tisto minimalno varovanje.
Ob osmih doseževa steber, šest krat 60 metrov dolga, zelo raznovrstna plezarija čaka na naju. Začnem prve štiri dolžine, plezanje je zelo težko, zahteva vse od mene. 
S seboj imam majhen varovalni set: 14 normalnih klinov, 3 kamalote, 6 jebic, 8 sistemov in nekaj runnersov. Vsak od teh 60 metrskih raztežajev je pustolovščina v težki skali in mešanih odstavkih, vse z minimumom varovanja. Simonova obremenitev, v nasprotju z mano, je drugačna. Varovati in čakati mora v mrazu, vsaj 45 minut, nato ga čaka žimarjenje s 25 kg težkim nahrbtnikom. In to maksimalno hitro, čas namreč beži. Po 220 metrih skalne plezarije, ob petih popoldan, se zamenjava. Sedaj sem jaz na vrsti za varovanje. S stojišča izgleda dokaj lahko, toda pogled naprej zapira previs. Ne dogaja se veliko, vsake toliko podam malo vrvi. Varujem že celo uro, zmrzujem, začenja se mračiti. Simon je odličen plezalec, kar ne zmore on, ne vem, če bi lahko jaz. Zgoraj mora biti dokaj zajebano. Ni veliko soplezalcev, ki bi jih sedajle želel imeti na vrvi, Simona pač, zaupam mu 100%. Žal še ne morem za njim, moje stojišče pa je zelo neprimerno za bivak, ki se obeta. Končno! Vrv se izteče in prav kmalu pritovorim opremo do Simona. Potegneva še 60 metrov in razveseli naju 70cm široka in 4 metre dolga polica. Še dve uri nazaj nama je kazalo na noč v vertikali, sedaj pa se nama obeta celo nekaj spanca. Kmalu pa slaba novica – prostor je zelo izpostavljen in veter nama onemogoča kuhanje. Nekako stopiva nekaj snega in v vodo streseva Katadynov obrok. Po petih minutah imam dovolj čakanja in hitro pojem pasto, še preden je kuhana "al dente" in še preden se shladi. Veter ne pojenja, toda najina Phantoma (spalki, op.p.) naju lepo varujeta pred mrazom in vetrom.
Petek, 11. april 2008
Ob peti kot robota vstaneva, staliva sneg in pojeva ubog zajtrk. Pospraviva opremo v velik nahrbtnik. Imam srečo, da ne bo moj problem, saj sem na vrsti za plezanje. Čaka me zahtevna plezarija, strmina je velika in težave me povsem posrkajo vase. Ob 13. preseževa 6000 metrov, vreme se slabša, 1600 metrov stene je pod nama. Toda veter je vedno močnejši, začne snežiti. Nov sneg se začne plaziti. Povsem sva izpostavljena in odvisna od milosti narave. 
Odločitev je hitra in edina, začneva s spusti po vrvi. Ura je tri popoldan, sva sredi snežnega viharja, plazovi letijo čez naju. Samo navzdol! Poslabšanje je prehitelo vremensko napoved. Po najinih izkušnjah to ni edino, kar gre lahko narobe. Sledijo nori spust, včasih počakava, da se sunki vetra vsaj malo umirijo, ko so na višku, se ne moreva niti premakniti. Ob osmih zvečer doseževa vznožje stene in zagledava svetilki. Kuhar Kaji in »kitchen boy« naju čakata. Nocoj bova spala v baznem taboru ..
V steno sta se vrnila 21. aprila in v alpskem slogu, brez fiksnih vrvi in svedrovcev po treh dneh ob 19.15 dosegla rob stene na višini 6350 metrov. Na ostrem grebenu sta tretjič bivakirala in zjutraj 24.aprila stala vrh. V bazni tabor sta se po celodnevnem spuščanju po vrveh vrnila šele zvečer tega dne.