Dušan Škodič 22.06.2009 07:30 1324 0

V deželo samurajev

Kljub vse lažji logistiki odprav, o katerih sem pisal zadnjič, pa vseeno ne gre vedno tako preprosto. Pred nekaj leti sva se s prijateljem Aljažem odpravila raziskovat možnosti za ledno plezanje na Japonskem ...

Tam sva bila gosta domačih plezalcev, do dežele vzhajajočega sonca pa sva se morala spraviti sama. Dogodivščine so se začele že na brniškem letališču...

Seveda sva bila na letališču pozna, predvsem jaz. Postavila sva se v vrsto za oddajo prtljage, in ko sva vrgla svoje transportne vreče na tehtnico, naju je stevardesa malo debelo pogledala in rekla: »Tole bo pa treba doplačat. Vi imate 15 kil preveč, vi pa 8. Kila stane 50 dolarjev. Tamle je blagjna.«
Z Aljažem sva se debelo pogledala. Plezala sva že skoraj povsod po svetu in vedno imela s seboj precej več opreme od tistih bornih 20 kilogramov, ki so navadno dovoljeni na letalu, pa se je vedno nekako dalo dogovoriti. Če ne drugega, si skušal malo lepše pogledati stevardeso, potarnal o plitvih klajmberskih žepih, pa je šlo. Tokrat pa o kakšni naklonjenosti ni bilo ne duha ne sluha.
»Japonska ni Nepal ali ZDA. So zelo natančni,« je še pojasnila stevardesa in dodala: »Lahko pa vama potrdim vso prtljago do Frankfurta, ampak tam se bosta morala ukvarjati z Nemci in Japonci.«

Kaj zdaj? Po zvočniku so že začeli pozivati zamudnike za letalo do Frankfurta, midva pa sva osuplo stala sredi avle brniškega letališča. Že tako sva bila na tesnem z denarjem, vedela sva, kako drago je v deželi vzhajajočega sonca, naju pa so hoteli olupiti še preden stopiva na japonsko zemljo. Ali imava dovolj cekina za tale položaj ali pa se odpeljeva kar domov in sporočiva japonskim prijateljem, da naju preprosto ne bo? Ah, klinc, greva, sva si rekla.

Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>

15.06.2009