Iz časa / Domoljub (1891) Razne stvari: Kot popotnik hodil sem po Gorenjem Štajarskem; pozno v noč prišel sem do lepe kmetske hiše stoječe v znožju visoke gore.
Stopim v hišo ter prosim prenočišča. Domači so ravno sedeli pri večerji. Gospodar mi precej vsliši prošnjo za prenočišče in me povabi k mizi. Dobro mi je teknila skromna večerja, po dolgi in utrudljivi poti.
Kar nakrat začne biti ura na steni; bila je ura kukovica, ki je nakukala osem zvečer. Kakor na povelje urno vstanejo vsi domači od mize, molijo po večerji in nato pokleknejo pred uro-kukovico, na kateri je bila božja podoba. Hčerka vzame že pripravljen venec ter ga položi okrog ure, nato vsi skupno kleče odmolijo pobožno molitev. Jaz se čudim, ko vse to gledam; gospodar to opazi ter mi reče: »Kaj ne, vi si ne morete razložiti, kaj da pomeni to naše ravnanje. To, kar se vam čudno zdi, ponavlja se že v naši hiši dvajset let vsaki večer. Tej uri kukavici se imam zahvaliti, da imam še hišo in svoje drage domače. — Nato je zgovorno pričel to-le pripovedovati:
Bil sem oženjen kakih pet let. Par krepkih dečkov je že skakalo in se igralo okoli hiše, imeli smo vsega za potrebo, bili smo prav srečni in zadovoljni.
— Bilo je neke spomladi; polagoma so jele pihljati pomladanske sape in sneg so je topil da je bilo veselje. Moral sem iti v mesto po opravkih; pot je bila precej dolga in šele proti večeru sem jo meril proti domu. Veselil sem se, da bom iz blatne ceste stopil kmalu na suho v svoji hiši: toda ko se približam domu, zagledam strašen prizor; skoro stemnilo se mi je pred očmi. Moje hiše ni bilo nikjer videti; silen sneženi plaz iz gore se je odtrgal, valil seboj kamenje, odtrgal tudi mojo hišico ter jo pokopal v svojih zagrebih. Sosedje so prihiteli na pomoč, iskali, kje bi bila hiša pod sneženim, visoko navaljenim plazom, a niso mogli določiti prostora, kje da bi bila. Jaz nič ne vem, kaj sem delal, tekal sem semtertja, kakor da bi bil ob pamet. In kako ne. Vse moje imetje je bilo pokopano pod ledenim plazom. Bi to bi že bil še pozabil, a pod snegom so bili zasuti tudi žena in otroci in morda sedaj že umirajoč kličejo na pomoč, a jim ne moremo pomagati, ker ne vemo, kje da so. Odkopujemo na raznih krajih, zadenemo ob kako tramovje, a do naših ljudi le nismo mogli. Klical sem svoje, a od nikoder nobenega glasu. Naposled menil sem že, da je vse izgubljeno, padem na tla in bridko jokam. Kar naenkrat zaslišim uro-kukovico, bila je ravno osem. Tukaj so domači, zakličem sosedom, in jeli smo na onem mestu urno odkopavali.
Po mnogem trudu se nam posreči izkopati velik del hišice, ki jo nekako cel ostal in domačim dajal nekaj prostora in malo duška pod plazom, ura na strani je ostala nepoškodovana, in se tudi ni ustavila. Bil je zadnji čas, da smo prišli do zakopanih, kajti bili so že v nezavesti, le še nekaj časa in dobili bi bili same — mrliče. Kmalu smo jih zopet oživili ter se skupno Bogu zahvalili za čudovito rešitev.
— To je naši družini ura-kukovica. Zato v hvaležni spomin na to vsaki večer ob osmih ovenčamo uro z rožnatim vencem ter skupno opravimo zahvalo za posebno pomoč božjo v preveliki sili. — Ginjen sem poslušal to dogodbo ter občudoval dobrega Boga, ki se je ob tej priliki poslužil ure - kukovice, da je dobro družino rešil grozne nesreče in strašne smrti.
Iz Gorjan se nam poroča 11. t. m.:
V nedeljo dne 7. t. m. je izginil Pustov najmlajši otrok na Pokluki, Andrej Zupančič, 2½ leta star. Ležal je s svojo štiriletno sestrico na trati pred hišo, med tem, ko je oče živino napajal. Ko oče nazaj pride, najde samo deklico spečo, fantek pa je izginil. Ker hiša na visokem robu stoji, so mislili, da je otrok čez pečino padel in se pobil. Iskali so tri dni za otrokom, pa niso nič dobili. Nekateri sodijo, da je otroka odnesel velikanski orel, katerega so v oni okolici videli tiste dni.
Domoljub, 18. junij 1891