Planinski utrinki - Milena Jesenko: Pogovor z Vladimirjem Habjanom, urednikom Planinskega vestnika
Da bi se pogovarjali z urednikom Planinskega vestnika, smo rekli že lani ob takem času. Zdaj, ko so naročniki te sijajne »revije za ljubitelje gora že od leta 1895«, kot je zapisano v podnaslovu, dobili januarsko številko v novi podobi, pa se zdi, da je pogovor z njim resnično ob pravem času. In tudi na pravem mestu, v naših Planinskih utrinkih ob 60-letnici društva.
V sejni sobi PZS na Dvoržakovi 9 sva se dobila na mrzlo januarsko sredo. Prihitel je iz Šoštanja, kjer je imel službeno obveznost. Vedenje, da je novinar časopisa elektrogospodarstva Naš stik in da ima za seboj bogato bibliografijo knjig, saj je avtor številnih vodnikov (Manj znane poti po slovenskih gorah, Zimski vzponi v slovenskih gorah, učbenik Gibanje v zahtevnem gorskem svetu, soavtorstvo vodnika Naravne znamenitosti Slovenije, vodnikov po Kamniško-Savinjskih Alpah, po Karavankah, Tržič, tudi urednik in pisec spremne besede k Tumovim planinskim spisom) in člankov, pa fotografskih objav in razstav, je v meni vzbudilo določeno mero treme. Pogovora z njim sem se lotila precej »analfabetsko«, saj sem si celo ročno zapisovala, kar je povedal. Ob prijetnem sogovorniku pa se je trema brž razblinila.
Vladimir Habjan – sociolog, urednik, planinski delavec, varuh narave, vodnik, gorski reševalec, alpinist, pisec planinskih vodnikov, planinski fotograf. Kakšna je simbioza vseh teh Habjanov? Katerega bi postavili na prvo mesto?
Ja, našteli ste veliko vlog. Vse se med seboj prepletajo. Študij sociologije me je naučil teorije organizacije, kar mi je v življenju pogosto prišlo prav. Praktične izkušnje, kako voditi skupino, kako organizirati tečaj, seminar … sem si že zgodaj nabral v taborniški organizaciji in kasneje v ZSMS, nekdanji mladinski organizaciji. Za hribe me je navdušil oče. Z bratom sva z njim veliko prehodila. Ko je umrl, sem nadaljeval »njegovo poslanstvo«.
V naravi človeka je, da teži k delu, ki ga zanima, ki ga obvlada, kjer se najde. Če/ko to spoznaš, si pravzaprav zmagal. Vodništvo mi je bilo zelo pri srcu, in čeprav zveni domišljavo, lahko rečem, da sem bil dober vodnik. Ko me sprašujete, kateri vlogi bi dal prednost, je to gotovo planinska publicistika. Ves čas me je vleklo k njej. Že kot mlad fant sem načrtno prebiral vodnike, vse knjige sem imel počečkane. Fotografija je prišla potem. Treba pa je biti samokritičen; vem, da je veliko boljših fotografov od mene in od teh se je treba učiti. Nedavno je Marko Crnkovič, zadnji urednik pred kakimi desetimi leti ugaslih Naših razgledov, napisal, da je bilo to njegovo najboljše delo, najboljša vloga. Zame so »naj vloga« planinski vodniki in Planinski vestnik. Raziskovalno in ustvarjalno delo me je vedno zanimalo, pritegnilo.
Kako postaneš urednik Planinskega vestnika?
Potrebno je imeti malo sreče. Moja je bila ta, da so opazili moje delo. Povabil me je Andrej Brvar, takratni predsednik PZS. Poznala sva se sicer že iz leta 1973, ko sva bila oba v PD Ljubljana Matica. Na neki prireditvi sem omenil tudi Tonetu Škarji, da bi me delo v uredniškem odboru zanimalo in če bi bila kaka priložnost, bi jo z veseljem sprejel. Ne smem pozabiti Boruta Peršolje, takratnega podpredsednika, ki je bil prav tako posrednik. Povabilo in ponudba pa sta bila zame izredno presenečenje, sam sem kvečjemu pričakoval sodelovanje v odboru. Brvar pa mi je ponudil kar mesto urednika in mi dal teden dni časa za razmislek! Ponudbo sem seveda sprejel. Takoj sem se podal v lov za člani uredniškega odbora, pri čemer me je vodila misel: vsega ne znaš sam, zato poišči take, ki znajo. In uspelo je, sestavil sem dobro ekipo. Skupaj smo potem pripravili predstavitev prenove revije na UO PZS. Imel sem tako tremo, da sem se šel dan pred tem sam »skulirat« s smučmi na Dovško Babo. Končalo se je tako, da smo do septembra 2001 že pripravili in izdali prvo številko Planinskega vestnika.
Planinski vestnik ima za seboj stoletno zgodovino. Pred petimi leti smo tudi v našem društvu z odmevno prireditvijo počastili takratno 110-letnico. V tem času je revijo urejalo samo 8 urednikov, s tem da je bil gospod Cilenšek urednik le eno leto. Kakšno »dodano vrednost« ste reviji od leta 2001 dalje dali Vi?
Ko sem prevzel revijo, je izhajala na 48 straneh, število naročnikov je bilo komaj nekaj čez 4000 in se je vsak mesec zmanjševalo. V začetku smo obseg zadržali, smo se pa lotili iskanja nove tiskarne in že v prvem mahu dosegli 60 odstotkov nižje stroške tiska. Pozneje smo tiskarno še enkrat zamenjali. S sedanjo imamo zelo korekten poslovni odnos in smo vsi zadovoljni.
Revijo smo postavili na nove temelje, pridobili nove sodelavce, uredili arhiv, uvedli elektronski naslov, postavili spletno stran, vnesli stoletno kazalo … nazadnje pa letos še povečali format. V dobrih osmih letih smo uspeli povrniti zaupanje v revijo. Razširili smo jo na 96 strani, govorim za prejšnji format, kar je identično sedanjim 64 stranem, zvišali naklado na čez 5000 izvodov, naročnikov pa je zdaj 1000 več. Naj poudarim, da je zadnja dva meseca število naročnikov in prodaje preseglo 5000! Planinski vestnik je postal medij, v katerem si avtorji že želijo objaviti svoje prispevke. Dobivamo tudi vedno boljše tekste. Vendar nikoli ne smeš zaspati na trenutnem uspehu, vedno moraš iskati nove izzive!
Nova podoba Planinskega vestnika je bila, domnevam, prijetno novoletno darilo planincem. So taki tudi izrečeni ali kako drugače povedani odzivi?
Veliko časa je moralo miniti, da je prišlo do te spremembe. Že ko sem leta 2001 sprejel uredništvo, smo imeli v mislih večji format. A to ni bilo enostavno izpeljati. Delali smo različne izračune, ampak skepsa je bila pri nekaterih prevelika. Šele lani (2009, op. M. J.) sem se sam odločil in uredništvo se je s tem strinjalo. Kakšen je bil sprejem pri bralcih? Toliko klicev, SMS-sporočil, elektronske pošte s pozitivnimi odzivi smo dobili, da ni dvoma o pravilnosti naše odločitve! Ugodni odzivi so prihajali od vsepovsod, izrekli so jih mnogi znani planinci, med drugim tudi predsednik Franc Ekar. Res pa je bilo tudi nekaj pomislekov, ali bolje rečeno nostalgičnih misli na prejšnji format. Na račun povečanja formata smo zaenkrat prejeli le dve odpovedi.
Sicer pa moram omeniti še en močan razlog za spremembo. Pred dvema letoma nas je pestila izguba, saj nismo prejeli pričakovane dotacije ministrstva in treba je bilo nekaj storiti. Zavedali smo se nujnosti, da revijo širimo izven strogo planinskih krogov. V tem smo videli rezervo. Slovenci smo športni narod, navdušujemo se nad hribi, alpinizmom, pohodništvom, športom nasploh. Zato želimo dobiti čim več uporabnih informacij in napotkov. Izkušnje in vse dosedanje ankete kažejo, da revije bralec ne bo kupil zaradi doživljajskega opisa nekega izleta, pač pa ga zanima natančen opis ture, obogaten z izkušnjo pisca. Ali veste, da imamo v slovenščini samo šest knjig z opisi tujih gora? Pa koliko ljudi hodi ven! Zato objavljamo prispevke tudi o turah v tujih gorah, to ljudje potrebujejo in berejo. Novi Planinski vestnik bo v prihodnje prinašal še vrsto uporabnih vsebin, naj omenim samo eno od novosti, t.j. teste športne opreme. Za marčevsko številko pripravljamo teste turnih smuči.
Če zanemariva zoprne finančne zadeve, kaj je tisto, kar vam »sivi lase« pred izidom nove številke?
Finance meni pravzaprav ne sivijo las, ker nad njimi skrbno bedita namestnik Andrej Stritar in računovodkinja Vera Šmid. Onadva nas »prizemljita«, mi pa se tudi zavedamo, da ne moremo z glavo skozi zid. Radi bi povečali naklado, saj bi to omogočilo še korak naprej: brošurno vezavo.
Vsako številko pripravljamo več kot mesec. Priloge delamo že za nekaj mesecev naprej. Še preden izide nova številka, je že dogovorjena okvirna vsebina naslednje. Pri tem lovimo vsebinsko ravnotežje med doživljajskimi in uporabnimi vsebinami, med pohodništvom in alpinizmom, med sodobnostjo in zgodovino. Težimo h kakovosti tekstov, kar nekateri pisci težko razumejo ali so celo užaljeni, če prispevek potem ni objavljen. Štejem si za uspeh, da smo vzgojili precej novih piscev. Naši avtorji so praviloma ljudje brez novinarskih znanj. Zato jih učimo raznovrstnosti pisanja. Najlažje je napisati doživljajsko zgodbo, dnevniški zapis. Ampak to je morda zanimivo za pisca, ne pa za zahtevnejšega bralca. Piši o občutjih, kaj si videl, iz zapisanega pa naj bo zaznati tvoje znanje in poznavanje. Med zahtevna besedila štejemo še intervju, tudi reportaže ne zna napisati ravno vsak.
Želim si, da bi naša revija postala še bolj profesionalna, tako kot je npr. Gea, želim si strokovno usposobljenih ljudi, ki jim bodo bralci zaupali. No, čisto profesionalen Planinski vestnik še ne more biti, a premiki v to smer so nujni.
Prej ste že omenili, da imate dovolj piscev, pa vendar: kako pritegnete sodelavce, naročate prispevke ali izbirate le med nenaročenimi, ki prispejo na vaš naslov, kakšno je razmerje med enimi in drugimi?
Imamo veliko zunanjih sodelavcev, še vedno pa iščemo nove. V začetku so bili vsi prispevki nenaročeni, precej smo bili odvisni tudi od tega, kar smo sami napisali. Zdaj pa je naročenih člankov skoraj že polovica, v prihodnje pa jih bo še več. Vendar je tudi kakovost prispelih nenaročenih prispevkov vedno višja. Pisci so že toliko samokritični, da slabih člankov skoraj ne pošiljajo več. Smo pa v fazi, ko bomo morali razmišljati tudi o zvišanju honorarjev, saj so zdaj zgolj simbolični. Zadnjič mi je Davo Karničar rekel, da je treba kaj narediti tudi iz entuziazma. To je že res, ampak ...
Danes skoraj ni planinskega društva, ki ne bi vsaj enkrat letno izdalo svojega glasila. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Društvena glasila imajo pomembno združevalno in povezovalno funkcijo, utrjujejo pripadnost društvu. Ustvarjajo jih neprofesionalni ljudje, kar je hvale vredno.
Kaj bi svetovali ljubiteljskim urednikom društvenih glasil?
Naj pri svojem delu ne obupajo. Ko dobiš po izdaji iskreno pohvalo zadovoljnega bralca, si poplačan za ves trud, morebitno slabo voljo, neprespanost in še kaj! Včasih je imela Mladinska komisija pri PZS tečaj za urednike društvenih glasil. Morda bi kazalo to nadaljevati. Morda pa bi v okviru našega uredništva lahko enkrat pripravili srečanje urednikov društvenih glasil in si izmenjali izkušnje.
Da, po Karničarjevo: entuziazem tudi osrečuje. Lepa hvala za čas, ki ste si ga vzeli za naše glasilo. Vam, celotnemu uredništvu in Planinskemu vestniku pa srečno pot proti 120-letnici.
Milena Jesenko