Bojan Ambrožič: Še manj kot dva meseca me loči do prvega nastopa na tekmi daljši od sto kilometrov – na Vipavskem ultra trailu.
Zadnjo polovice proge poznam od lanskega nastopa na 50 kilometrski preizkušnji. Prvi, bolj gorski del, pa mi je bil neznanka. Zato sem se odpravil na ogled proge, da se na lastne oči prepričam kako zelo daleč je v resnici 100 km.
Sam menim, da bi trenutno, vsaj po ravnem, z relativno lahkoto pretekel 100 km. Vendar ko v enačbo pridejo še hribi in poti, kjer je potrebno paziti na vsak korak, je preteči 100 km popolnoma nekaj drugega.
S tekom sem začel v bližini pravega štarta tekme v Ajdovščini. Pričakalo me je zelo toplo prvo pomladansko jutro. Samo upam lahko, da bodo podobno ugodne razmere tudi na tekmi. Trasa se zelo hitro izvije iz Ajdovščine in zavije na peš pot. V prvih kilometrih poteka po gozdni učni poti do močnega kraškega izvira potoka Hublja. V obdobjih po močnih deževjih ta izvir dobesedno bruha vodo. Sedaj pa je pretok nekaj srednjega.
Potem pa se nekaj kilometrov teče po makadamski cesti, ki se položno vzpenja po pobočjih Trnovskega gozda. Taki vzponi mi ležijo, saj niso tehnično zahtevni in lahko tečem hitro. Vendar že po nekaj kilometrih trsa tekme zavije iz kolovoza na stezice. Križišč in razpotij je zelo veliko, kjer je mogoče zalutati. Na srečo je večina razpotij že označena (nasprejana). Gre za preplet širokih označenih poti, pa tudi komaj opaznih lovskih stezic. Po približno osmih kilometrih sledi prvi resni vzpon na progi. Gre za približno 500 višincev vzpona na Kovk. Tu je tako strmo, da bi palice prišle prav. Vendar se še vedno sprašujem, če jih je vredno nositi s sabo samo za ta klanec, glede na to da potem vsaj naslednjih 10 km potrebe po palicah ni.
Nagrada za vzpon je čudovit razgled prek južnih obronkov Trnovskega gozda. Od tu dalje, trasa tekme ves čas poteka ob robu Trnovskega gozda, ves čas s čudovitimi razgledi. Tokrat sem si dal duška in res užival v teh razgledih. Lahko rečem da sem kar malo lenaril. Na tekmi časa za kaj takega ne bo. In ne samo da je bilo lep pogled predse. Enako lep pogled je bil pod noge na bele in modre preproge zvončkov in žafrana.
Mimo Otliškega okna sem nadaljeval proti vasi Predmeja. V Predmeji se trasa tekme obrne proti Golakom. Sam pa sem tu nadaljeval naravnost na Čaven, po trasi Slovenske planinske poti. Ta del poti je bil v senci. Zato se je tu obdržalo še kar nekaj snega. V Koči na Čavnu se oddahnem. Potem pa nadaljujem navzdol v Lokavec po izredno strmi progi, ki jo poznam iz lanskega “Vertikal kilometra na Čaven“. Iz Lokavca pa me je čakalo le še par cestnih kilometrov do izhodišča v Ajdovščini.
Današnji ogled proge mi je povedal, da je večino proge dovolj ravne za tek. Pravih vzponov je malo. Vendar so tudi ravninski deli progi zelo razgibani in potekajo po skalnatem terenu, kjer si je na vsakem koraku mogoče zviti gleženj. Zato zagotovo ne bom mogel teči tako sproščeno, kot sem recimo prejšnji vikend na Šentiljski poti. Najbolj pomembno pa je to da sem videl, da so razdalje res ogromne in da na silo enostavno ne bo šlo.
Lep gorsko -tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič