Delo, 08.10.04 – Tomaž Branc: Že danes je treba razmišljati, kako bogastvo pitne vode ohraniti za prihodnost – Bo prevladal gospodarski ali socialni čut?
iz naših krajev
Vodni viri v Alpah niso neusahljivi
Že danes je treba razmišljati, kako bogastvo pitne vode ohraniti za prihodnost – Bo prevladal gospodarski ali socialni čut?
Jesenice – Območje Alp je eden največjih evropskih rezervoarjev vodnih virov. Napajališča rek, kot so Donava, Ren, Sava ali Soča, vidna ali skrita v obliki velikanskih ledenih čepov, so velika, ne pa tudi neskončna. Številni strokovnjaki so prepričani, da bo voda že v bližnji prihodnosti postala eden izmed najpomembnejših strateških virov, zato ni odveč razmišljanje, kako bogastvo pitne vode ohraniti za prihodnost.
Umiranje alpskih ledenikov je naravni kazalec segrevanja ozračja. Dolgoletno temperaturno povprečje v visokogorju je bilo v prvih letih novega tisočletja preseženo za skoraj stopinjo, kar težko štejemo za običajno klimatsko spremenljivost. »Alpski ledeniki izginjajo. To bo imelo občutne posledice. Taleči se sneg bo napajal reke do zgodnjega poletja, in če ne bo več ledu, ki bi se talil, bomo ob koncu poletij imeli izsušene vodotoke,« opozarja Martin Beniston, švicarski klimatolog, predavatelj na freiburški univerzi. »Do teh ugotovitev smo se dokopali z znanstvenimi simulacijami. Ne trdim, da so nujno pravilne, so pa mogoče. Že zdaj prihaja do velikih podnebnih ekstremov. Predvidevamo, da jih bo v prihodnosti čedalje več.«
Poraba vode se nenehno povečuje. Največji porabnik je industrija; zaradi nje se je poraba vode povečala za desetkrat. »Velik porabnik so tudi smučišča. Za 30 centimetrov umetnega snega na enem hektaru zemljišča, potrebujejo milijon litrov vode,« pravi Simon Meissner iz univerze v Augsburgu. »V Evropi že izdelujejo projekcije in načrte za upravljanje alpskih voda v prihodnosti. Vprašanje je, ali bo vodni trg ostal liberalen ali bo prešel, denimo, v roke kapitala multinacionalk. Pri vzpostavitvi trga z vodo moramo biti previdni, saj predstavlja hkrati priložnost in nevarnost.« Zaradi vode je bila sprožena tudi že kakšna vojna. Sicer še ne takšnih razsežnosti kot zaradi poslednjih velikih zalog nafte, a vendarle. Pri vprašanju začetne prednosti je pomembno zlasti lastništvo nad vodo. Pri nas država vzpostavlja čedalje večji nadzor nad vodnimi viri, s čimer zagotavlja tudi kakovost in rezerve. Čeprav je voda javno dobro, jo moramo državljani plačevati. V Avstriji je podtalnica zasebna lastnina, v Švici javna.
Alpska konvencija, ki jo je podpisalo osem držav – tudi Slovenija in EU, je krovni akt za ohranjanje naravnega alpskega ekosistema in za promocijo trajnostnega razvoja na tem območju, hkrati pa za zaščito gospodarskih in kulturnih interesov prebivalcev. Nenavadno je, da ne vsebuje protokola o varstvu voda. »Protokol je v izdelavi in pričakujem, da ga bodo kmalu podpisale vse sodelujoče države,« pravi Andreas Götz, predsednik nevladne organizacije CIPRA International. Protokol na splošno opredeljuje obveznosti in ukrepe, ki naj bi jih spoštovale države podpisnice. Vsekakor bi morali bodoči upravljalci alpske vode poleg gospodarskega upoštevati tudi socialni vidik; navsezadnje imamo vsi pravico do čiste pitne vode. Za zdaj še. Pa tudi reklo, da je voda, ko preteče čez devet kamnov, čista, velja vsak dan manj.
Tomaž Branc
Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, ostanek nekdaj mogočnega ledenika, je po podatkih Geografskega inštituta v okviru Sazuja na začetku sistematičnega merjenja leta 1946 pokrival 15 hektarov površine, led na posameznih mestih pa je bil debel skoraj 50 metrov. V zadnjih 50 letih se je ponekod stanjšal za več kot 35 metrov. Samo v zadnjih 10 letih je izgubil 100 tisoč kubičnih metrov ledu, v zadnjih 50 pa kar milijon in pol. Zaradi vztrajnega taljenja se zakonitosti njegovega gibanja spreminjajo, zasipava ga grušč, postaja mrtvi led.