Loški utrip, Novice iz Selške doline - Darja Štibelj: Janez Gartner s Češnjice že triintrideseto leto opravlja delo vremenskega opazovalca na Kredarici.
Je eden od šestih mož, ki se lahko pohvali, da svoje delo opravlja na delovnem mestu z najvišjo nadmorsko višino, kar na 2500 metrih.
Kako si sploh prišel v službo na Kredarici?
Na Kredarici je kot vremenski opazovalec delal brat Nejc. Ker so potrebovali še nekoga, me je vprašal, če bi prišel še jaz. Kar nekaj časa sem okleval, nato pa sem se le odločil, da sprejmem ponujeno službo. Najprej sem mislil, da bom gori ostal le kakšno leto ali dve. No, ti dve leti sta se letos septembra razmahnili na polnih triintrideset.
Kje si pridobil znanje za delo vremenskega opazovalca?
Na tečajih v Ljubljani. Tako sem po opravljenih tečajih opravil prekvalifikacijo in postal vremenski opazovalec.
Kako poteka tvoje delo?
Vedno sva dva v ekipi. Opraviti morava vse službene dolžnosti, ki jih zahtevajo glavne meteorološke postaje. To pomeni, da je treba od štirih zjutraj do devetih zvečer vsako uro v Ljubljano poročati podatke o temperaturi, smeri in hitrosti vetra, trenutnem vremenu, vrsti oblakov, o tem, kolikšna je oblačnost. Pozimi moramo trikrat dnevno javiti tudi, koliko centimetrov snega je zapadlo. Potem je treba stopiti padavine, da lahko poročamo, koliko je tekočih padavin. Vsak peti dan moramo poročati o gostoti snega. V letih od 1990 do 2005 smo podatke morali pošiljati tudi ponoči. Tako si bil dežuren vsako drugo noč. Tudi sedaj smo zmenjeni tako, da nekdo pošilja podatke dopoldne, drugi pa popoldne. Poleg službenih dolžnosti opravljamo tudi razna vzdrževalna dela – treba je kuhati, prati, pospravljati. Če se kaj pokvari, moramo sami poskrbeti in popraviti. Skrbeti je treba za elektriko, vodo. V rezervoarju je voda le od konca junija do sredine oktobra. Takrat ga izpraznimo, saj moramo vodo zaradi mraza spustiti ven, ker se v koči pozimi ne kuri. Topli so le naši prostori. Tako da imamo takrat vodo v sto metrov oddaljenem rezervoarju v kleti, od koder jo nosimo v naše prostore. Ko tam vode zmanjka, iz čistega snega naredimo kocko in jo damo v rezervoar, ki ga imamo v naših prostorih. Tako se sneg tali, mi pa imamo vodo za kuhanje in umivanje, saj nimamo kopalnice.
Kako potekajo izmenjave z drugimi sodelavci?
Na postaji sva vedno dva. Trenutno smo na Kredarici tri ekipe in se menjamo na približno deset dni. Lahko se zgodi, da moraš zaradi slabega vremena ostati v službi kakšen dan več ali manj. Naslednjič zato delaš manj časa ali pa dlje. To velja za vse letne čase. Ko sta v pokoj odšla brat in še en sodelavec, je bil nekaj časa obstoj meteorološke postaje na Kredarici vprašljiv, saj naj ne bi več zaposlovali novih opazovalcev. Takrat nam je na pomoč priskočila vojska. Za vremenskega opazovalca so izobrazili tri vojake iz vojašnice na Bohinjski Beli. Tako da se je vsakemu izmed nas treh, ki smo ostali na Kredarici, pridružil še en vojak.
Je pozimi na Kredarici veliko obiskovalcev?
Odvisno od vremena. Če so ob koncu tedna pravi pogoji, nas verjetno obišče kakšen planinec. Med tednom pa ne hodijo. Če je vreme slabo, tudi po nekaj mesecev ni nikogar. Spomladi pa je med vikendi veliko turnih smučarjev. Za planince od sredine oktobra do začetka junija skrbimo mi, saj je takrat koča, katere gospodar je Planinsko društvo Ljubljana Matica, uradno zaprta. Pri nas dobijo čaj, skuhamo tudi kakšno enolončnico. V tem času imamo mi ključe sob, zato planinci lahko tudi prespijo v koči.
Kako se počutiš v službi, ki jo opravljaš na najvišji točki v Sloveniji?
Delo na Kredarici mi je všeč, saj sem se ga navadil. Včasih pa pride do krize, ko si misliš, kaj sploh delam tukaj. Ampak tako je z vsako službo. Vsaka ima nekaj dobrih in nekaj slabih lastnosti. Včasih sem mislil, da bo to delo začasno. Ampak smo v časih, ko je važno le, da službo sploh imaš.
Te je bilo kdaj strah?
Tudi strah je prisoten. Sploh kadar delaš zunaj pri minus petnajstih in ko piha veter 120 km/h, ti pa moraš popravljati polomljen krak pri vetrnici. Lahko se zgodi, da veter polomi steber vetrnice ali pa te odnese …
Kako se razlikuje delo poleti in pozimi?
Poleti je bolje, ker ni vetra, snega. Marsikdo reče, da se imamo 'fletn'. Pozimi pa je veliko snega, veter piha …
Kako prihajaš v službo?
Prvih deset let smo hodili na Kredarico, tako poleti kot pozimi, peš. Sedaj nas pride iskat vojaški helikopter in nas odpelje gor in nazaj dol. Včasih pa grem poleti tudi peš, odvisno, kakšno vreme se pripravlja.
Na začetku, ko smo hodili na Krmo, smo hodili iz Radovne peš. Imeli smo tudi svojega spremljevalca, lovskega čuvaja. Prvi dan smo prišli do lovske koče in tam prespali, drugi dan pa smo prispeli do Kredarice. Nosili smo tudi do trideset kilogramov težek nahrbtnik, saj smo s seboj morali prinesti svežo hrano: meso, solato, jajca. V septembru smo morali narediti ozimnico, s konji so nam pripeljali krompir – za celotno zimsko sezono. Sedaj pa ozimnica ni več potrebna, saj ko je menjava, vse stvari lahko pripeljemo gor s helikopterjem.
Kako si krajšaš čas, ki ti ostane?
Imamo televizijo, radio, internet tako da smo na tekočem z zadevami. S seboj prinesem tudi kakšno knjigo ali revijo in berem.
Koliko snega je na Kredarici?
Nekaj čez tri metre.
Darja Štibelj