Krožna pot nad Zelenico.
Na Ljubelju kot običajno veliko prometa, a vedno se najde prostor za še kakšen avto. Tako parkirava in se pripraviva za obisk Zelenice. Priključiva se pohodnikom in stopiva po nekdanjem smučišču navzgor. Na drugi strmini izza Velikega vrha pokuka sonce in pošlje svojo svetlobo na predtem senčno pobočje. Pred opuščeno kočo Vrtača zavijeva na servisno cesto in po njej hodiva v senci dreves in v soju sonca do Zelenice.
Pri domu so prvi obiskovalci že zasedli svoja mesta, midva pa greva mimo in se povzpneva na vzpetino, od koder je lep pogled na Srednji vrh s Stolom v ozadju in na Vrtačo, kamor sva namenjena. Greva po označeni poti do odcepa za dolino Suhega ruševja, ki bi jo morali preimenovati v dolino Zelenega ruševja, toliko je zelenega in bujnega ruševja. Hodiva po stezi med ruševjem, se vzpenjava in odpirajo se vedno lepši razgledi. Gorsko rastlinje je skoraj odcvetelo. Prihajajo hladne noči, katerih hlad že veje v jutranjih urah. Ko se dvigneva na plato in se odpre pogled na Zelenjak in Palec, odvijeva proti vzhodnemu pobočju Vrtače in njene Male glave. Ruševje ostane za nama, hodiva po slabo vidni stezici po melišču, ki sega do trav in skalovja, kjer pričneva vzpon in z nekaj oprijemi rok za skalovje se povzpneva na greben ter predahneva. Ko gledava meglice v daljavi, ki so preplavile doline in zakrivajo jasne poglede na oddaljene vrhove, spodaj v dolini slišiva in vidiva pohodnike, ki so ubrali isto pot kot midva.
Oprtava nahrbtnika in pričneva vzpon po znanem že nekajkrat prehojenem pobočju, polnem razbrazdanega skalovja, ki terja veliko pazljivosti in nekaj spretnosti pri premagovanju strmine. Ker je vzpon po nekdanjem brezpotju postal zanimiv za številne planince, je moč zaslediti stezico, ki sem ter tja izgine in v pomoč pri prehodih je kakšen možic. V travah je videti sled predhodnikov in tako počasi napredujeva in pridobivava na višini. Brez oprijema skalovja ne gre in v lahkotnerm plezanju sva vedno višje in iz ene vzpetine greva na naslednjo. Za seboj občasno vidiva trojico, ki se vzpenja in izgine za prelomom pobočja, medtem ko midva napredujeva naravnost navzgor. Plezam in zaslišim neprijeten zvok. Prijatelj je potegnil vejo ruševja in žal sprostil zagozden kamen, ki mu oplazi koleno in poleti navzdol. Kamen, zavpijeva, da bi opozorila morebitne planince pod nama, a na srečo spodaj ni nikogar. Sreča. Še bolj pazljivo premagava strmino in se povzpneva na travnati greben, na katerega pridejo za nama z druge strani prej videni pohodniki, ki kmalu oddidejo, midva pa še malo ostaneva in nato prečiva travnati del pobočja in nadaljujeva vzpon po naslednji skalnati rebri dokler ne doseževa predvrha Vrtače.
Na glavnem vrhu se tre pohodnikov, tako da si privoščiva samoto predvrha in nato greva na 2181 m visoki vrh, a ga hitro zapustiva in pričneva sestop z gore.
Hodiva proti zahodu ob stalnem srečevanju pohodnikov. Prijatelj upočasni korak zaradi bolečine v kolenu in v njegovem tempu se spustiva na sedlo Šija, kjer narediva odmor. Klopca v senci je pravi balzam za utrujene noge in po okrepčilu greva na pobočje Srednjega vrha. Trave ob spolzki stezici so še mokre kljub vročemu dnevu. S sedla narediva dobrih sto višinskih metrov in že stojiva na vrhu 1797 m visoke gore z izrednim razgledom na Stol, Vrtačo, vrhove nad Zelenico, Begunjščico, dolino Završnice in pogled seže vse do blejskega jezera.
Klopci na vrhu in malce nižje sta zasedeni, zato stopiva nekaj korakov naprej od vrha in se prepustiva razgledom, nato pa prijatelj prične spust in nekaj kasneje grem za njim.
Previdno stopam, srečam pohodnike na vzponu in dohitim prijatelja na sedlu. Skupaj greva po dolinici med macesni do kolovoza nad domom pri izviru Završnice in po njem se ob lepih razgledih in cvetjem vrneva na Zelenico. Pri domu se obiskovalcev kar tare, midva pa greva dalje in se po servisni cesti ob pogledih na Ljubeljščico, Begunjsko Vrtačo, Košutico in Veliki vrh z Zajmanovimi pečmi vrneva na parkirišče, kjer zaključiva lepo pohodno turo.