Dnevnik – Boris Lenič: Motorne sani in štirikolesniki, obuti v gosenice, za delo in zabavo počasi osvajajo tudi slovenska zimska brezpotja
Dnevnik, petek, 25.01.08 - Svet vozil
Ljubitelji narave, zlasti "motorizirani", si bodo za vedno zapolnili potovanje po zasneženih brezpotjih. Morda jih bo celo tako prevzelo, da si bodo kupili odprto "snežno" vozilo, ki premaga (skorajda) vse terene. Naj bodo to motorne sani ali pa vse bolj priljubljeni štirikolesniki. Slednje je mogoče uporabiti predvsem, ko ni snega, z dodanimi gosenicami pa v zimskih prostranstvih.
Natančnih podatkov ni, a poznavalci ocenjujejo, da je v Sloveniji že več kot tisoč motornih sani. Večinoma so slovitih znamk Ski-Doo in Lynx (v okviru kanadske znamke Bombardier), ki so jih kupili pri zastopniku Ski$amp;Sea iz Ločice pri Savinji blizu Polzele. Pa tudi po drugih poteh.
Lepše, udobnejše in varčnejše motorne sani
Pred dnevi so na Pohorju predstavili snežne motorne novosti leta 2008. Za naprednejšo tehnologijo je poskrbel zlasti Lynx, ki praznuje 40-letnico. Kar nekaj sani so naredili po vzoru svojih tekmovalnih modelov, da so odzivnejše in varčnejše pri porabi bencina. So lepše oblike in živahnih barv, pri nekaterih modelih so posebej za Evropo izboljšali podvozje. Med njimi je zanimiv robustni yeti pro V-800, ki je dobil certifikat Nata za najzahtevnejše (vojaške) vožnje.
Podobno je pri modelih ski-doo, saj so ob lepši podobi poskrbeli za močnejše šasije in zmanjšanje teže (povprečno 24 kilogramov). Za dva decimetra daljše sani so izboljšale položaj voznika (prej noge nazaj, zdaj naprej), težišče so pomaknili naprej, da so sani še bolje vodljive. Cene motornih sani obeh proizvajalcev so od 8000 pa do nekaj več kot 14.000 evrov.
Slovenci uporabljajo več motornih sani za delo kot za zabavo
Ocenjujejo, da pri nas 70 odstotkov motornih sani uporabljajo v delovne namene, manj kot tretjino pa torej za zabavo. Nekoliko drugačno razmerje je pri štirikolesnikih (ATV), ki jih v dobri polovici uporabljajo kot delovne stroje. Njihova prednost je kajpak to, da je z njimi mogoče delati ali se zabavati v vseh letnih časih. Že v osnovi so vozno prilagodljivi najzahtevnejšim terenom in zmorejo marsikaj tudi na snegu. Posebno pa, če jim na kolesa nataknemo posebni sistem gosenic (apache). Gosenice so iz trde gume, osrednji (pritrdilni) del pa iz aluminija. Zdaj so jih še izpopolnili, saj se je prej dogajalo, da so se gosenice včasih zarile v globok sneg. Po novem so prednje gosenice večje in tudi v sprednjem delu oblikovane pod strmejšim kotom, da lažje drsijo čez snežno površino, pa tudi učinkoviteje "zlezejo" čez morebitno oviro (jarek, hlod, skala).
Okoli 4000 evrov stanejo takšne gosenice za ATV. Cene "pravih" (stalni štirikolesni pogon, ki pa ga je mogoče izklopiti, avtomatika, vzvratna prestava, električni zaganjalnik) štirikolesnikov znamke Can-Am se začnejo pri deset tisoč evrih za model outlander s 400-kubičnim Rotaxovim motorjem in segajo nad 15.000 evrov.
Če seštejete nakupno ceno štirikolesnika in dodanih gosenic, lahko ugotovite, da je ta kombinacija za manj kot desetino dražja od primerljivih motornih sani. Ker pa lahko štirikolesnik uporabljate vse leto, je račun krepko v njegov prid. Zato ni nič čudnega, da so (ob drugih) tudi hrvaški policisti naročili 25 štirikolesnikov z gosenicami za terensko kontroliranje meje s Slovenijo.
Motorni sankači želijo urediti razmere glede vožnje po naravi
Ko smo se z motornimi sanmi pred leti vozili po skandinavskih državah, je že "dišalo" po tem, da bo ta oblika zimskega delovno-rekreativnega prevoza počasi prodrla tudi k nam. Ampak čeprav so na Švedskem, Finskem in tam okrog hudo občutljivi za onesnaževanje okolja, tega ni bilo zaslediti na polarnih prostranstvih, ki so pravi raj za zimske safarije.
No, pri nas je nekaj drugače. Že zato, ker imamo zelenih površin bistveno manj. Zato vozniki motornih sani in štirikolesnikov (z gosenicami ali brez njih) pogosto "razpravljajo" z zagnanimi ljubitelji narave in tudi oblastmi. Ampak vsaj tisti, ki se stvari resno lotevajo, med njimi tudi prodajalci teh prevoznih sredstev, si želijo, da bi stvari sporazumno rešili. Morda z registracijo snežnih prevoznih sredstev, določitvijo posebnih (gozdnih) poti zanje ali na kak podoben način. Kot so to uspeli z vodnimi skuterji. Že res, da gre pri tem pogosto za rekreacijske vožnje, ampak za mnoge so to tudi delovni stroji. Ne nazadnje za gorske reševalce in podobne terensko zahtevne ter odgovorne akcije.
 |
Tekst: Boris Lenič