Nedelo, 17.09.06 - Tomaž Branc: skrbijo, da bi bile poti po slovenskih gorah čim varnejše
Nedelo, nedelja, 17. septembra 2006
Konec tedna
Za dopust na goro z vrtalko in agregatom
Iz vojaškega helikopterja smo se z Rudijem, Jožetom, Jernejem in Damjanom, otovorjeni s klini, jeklenicami in vrtalkami, izkrcali na vrhu 2547 visokega Prisanka. Spoznavali smo delo markacistov, prostovoljcev, ki skrbijo, da bi bile poti po slovenskih gorah čim varnejše.
Nad Julijci se je naredil prekrasen septembrski dan, kot nalašč za obisk gora. Medtem ko so številni gorniki na Vršiču pripravljali planinsko in plezalno opremo, sva pred Poštarskim domom s skupino štirih markacistov čakala na helikopter slovenske vojske, da nas odpelje proti Prisanku. Kakor že nekajkrat se je tudi letos podrl del Jubilejne poti med Prisankom in Razorjem, v zadnjem Prisankovem oknu.
Otovorjeni s klini, jeklenicami, vrtalkami in drugo tehnično opremo smo se izkrcali prav na vrhu 2547 metrov visokega Prisanka, kakor mu pravijo Kranjskogorci; za goro velja tudi ime Prisojnik, ki je menda trentarsko ime za eno najmogočnejših gora v Julijcih. Medtem ko smo pokrčeni in držeč se za vršne skale čakali, da preneha silovit veter, ki ga je povzročal helikopter s svojo mogočno eliso, sem pomislil, da tako poceni še nisem »osvojil« nobenega gorskega mogočneža.
Pilot slovenske vojske je opravil mojstrsko delo, ko je pristal – oziroma se naslonil – na vrhu, prav poleg vpisne knjige. »Slovenska vojska nam je pri našem delu, zlasti v visokogorju, v veliko pomoč. Ljudi in material nam dostavljajo, kolikor blizu je mogoče, kar nam prihrani veliko naporov in skrajša čas akcij. Sodelovanje traja že nekaj let in upamo, da bo tako dobro še naprej,« pravi Rudi Lanz, vodja akcije in koordinator za helikopterske prevoze pri komisiji za pota in markacije, ki deluje pri Planinski zvezi Slovenije. Obnovitvena akcija na Prisanku je v slovenskem visokogorju že četrta letos. »Pred tem smo obnavljali grebensko pot na Triglav in ozemljili Aljažev stolp, obnovili smo pot na Krofičko s Klemenče jame, dokončali smo obnovo Tominškove poti na Triglav, poleg današnje akcije pa nas čaka še obnova zavarovane poti čez kriško steno ter obnova dela poti prek Škrbine za Gradom.« Kot vsi drugi ljubitelji gora so se tudi markacisti – vsi štirje, Rudi, Jože, Jernej in Damjan, so iz kranjskega markacijskega odseka – pritoževali nad poletnim slabim vremenom v visokogorju. »Sneg se je dolgo obdržal, sledila je huda vročina, nato pa deževen avgust. Upamo, da bo jesen podobno lepa kot večino zadnjih let.«
Uničujoča huda in dolga zima
Gorniki, ki poznajo tudi cilje onkraj slovenskih meja, večinoma menijo, da so planinske poti v Sloveniji med najbolje markiranimi v Evropi. Pri nas je uradno, s Knafelčevo markacijo, označenih kar za osem tisoč kilometrov poti. Vse seveda niso visokogorske, a na te imajo razdiralne sile narave največji vpliv. »Letošnja huda in dolga zima je planinske poti dodobra poškodovala. Zavedamo se, da so nekatere zaradi tega še vedno nevarne, vendar se najprej lotimo obnove najbolj obiskanih. Tak je dogovor. Planincem svetujemo, da se o stanju poti, ki jo nameravajo obiskati, vnaprej pozanimajo,« Lanz odgovarja na očitke nekaterih, češ da poti obnavljajo šele jeseni, in še to prepočasi, počasneje, kot jih uničuje narava.
Poleg nekaj deset klinov, dobrih deset metrov jeklenice in opreme za lastno varovanje je nepogrešljiv del opreme markacistov tudi vrtalka. Tokrat so imeli s seboj 12-kilogramsko bencinsko. »Za današnje delo bo zadostovala. Kadar je treba vrtati globlje, vzamemo s seboj klasično težko vrtalko in agregat,« so nam pojasnjevali med delom. »Včasih smo morali agregat in vrtalke nositi peš. Odkar nam pomaga helikopter, je delo precej lažje.«
Vendar kakor smo se prepričali, še zdaleč ne lahko. Čeprav bi glede na kratek odsek poti, ki ga je bilo treba obnoviti, pričakovali, da bodo hitro opravili, so končali šele pozno popoldne. Za svoje delo morajo vzeti dopust. »Zdaj ni več tako kot včasih, delodajalci niso nič kaj navdušeni nad našim hribovskim delovanjem, če zaradi tega trpi delo v službi. Sodelujemo popolnoma prostovoljno, za nagrado dobimo dnevnico, sendvič in pivo ter zahvalo.« Pot so popravljali od zgoraj navzdol. »Ponavadi delamo tako, zgodi pa se tudi obratno, od spodaj navzgor. Kadar so nujna večja popravila, pot zapremo z opozorilnimi tablami. Danes to ne bo potrebno,« je razložil Rudi. In res je kar lepo število gornikov dan izkoristilo za turo po Jubilejni poti, tja do Razorja. »Ko sva slišala helikopter, sva bila še pod prednjim Prisankovim oknom. Mislila sva, da se je zgodila nesreča,« sta pripovedovala Zasavca Jure in Matjaž, ki sprva kar nista hotela verjeti, da sva se na vrh pripeljala s helikopterjem. »A na vrhu ste pristali? Čisto na vrhu?» se je čudila tudi druga skupina planincev. Da, tudi za naju je bilo prvič. Bila sva vesela, da prva vožnja s helikopterjem ni bila povezana s kako nesrečo, marveč z bogatim gorskim doživetjem.
Tudi »vzpon« s helikopterjem ni nenevaren
Čeprav je na prvi pogled drugače, tudi »vzpon« s helikopterjem na vrh gora ni povsem brez težav. Poleg tega, da je treba paziti, da te helikopterski veter ne odnese proti dolini, smo bili na vrhu nekoliko trdi; nenavadno je, da bolj ali manj neogret začneš visokogorsko telovadbo po zavarovani poti – v sestopu. Kar nekaj časa traja, da se telo privadi terena in gibanja v njem. Kdor ima težave z izenačevanjem tlaka, tudi ne more biti povsem brez skrbi. Enemu od markacistov se je že na vrhu Prisanka iz nosu ulila kri. Ker težave niti pozneje niso ponehale, je moral sestopiti proti Vršiču. Šli smo skupaj, saj sva tudi midva videla, izvedela in doživela dovolj za tisti dan. Čisto na koncu smo srečali še dva tujca, Čeha, očeta s hčerkico, ki sta se na Prisank vzpenjala v povsem neprimerni obutvi. Vse številnejše nesreče v naših gorah za nekatere očitno niso dovolj močno opozorilo. Naslednjega dne se jih je zgodilo kar pet.
Besedilo Tomaž Branc, fotografije Špela Žabkar