Polet, Gladiator - Nada Rotovnik Kozjek: Na rob Petrinega nastopa
Ko me je na poti iz ZDA ujelo sporočilo, kako bi komentirala dogodke okoli Petre Majdič z medicinskega stališča, sploh še nisem vedela, da se je na olimpijskem tekaškem prizorišču dogajala takšna drama. Kaj se je pravzaprav dogajalo, tudi zdaj ne vem dobro. Vem pa dovolj, da sem vesela, da sem pot na olimpijske igre raje zamenjala za udeležbo na ameriški konferenci o klinični prehrani.
Presnovni stres
Na ameriški konferenci o klinični prehrani sem se seznanila s sodobnimi znanstvenimi dosežki in novimi pristopi k presnovni (kar lahko preberemo tudi prehranski) podpori bolnikov. Ker se čedalje bolj zavedamo, da je telesna aktivnost bolnikov nujen del njihove presnovne oziroma prehranske terapije, je bila ta konferenca vnovična potrditev, da ima prehrana športnikov in bolnikov enake temelje. V obeh primerih gre za stresno presnovo, in če hočemo podpreti delovanje bolnikovega ali športnikovega telesa, moramo poznati presnovne značilnosti, ki spremljajo telesni stres. Zaradi bolezni ali športnih naporov. Zato se tudi pri prehranski terapiji bolnikov pojavljajo enake snovi, kot jih športniki uporabljajo za prehranske dodatke. In če poznamo raziskave z obeh področij, športne klinične prehrane in klinične prehrane bolnikov, zelo hitro lahko ugotovimo, za katera hranila imamo resne znastvene podatke in pri katerih je njihova uporaba bolj ali manj hipotetična. Ter velikokrat nepotrebna. Če smo do prehranskih dodatkov nekritični, se lahko športnikov presnovni stres celo poveča.
Zdravniški stres
Znanje stresne presnove in klinične prehrane je tako v veliko pomoč zdravniku, ko poskuša obvarovati športnikovo zdravje med napornim treningom in tekmovanji. A prehranska podpora je le del kompleksne zgodbe vrhunskega športnika. Zdravnik, ki se odloči, da bo svoje zdravniško delo posvetil tudi zdravstvenim problemom vrhunskega športa, se velikokrat znajde v izjemno stresnih situacijah. Nikoli ne bom pozabila, kako sem sedela na obali umetnega jezera na Maratonskem polju in se spraševala, ali je prav, da sem se strinjala z Iztokovim nastopom v veslaških kvalifikacijah na olimpijskih igrah v Atenah. Iztokova huda bolezen pred olimpijado je realno kazala, da je vrhunski športni uspeh praktično nemogoč. Z velikim trudom in požrtvovalnim sodelovanjem mojih zdravniških kolegov smo nekako le obvladali bakterijo, ki se ga je lotila. A Iztok se je odpravil na olimpijado močno oslabljen in še vedno na antibiotični terapiji. Kljub temu da so krvne preiskave dan pred nastopom prikazale, da je okužba verjetno obvladana, je bil njegov organizem močno načet. Poleg tega je bil po nasvetu infektologa še vedno na antibiotični terapiji, ki bi lahko imela slab vpliv na delovanje njegovega srca. Zdravniških argumentov za odsvetovanje olimpijskega nastopa je bilo torej resnično dovolj. A na drugi strani mi je bila želja športnika, da se udeleži nastopa, za katerega je vadil leta, dovolj blizu. Kot športnica in še več, kot žena vrhunskega športnika sem se predobro zavedala, kaj pomeni nekomu olimpijski nastop. V hudem presnovnem stresu zaradi bolezni sem uporabila vso svoje znanje prehranske podpore med boleznijo, da bi njegovo telo s čim manj škode preneslo hudo bolezen. Iztok in Luka sta v Atenah osvojila kolajno in skrb za športnikovo življenje sem lahko potisnila nekam v kot svoje zdravniške duše.
Veliko slabše pa so se končale moje zdravniške skrbi za vrhunskega športnika, ki je bil tudi moj mož. Pavle je svojo željo po vrhunskem dosežku, kljub verjetno optimalni prehranski podpori, plačal z življenjem. Strah, ki me je začel prijemati ob njegovem zadnjem opisovanju čakanja pod steno, se je spremenil v grozo. Njegovo telo ni več preneslo velikih višin, a noben nasvet, tudi zdravniški ne, ga ni mogel odvrniti od njegove športne namere.
Zdravnik in vrhunski šport
Zdravnik ima v vrhunskem športu pravzaprav zelo omejeno vlogo. Ker so napori, ki spremljajo vrhunske športne dosežke, za telo velikokrat pretirani in torej nezdravi, je zelo dobro, da zdravnik, ki spremlja vrhunske športnike, čim bolje pozna stresne presnovne spremembe pri vrhunskem športu in zna športniku svetovati ustrezno prehransko podporo, ki bo ublažila škodo na njegovem organizmu. Še bolje je, če je tudi sam športnik. Pa ne samo zaradi razumevanja športnih užitkov. Laže bo razumel, zakaj je tako pomembna na primer vsakdanja prehrana športnika. Zdravnik, ki ve, kako pogubno je lahko za športnika navadno pomanjkanje sladkorjev ali že blaga dehidracija, bo veliko laže spodbujal športnika k pravilnemu vnosu hranil. Z rednimi kontrolami, krvnih preiskav na primer, v kritičnih obdobjih treninga bo zelo hitro zaznal, da je s telesom nekaj narobe. Tako bo najbolj učinkovito pomagal preprečevati športne poškodbe in športnik bo lahko dobro treniral za svojo kolajno. Kakršno koli že.
Zelo zanimivo pa je, da je ravno to področje, ki je za športnikovo zdravje tako zelo pomembno in fiziološko gledano pomeni tudi najbolj smiselno podporo športnikovega zdravja in preventivo poškodb, pri nas velikokrat označeno za nekakšno sivo cono. Verjetno zato, ker je sivina tista barva, ki jo dobimo, kadar želimo pobeliti črnino neznanja, ki je na tem področju še precej velika.
Zelo dragocena je seveda tudi pomoč zdravnika, kadar športnik zaide v resne zdravstvene težave. Velikokrat ravno učinkovita pomoč športniku ob poškodbi odloča o njegovi nadaljnji športni karieri, kar pomeni za marsikoga tudi način njegovega preživetja. A ko pomagamo športnikom pri poškodbah, se te lahko zgodijo tudi v izjemnih okoliščinah, ki jih je odlično ponazorila poškodba naše smučarske tekačice.
Športnik se predvsem sam odloči, kakšno breme bo naložil na svoje telo.
Ne glede na zdravniški nasvet.
Piše mag. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med.