Nedelo, Po tujih vrhovih - Andrej Gazvoda: Kilimandžaro. Streha Afrike, krona Tanzanije. V svahiliju gora demonov ali bleščeča se gora. Predstavlja sanje vsakega navdušenega hribolazca, ker je ena od najvišjih in zagotovo najbolj markantnih gora,
ki jo je mogoče osvojiti brez alpinističnega znanja in opreme, saj vzpon ni tehnično zahteven.
Predlani decembra so me ob vrnitvi s trekinga po Nepalu prijatelji spraševali, kam grem naslednjič. Kilimandžaro je bil nekje v dolgoročnem načrtu in res si nisem predstavljal, da se bom tako kmalu podal na najvišjo goro Afrike. Priprave so med drugim vključevale branje Hemingwayeve kratke zgodbe Sneg na Kilimandžaru, istoimenski film z Avo Gardner in Gregoryjem Peckom pa sem si ogledal šele po vrnitvi. Toda »filmski« Kilimandžaro žal izginja, ker se zaradi podnebnih sprememb nezadržno tali njegova kapa iz večnega snega in ledu.
Osem entuziastičnih planincev, starih od 25 do 54 let, se nas je sredi julija odpravilo na treking v Kenijo in Tanzanijo. Za aklimatizacijo smo si izbrali Mt. Kenyo, ki je že zaradi svoje višine pravi izziv. Planincem je dostopen vrh Point Lenana (4985 metrov), za osvojitev najvišje točke (Batian, 5199 metrov, ali Nelion, 5188 metrov) pa je že potrebna konkretna plezarija. Štiridnevni treking po poti Sirimon–Chogoria je bil čudovit začetek potovanja po Afriki. Gora Kenija ter prijaznost in ustrežljivost naše ekipe, sestavljene iz vodnikov, nosačev in kuharja, so nas vse navdušile. Točko Lenana smo kljub manjšim ali večjim težavam zaradi pomanjkanja kisika in s tem povezanih prvih znakov višinske bolezni dosegli vsi. Ker sta imela dva člana odprave na voljo le dva tedna dopusta, smo pot takoj nadaljevali v Tanzanijo, pod vznožje Kilimandžara. Že doma smo navezali stik z Vesno Glamočanin, našo rojakinjo, ki ima v Arushi družino in turistično agencijo, s pomočjo katere se je na »Kili« vzpelo že veliko Slovencev.
Na Kilimandžaro vodi pet glavnih poti. S severa – edina s kenijske strani – se vzpenja pot Rongai, z zahoda trasa Shira, z juga Umbwe (najbolj strma), Machame ali »Whisky route« in Mweka (uporablja se samo za spust) ter grebenska pot Marango, ki ji pravijo tudi pot kokakole, saj jo izbere večina pohodnikov in je edina, ob kateri so planinske koče. Zaradi idealne kombinacije postopnega vzpona, razgledov in krožnega poteka smo izbrali pot Machame Mweka ter jo zmogli v šestih dneh.
Vzpon ni bil ravno »hakuna matata« (brez problemov). Skoraj vsi smo imeli želodčne težave in glavobole, zadnji dan vzpona tudi težave z dihanjem. Sončni vzhod z višine skoraj šest kilometrov nad morjem nas je tako videlo le pet od osmih, kar pa ob dejstvu, da vrh osvoji le 40 odstotkov od približno 20.000 obiskovalcev vsako leto, ni presenetljiv osip. Prav zato smo na vrhu potočili tudi solzo ali dve in ponosno razvili slovensko zastavo.
Kilimandžaro opisuje tudi stara legenda ljudstva Masaji. Ko je abesinski kralj Menelik prvič zagledal to veličastno goro, je v sanjah izvedel, kje biva Ngai, črni bog. Skrivnostna sila mu je velela, naj se povzpne na vrh in se spusti v krater, kjer bo v božjem naročju spokojno umrl. Menelik je res storil tako, njegovi zvesti vojščaki pa so se spremenili v duhove, bele kot sneg, ki od tedaj bdijo nad mrtvim kraljem. Legenda še pravi, da bo tisti, ki se bo podal na isto pot kot kralj Menelik, postal pogumen kot on in moder kot kralj Salomon. Kljub temu smo se raje vrnili domov.
Andrej Gazvoda