Maja Bahovec: ... na Vršiču
Poznate rek, kot bik v maline?
No, nekako tako smo se mi, sveže zapečeni tečajniki pripravili na ta zimski vikend. S pravšnjo mero entuziazma in pričakovanja, smo se seveda že en teden prej pogovarjali kdaj in kako bomo prišli do Erjavčeve koče. Dogovorjeno je bilo, da se na Vršiču dobimo v soboto ob osmi zjutraj.
Padla je odločitev. Zagotovo moramo štartati že en dan prej, kaj pa če zamudimo kaj zares pomembnega. No, plus tega, da je bila še par dni prej cesta splužena le do Mihovega doma. Torej, končno petek, D-day.
Zmenjeni smo bili, da se dobimo kar takoj po službi v Vodicah in se porazdelimo po avtih. Miha je uporabil svoje čare in si pri svoji šefici izboril avto, dovolj velik za pet ljudi z vso potrebno opremo za cel vikend. Ker pa je imel avto 4x4 pogon, smo vedeli, da bomo ugnali tudi ves Vršiški led na cesti.
Prispemo, se zapodimo do skupnih ležišč in si vsak za sebe izborimo posteljo, ki nas bo grela naslednji dve noči. P
etkov večer je minil ob različnih pripovedkah, smehu, prijetni utrujenosti ter nestrpnemu pričakovanju na naslednji dan. 20 ljudi v enem prostoru (začuda je bilo smrčačev res malo ... tako malo, da jih praktično nismo slišali), 20 budilk, 45 snoozov in škripajoča vrata so botrovala k temu, da smo se vsi, eni prej, drugi kakšno minuto kasneje, dobili spodaj v jedilnici na sveže pečenih jajčkih.
S polnimi trebuščki in toplim čajem v termovkah se odpravimo ven, kjer pa so nas že čakali ostali člani ekipe in mentorji. Zakorakamo proti Vršiču, se razdelimo v skupine in zimski vikend se začne.
Oddelali smo vse od izdelave sidrišč v snegu, hoje z derezami in cepini, ustavljanje s cepini, gibanje naveze, varovanje na telo, prerezov, sondiranja in iskanja žoln. Mislim, da se vsi strinjamo, da so bili mentorji SUPER, z ravno pravšnjo mero humorja, da smo se imeli prav vsi odlično. No, z gotovostjo pa to lahko trdim za našo ekipo.
Sonce je zašlo, prav tako pa se je naše izobraževanje bližalo koncu. Eni prej, drugi malce kasneje smo se zopet dobili v Erjavčevi koči, kjer smo z rjovečimi želodci (lakota je bila huda) čakali na toplo večerjo. Mentorji so odšli, mi pa smo ta večer nadaljevali v znamenju kart (tarok, enka...). Po celi koči se je razlegal smeh ob zmagah, failih in izgubah. Ura je šele osem, mi pa smo oddelali že vaje, pojedli večerjo, odigrali karte ... kaj zdaj? Pade ideja: ''Kaj pa če gremo na sprehod na Vršič, da se malce zluftamo?'' In smo šli. Na vrhu pa svež zrak, jasno nebo in nekaj kapljic pelinkovca. Odlično.
Naredimo še nekaj fotografij za spomin in se odpravimo nazaj proti koči. Zmenimo se tudi za nedeljsko skupno turo in start. Odločimo se, da gremo na Mojstrovko lovit sončni vzhod. Komaj zatisnemo oči, že so budilke naznanjale uro bujenja. Ponovimo včerajšnji dril ... jajčka, topel čaj in že smo pripravljeni. Vzpon na MM je bil super, vzhoda sicer nismo ujeli, smo pa zato ujeli veliko lepih razgledov in spominov.
Odločeni, da osvojimo tudi VM se odpravimo naprej. Ker je bilo vreme res sončno, se je temu prilagodila tudi snežna podlaga, ki je že ratovala južna. Po strokovnem posvetu tečajniškega sveta, se odločimo, da poti ni pametno nadaljevati. Obremo in se odpravimo v dolino.
V dolini smo bili hitro kot strela, saj nam je grapa omogočila nekaj otroških radosti. Po grapi smo se spustili kar po riti in se ob tem tako zabavali in vriskali, da so nas slikali vsi, ki so ta čas hodili gor. All in all, vikend, družba, hrana in izobraževanje je bilo odlično.
Tečajniki 2021 smo zadovoljni.
Hvala vsem mentorjem še enkrat in pa Erjavčevi koči, kjer smo se počutili kot doma.