Peter Podgornik: Ko sem zjutraj na gore-ljudje.net zasledil novico o novi smeri v južni steni Aconcague, sem bil vesel, da se spet tam
... nekaj dogaja. Zadnja nova smer v tej ogromni steni je bila delo Aleša Koželja in Tomaža Humarja leta 2003.
Po hitrem ogledu poročila o novosti (Medicine Buddha, VI, WI4, M4, 1980 m do stika z Messnerjevo je v solo vzponu preplezal Američan Chad Kellog, 22.-24. 12. 2009) in poznavanju smeri v tej steni mi je bilo hitro jasno, da gre po vsej verjetnosti za prvo ponovitev smeri po Centralnem ozebniku, ki se konča na sedlu med obema vrhovoma Aconcague.
Tsunemo Hasegava, zelo uspešen japonski plezalec-samohodec, naj bi to smer preplezal pozimi avgusta 1981. Žal se je v večini svetovnih alpinističnih revij ta vzpon nekako izgubil, enako velja za obstoječo vodniško literaturo, kjer ta smer navadno manjka. Ko so pred leti za revijo Alp pripravljali predstavitev Aconcague, je bila ta smer spet pozabljena in šele po mojem posredovanju predstavljena v naslednji številki.
Da gre za pomoto mi je postalo jasno uro pozneje, ko sem dobil po elektronski pošti prošnjo k sodelovanju od italijanskega alpinističnega kronista Carla Caccia, ki mi je omenil, da so ga takoj po včerajšnji izdaji članka na njegovem spletu www.intotherocks.splinder.com redki poznavalci obvestili o verjetni pomoti glede "nove smeri".
Vzpon Chada Keloga si vsekakor zasluži posebno pozornost, saj gre verjetno šele za drugi vzpon po objektivno izredno nevarnem predelu stene, okrašene z seraki kamor pogledaš.
Prav pa je, da se ob tej priliki spomnimo na Tsunemo Hasegavo, rojenega 8. decembra 1947 v Yokahami, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vse do izginotja pod plazom 10. oktobra 1991 na gori Ulter (7385 m) v Pakistanu, uspešno plezal v vseh gorstvih sveta.
Ker sem z Aconcaguo in dogajanjem okrog nje povezan že polnih trideset let, prilagam svojo dokumentacijo o južni steni in kopijo fotografije iz argentinske revije CAB (anuario 1982), kjer je vrisana tudi smer po Centralnem ozebniku v južni steni Aconcague.
Peter Podgornik
