Nedelo - Matjaž Mastnak: Del tradicije obiskovanja gora je izkopavanje rastlin in od tam gôri nositi v dolino in jih saditi na domači vrt. Sleč iz Alp propade, kot zelo veliko podobnih poskusov materializacije spomina. Življenje v dolini ni po njegovi meri.
Vas zanima, zakaj? Ker je življenje v dolini pol leta zanj premalo in drugega pol leta preveč trdo. Spomnimo se Cankarjevih Hlapcev: »... ustvarjeni za hlapčevanje … hrbet skrivljen, biča vajen in željan!« V tem navedku je pol resnice. Druga polovica je tista, da je hlapčevsko življenje tudi življenje brez posebne odgovornosti in brez velikih skrbi.
Slečev gospodar je trdota gorskega življenja. Čas, ko lahko dejavno raste in živi, je kratek. Pomislite, da v visokogorju sneg skopni šele poleti in da zima zavlada že v začetku jeseni. V številkah to pomeni, da sleč samo tri mesece vidi sonce in ga izkorišča za fotosintezo, torej ustvarjanje in rast. V gorah vedno vleče, če ne malo, potem močno. Jasni dnevi pomenijo močno pripeko in veliko obremenitev z UV-žarki.
Kakšno strategijo za prenašanje tega je izbral sleč? Hlapčevsko. Uklanja se in trpi – a zato preživi. Da lahko začne fotosintetizirati v trenutku, ko skopni sneg, ima zimzelene liste. Če niso zaledeneli, procesi v njih stečejo. Listopadne rastline potrebujejo čas za olistanje in liste morajo odvreči še pred snegom. Zato je zimzelenost prednost.
Stalen veter, pripeka in suha kamnita postelja narekujejo sleču zelo varčno ravnanje z vodo. Debela in bleščeča povrhnjica je recimo ena od zaščit, ki z neprepustnostjo onemogoča nenadzorovano izgubo vlage. Listne reže se zaprejo že pri sapi, ki vleče s hitrostjo 5 km/h. Čeprav je res, da pri zaprtih režah vlaga ne more iz rastline, da tudi fotosinteza brez izmenjave plinov obstane.
Dvorezni izolacionizem!
Zanimiva reč se skriva na spodnji strani listov. Tam opazimo žleze, ki so videti kot diskaste ploščice – na gornji strani so na njihovem mestu svetle pike. Žleze ležijo na koncu listnih žil. Kapljice rose in kratkih ploh, ki zdrsijo do spodnje strani listov, vsrkajo in jih predajo prevodnemu sistemu. Vstop na napačnem koncu – pa kaj zato, samo da je rastlini na voljo dodatna voda. V suhem vremenu iz žlez izstopi smolasta snov, ki se strdi in kot čep zapre odprtinico.
V hudih časih velja potegniti glavo med ramena. Sleč ostane ves čas tako majhen, kot se da. Gosta, zbita in blazinasta rast spelje veter po površini grma naprej. Nizek grmič z gibkimi vejami molče sprejme breme snega in ga nosi, dokler ga ne vzame poletje. Četudi nad njim zdrvijo v dolino snežni plazovi, ga v njegovi majhnosti in uklonljivosti po pravilu pustijo pri miru. Kjer raste sleč med rušjem, je zima zanj še bolj varna.
Dolgo, mirno ždenje
Vednozeleni listi so ustvarjeni za poletje, ne za ledeni veter in mraz. Tadva jih zagotovo uničita – pa to ni slečeva skrb. Ko pade sneg, in ta v gorah pade zgodaj, se zanj začne dolgo dolgo mirovanje. Pod debelimi plastmi snega pač čaka in živi od zalog samo toliko, da ostane živ. Na meji med snegom in tlemi je navadno nič stopinj – torej je izpostavljen precej manj krvoločnemu mrazu, kot vlada nad snegom.
Kaj manjka dlakavemu sleču v dolini? Predvsem sneg. Golomraznica ga ubije. Prav tako mučna je za vednozelenke bližina Sredozemlja, zaradi katere rastline velikokrat v eni zimi zmrznejo in se odtalijo. Po drugi strani je poletje zmišljavo: ko po dolgi in mokri pomladi nastopi suša, je lahko trdovratna. Od nižine razvajeni sleč se ji teže upre kot v gorah. Prenašati mora tudi višje temperature, kot jih je vajen, a je po drugi strani deležen manj UV-žarkov, ki skrbijo za zbito, gosto rast. Na kratko: nič mu ni prav. Ostane naj tam, kjer mu je mesto.
16.08.2009
Petindvajsetina
O takšnih in drugačnih nadlogah, ki jih mora v naravi trpeti dlakavi sleč, ste nekaj že brali. Da je njegovo življenje res težavno, govorijo številke: v primerjavi z drugimi listavci zmore le petindvajsetino njihovega prirastka. V gorah gre torej bolj za preživetje in obstanek kot za ekspanzijo.
Prirastek so pravzaprav obresti, ki jih rastlina zmore ustvariti sama in se vsako leto dodajo na glavnico. Sleč raste petindvajsetkrat počasneje kot drugi grmi – vsaka banka, ki bi dajala petindvajsetkrat manj obresti od konkurence, bi zanesljivo propadla. Sleč obstane v gorah samo zato, ker druge rastline od njega niso boljše.
Rast je pri rastlinah odvisna od svetlobe in toplote, ki omogočata fotosintezo. Sleč je vsaj dve tretjini leta odrezan od svetlobe, ker ga pokriva sneg. Ta ga varuje pred mrazom, a ima še čisto drug učinek. Sneg se pri tleh ves čas po malem tali, zato je zemlja pod njim mokra in hladna. Pri nič stopinjah in namočenosti se odmrla organska snov noče razkrajati. Bakterije in razkrojevalne glive za delo niso prav razpoložene, zato razkroj steče samo do tvorbe surovega humusa, medtem ko je nadaljnja razgradnja do mineralov silno počasna. To je pomembno, ker rastline sprejemajo hranila v obliki vodne raztopine, raztapljajo pa se samo soli. Če se organska snov ne mineralizira, ni reciklaže, torej možnosti vnovične uporabe. Nazaj k sleču: ko končno pride do njega svetloba, trpi pomanjkanje hrane. Da se oskrbi z mineralnimi hranili, predvsem dušikom, fosforjem in mikroelementi, se poveže z glivami.
Ti meni, jaz tebi
Povezavo med koreninami rastlin in glivami poznamo kot mikorizo. Pri sleču in drugih vresnicah je ta povezava zelo tesna. Ne le da glive ovijajo korenine od zunaj, sleču zlezejo pod kožo. V koreninski povrhnjici se gliva razrašča kar v celicah, ki jih malodane zapolni s svojimi nitkami, kjer pa protoplazma, se pravi živa vsebina rastlinske celice, vseeno ostane živa. Takole po francosko zalizana si sleč in gliva izmenjujeta tisto, česar ne eden ne drugi sam zase nima. Gliva dostavlja minerale in vodo, jemlje pa organske snovi, ki jih sama kot gniloživka ne zna pridelati. Nitke mikoriznih gliv, ki se razraščajo zunaj korenin, nadomestijo rastlinske koreninske laske. Imajo tudi daljšo življenjsko dobo od njih in predvsem sežejo bistveno dlje. Ker glive prepredejo tla intenzivneje od korenin, je njihov izplen večji. Dodatna korist je ta, da znajo glive iz surovega humusa iztrgati dušik, česar sleč sam ne zmore. A niso vse za takšno vzajemnost in sodelovanje!
Davek na delo
Vsi vemo, da močni znajo poskrbeti zase. Guliti je treba reveže – za sesanje davkov in bogatenje s potegavščinami so odlično blago! Pri rastlinah ni zelo drugače. Tudi sleč, ki se komaj prebija skozi življenje, ima svojega dacarja. Imenuje se slečeva bulavost oziroma znanstveno Exobasidium rhododendri. To je glivična bolezen, ki se pokaže z nabreklinami. Listi in popki začnejo buhteti in nastanejo majhne šiške, ko so sprva svetlo zelene, nato pordečijo. Ko se zajedavska gliva v njih dodobra naje in napoji slečevih dobrot, začne misliti na razplod. Na površje se skozi listne reže ali kar med celicami povrhnjice prerine plast glive – navzven je videti, da šiške pobledijo in postanejo voskaste. S te površinske plasti se v mokrem vremenu sproščajo kvasovkam podobni trosi. Trosi brstijo, in ko se celici iz dveh kompatibilnih kolonij združita, nastane hifa, »podgobna nitka«, ki šele lahko prodre v notranjost sleča. Da se okužba razširi, poskrbi dež. Ta infekt bodisi plavi po rastlini in tleh ali pa ga po okolici razštrkajo vodne kapljice, ki se v nalivih odbijajo z rastlin.
Matjaž Mastnak besedilo in fotografija