Nedelo - Mateja Gruden: Polona Valič, oskrbnica Pogačnikovega doma na Kriških podih
Polona Valič je letos drugo poletje oskrbnica Pogačnikovega doma na Kriških podih (2050 metrov). Zlasti spričo svoje mladosti, 27 let ima, malce načenja stereotipno predstavo o hribovskih oskrbnikih. Menda res, se nasmehne, ko sediva sredi vetrovnega dopoldneva na klopi pred domom. Je prijetna in iskriva sogovornica; njeno pripoved vseskozi spremljata nalezljiva prešernost in smeh. Kljub mladosti pa izžareva tudi odločnost, ki je za oskrbnico ene najbolj priljubljenih in obljudenih koč v slovenskih hribih nedvomno nujna.
Peščica planincev pred domom si je že oprtala nahrbtnike in raztegnila pohodniške palice za vzpon na verjetno katerega od najbližjih vrhov: dvatisočake Pihavec, Bovški Gamsovec, Stenar, Križ, Razor. Veličastna razplastena ostenja, ki obdajajo dom (poleg treh slikovitih jezerc), se tega dne naslanjajo na povečini sivo podlago; osončena je zgolj dolina Zadnjice v Trenti, od koder se uvija do koče dolga serpentinasta pot.
Najprej kuharica
V hiši, ki so jo v zadnjih letih temeljito prenovili (s sivim pročeljem se kameleonsko zlije z večidel skalnatim svetom, v katerem tiči), je prijetno toplo. Polono zmotim, ko se s krpo v rokah sklanja nad tlemi. »Samo malo, prosim, da končam!« se opraviči. Čez čas stopi ven s toplim čajem in šilcem žganja. »Proti prehladu!« se namuzne in ju položi predme. Sede na leseno klop in spodvije roke pod kolena. »Najprej sem bila v domu kuharica,« začne pripovedovati. »Naporno delo … Vse polno hrane in veliki lonci! Včasih sem se zjutraj komaj skobacala iz postelje, kot da bi imela osemdeset let! Sem sem pravzaprav prišla na prigovarjanje sodelavke na enem od ministrstev, na katerem sem delala kot študentka. Njena hči je bila tukaj oskrbnica in potrebovali so kuharja, kuharico. No, spraševala me je, ali poznam koga, ki bi prišel za štedilnik, ampak ga nisem in sem na koncu šla kar sama. Tako ali tako sem zaljubljena v hribe in že prej sem razmišljala, da mora biti fajn v takšni koči.« Prišla je za dva meseca in nemudoma postala del Pogačnikove družine. »Naš gospodar mi je rekel: ko si enkrat v družini, ne prideš več ven! In res, vsi, ki so kdaj delali tukaj, se vračajo in družijo.«
Potem se je tedanja oskrbnica odpravila v tujino in Polono so vprašali, ali bi prevzela skrbništvo. »Najprej se mi je zdelo, da ne morem, ker nimam dovolj izkušenj za to, po drugi strani pa sem že prvo leto dobro spoznala, kako hiša deluje.« Tako je postala oskrbnica in delo sprejela tudi letos. »Malo sem oklevala, treba bi bilo končati študij (biologije, op. p.), ampak ko tako prideš v dom za dlje časa, ti zanj ni vseeno, in če te potrebujejo, ne moreš reči ne, če si lahko v pomoč.« Za prihodnje leto še ne ve, ali se bo vrnila, »res bo treba končati študij«.
Deklica za vse
Polona pravi, da je tukaj deklica za vse. Njena najpomembnejša naloga je skrb, da je dom urejen in prijeten za obiskovalce, založen s hrano in drugim potrebnim, je gostiteljica (»včasih psihologinja – za to delo moraš imeti precej občutka za ljudi«), po potrebi pomaga v kuhinji in pri točilnem pultu, odhiti na pomoč, če kak planinec izčrpan zastane na bližnji gori, gostom svetuje vzpone glede na njihove zmožnosti ... »Danes bo treba nasekati in nažagati drva. Ampak vse to rada počnem,« se nasmehne. Dom, ki so ga odprli leta 1951, se odpre za obiskovalce zadnji konec tedna v juniju in zapre zadnji konec tedna v septembru. Je pa v pristojnosti PD Radovljica. Poimenovan je po Jožetu Pogačniku, pobudniku gradnje, ki se je smrtno ponesrečil na poti na odprtje doma.
»Kar hitro minejo ti trije meseci. Marsikdo me vpraša, kako zdržim. Ampak ko sem se lani vrnila v dolino, v Ljubljano, kjer živim (sicer je doma iz Štajerske, op. p.), sem bila prav žalostna. In živčna. Vse je bilo tako glasno!« Zato nemudoma zdrvi nazaj v hribe. »Ko sem tukaj, se mi zdi, da ne grem nikamor! Vsi hodijo poleti v hribe, jaz pa ne morem! Tako da je, ko zapremo hišo, takoj akcija!« Sicer skoči malo naokrog, tudi ko je v domu. »Vrhovi so kar blizu. Na Bovški Gamsovec in nazaj potrebujem eno uro. Gremo pa bodisi zvečer (stalno so v domu štirje, ko je gneča, jih je običajno pet, op. p.), ko zapremo kuhinjo in šank, ali če je malo ljudi, če je torej slabše vreme. Enkrat pa grem na kakšno daljšo, dnevno turo, recimo na Škrlatico ali Prisojnik.« V domu je približno 80 ležišč; ko je gostov več, jim posteljejo tudi v jedilnici. »Prejšnjo soboto jih je bilo kakšnih 130!« Polona vstaja ponavadi okoli pete ure zjutraj, spat odhaja malce pred polnočjo. »Kuhinja je odprta približno do devetih, uro do dve potrebujemo, da vse pospravimo, nato se še ohladimo pred kočo, uživamo v razgledih in gledamo zvezde. Pa svoj veliki voz v dolini! Res, osvetljena Zadnjica je dejansko veliki voz!« Polona ima svojo sobo, toda tudi vanjo je slišati vsak šum, »tako da je enako, kot če bi bila v sobi s stotimi«.
Pršut in sir za predjed?
Oskrbovanje doma z živili in drugim potrebnim lajša žičnica, ki povezuje Zadnjico in Kriške pode. »Mislim, da smo kar dobro založeni in da imamo dovolj razgiban jedilnik. Ponujamo ričet, joto, golaž, segedin, zelenjavno in fižolovo juho, zelje, žgance, klobase, kar precej sladic ...« Ko se pomudiva v kuhinji, Janez, »glavni« kuhar, pravkar reže tortni biskvit v oblate; njegov pomočnik Štefan obeduje, v ekipi, ki je v teh dneh v Pogačnikovem domu (le Polona je vse tri mesece, sodelavci se menjujejo), pa je še Jerca, ki je pristojna predvsem za pospravljanje sob in za točilni pult. Povprečna starost ekipe je dobrih dvajset let. Polona nadaljuje: »Prisluhniti poskušam tudi željam gostov – seveda, če so v razumnih mejah. Tako so me recimo spraševali, zakaj imamo le palačinke z marmelado, zakaj ne tudi s čokolado, pa sem pomislila, samo res, zakaj pa ne, in naročila v dolini čokoladni sladki greh! Malo začudeno so me poslušali, ampak zdaj gredo čokoladne palačinke za med! Če si gostje, kot so si pred dnevi, za predjed zaželijo pršut in sir, pa jih moram razočarati, da so vendar na dobrih dva tisoč metrih!« se nasmeje. Podoben je odgovor tudi na želje gostov o tuširanju. Osebje ima svojo prho, »letos prenovljeno, tako da se malo raje tuširamo kot recimo lani! Ampak mraz je pa še vedno! Sicer pa: saj ne grem na kavo k Mačku,« smeje se skomigne Polona. Mestne zapovedi tukaj, na 2050 metrih, preprosto ne vzdržijo, Polona jih za tri mesece pač zamrzne. Z veseljem, se široko nasmehne.