Večkrat je moral ponoviti vprašanje »Ali ne gre tam prava pot?«, da sem se končno domislil: vsaka pot, ki naju bo pripeljala na cilj, je prava.
Četrtkova zgodba
Cmir
Leta je čakal name... kdo pravi, da me je sploh pričakoval?
Turkov rovt. Zgodnja sva. Avto pustiva pri travniku, kjer sem že večkrat začel turo v smeri bivaka dve. Do vode imava dlje, kot sem pričakoval in tudi pot gre drugače, kot sem si predstavljal po karti. Na drugi strani vode se usmeriva v breg iskat opisano lovsko pot za Cmir. Višje prečiva kolovoz, ki ga na najini poti ne bi smelo biti. Iz žepa potegnjen zemljevid opravi z vsemi nejasnostmi. Zgrešil sem izhodišče. Zgrešil sem ga že pred leti, ko sem prvič Poldov rovt zamenjal za Turkovega. Zabavam se, ko vse te podrobnosti razlagam Gustiju. »Tega doma ne bom povedal.« Nič ne de, bodo izvedeli pa od mene. Kot da se dober planinec ne sme zmotiti… Izgubila se nisva, le ob povratku bova imela hoje dva kilometra dlje.
Naj se temu še tako upiram, sem vendarle do zadnjega odgovoren za vse, kar se mi v življenju primeri. (*)
Taprava pot. Mokra korenina je levi čevelj na nagnjeni potki pospešila v levo navzdol. Lepo sem se ujel, tako da Gusti niti opazil ni tega mojega spodrsljaja. Po tihem sem si zaklical – varnost. Ob zvokih šumeče vode sva V dnu prišla do močneje izhojene poti. »Sedaj sva na pravi poti.« Mislil je na tisto iz opisa v knjigi. Lepi okljuki vodijo do strmih melišč med ruševjem in steno. Močnejšim sledem v melišču se ogneva na levo, kjer po robu otrdelega drobirja napredujeva lažje. »Ali ne gre tam pot?« sem spet zaslišal danes že večkrat slišano vprašanje. Sestopajoči so v melu zorali več strmih potk, občasno pa se je pokazal tudi košček lovske poti. Kadar grem sam, me vprašanje prave poti ne vznemirja toliko in se ne ukvarjam z iskanjem najboljše variante. Ko sem ponovno zaslišal vprašanje, sem se spomnil: vsaka pot, ki naju pripelje na cilj, je prava.
Otresel sem se svojih dvomov, ko sem si priklical v spomin, da za vse, kar se zgodi, obstaja tehten razlog. (*)
Tišina pove največ (foto Avguštin Starič)
Tiha ura. Najino obzorje je omejeno z bližnjimi skalami Nad Kuhinje Špice, Mlinaricami in Martuljkovo skupino. Gozdna meja je zaradi spomladanskih plazov nizko in kmalu zadihava pravi gorski zrak. Enakomeren tempo in skrb za korak po melišču zmanjša potrebo po govorjenju na najmanjšo možno mero. Prvi kratek oddih. Nisem še opravil vsega in Gustija spustim naprej. Na melišču pod skalnim skokom se združijo vse potke. »Tu je z desne prišla prava pot!«, so edine besede, ki sem jih slišal v tem času. Nad menoj izbere prehod čez skale po levi, kot veleva Vladov opis. Molk ponovno prebijeva na travah, kjer si naglas berem opis za naslednji odsek poti.
Bolj ko poslušam, globlja postaja tišina. (*)
Torek na Turncu. Za Cmirovo turo sem Gustiju povedal že v torek dopoldan, popoldan pa sem na vadbišču pod Turncem srečal Vlada z Ireno, ki sta imela skupino prijetnih tečajnikov. Na koncu smo se pri Kovaču dobili na pijači. Med obujanjem gorskih zgod sem začel fantazirati o turi v Zahodne Julijce, zaradi katere bi se tisto uro odpovedal celo Cmiru. Po prespani noči nisem vedel, kako naj Vladu povem, da sem plan prenapel, ko me prehiti s sporočilom. Irena ni dobila dopusta. Pritisk »ali bom zmogel turo« je uplahnil v hipu. Nadomestila ga je spomnjena namera iz lanske jeseni, da grem ob priliki s kolegom na Cmir.
Moja preteklost ni drugega kot sled, ki ostaja za menoj. Kar danes vodi moje življenje, je energija, ki jo pretvarjam v svojih sedanjih trenutkih. (*)
Triglav z vrha Cmira
Tudi solze niso izključene. Teren se je uravnal. Na desni vidiva zagruščeno zajedo, ki jo omenja opis. Danes se šolam iz odločnosti, ko spet slišim znani »Kaj ne gre pot na levo?« Lekcije nisem dobro opravil. Pomislim, da nama nižje ostaja več različnih možnosti, in popustim. Na srečo je teren lahko prehoden in tudi zanimiv, ko kasneje v desno loviva pravo smer. Z vzpenjanjem proti vrhu se nama dviguje tudi zadovoljstvo. Cmeravost v imenu gore ni zaradi planincev. Nekaj skrotja in vršne trave naju loči do grebena, potem pa spet lahko pogledava v Vrata. Ob tej lepoti bi mi zlahka prišla v oči tudi kakšna solza.
Zavedam se, da lahko vedno svobodno spustim stvari iz rok in le opazujem svoje živlenje. (*)
Terra Folk. Še sva sama. Med potjo nisva srečala mrtve duše. Sva pa zato na Vrbanovih špicah videla nekaj živih duš. Razveselim se, če zagledam človeka na vzporedni turi. Cmir je za sedem metrov nižji od 2400 metrov, vendar je kot gorski cilj nekaj posebnega. Droben zvezek iz leta 2002 je popisan komaj do polovice. Pričakoval sem, da bom zaradi sinočnjega koncerta nenavadne folk skupine v Križankah hodil težje. Doma običajno večer pred turo pripravljam opremo in poslušam glasbo, včeraj pa sem šel na koncert si glasbo privoščit v živo. Po rednem programu novejših pesmi so v dodatku zaigrali nekaj njihovih najboljših in znanih komadov. Bo tudi na najinem današnjem izletu tako? Kako dolgi bodo danes najini dodatki? Za Dom Valentina Staniča sva se odločila kot prvega, drugi pa bi lahko bil Kredarica.
Vem, da se lahko v vsakem trenutku svobodno odločim. (*)
Tako nenavaden vrh...
Travnik Rjavčevih glav. Do Begunjskega vrha imava greben, s katerega razgledi lebdijo v zračnem prostoru med gorami. Vmes so nama pozornost prikovali na tla šopi planik. Trave, ki strmo padajo v krnico Za Cmirom, so posejane z napol suhimi, a še vedno prekrasnimi očnicami. V naravi človek večkrat iztrebi tudi nekaj dobrega in lepega. Vede ali nevede, razlike v posledicah ni nobene. Danes nisva še slišala nobenega žvižganja svizcev. Tako blizu romarskih poti sva, pa vseeno globoko v Naravi. Njena lepota brez prisotnosti človeka ne pomeni nič. Hkrati pa jo človek tudi uničuje in ne samo opazuje.
Človekova najpomembnejša težnja je, izvedeti, kaj naj stori, da bi postal človek. (Immanuel Kant) (*)
Trenutek za provokacijo. Balvane sem videl le ob vznožjih gora, tu pa so na gosto razmetani kar po vrhu gore. Kaj ni to provokativno? Nenavadno razrušen vrh, ki je mogoče zato ostal brez imena, me spravi v premišljevanje, kakšno je življenje gora. Kako naj primerjam dolžino svojega življenja z obdobjem desettisočih let? V kolikor gore živijo, to počnejo zelo, zelo počasi. Koliko trenutkov se zgodi v tako dolgem času? Vsak trenutek lahko izzovem povsem drugačen potek in sprejmem različne odločitve. Ta hip bi se lahko obrnil v dolino. Ne vem, koliko bom zato postal drugačen, ker pri Staničevem domu stopim na pot čez Rž. Do Kredarice zmoreva, Triglav bo pa najin naslednji izziv, provokacija naslednjega trenutka.
Sedanji trenutek ali pa hip, ki bo napočil čez trideset let, je drobec v nečem, kar imenujemo večnost. (*)
Telovadba ob jeklenicah
Triglavski dom. Na ploščadi pred kočo za kratek čas pristane vojaški helikopter. Ne veva še, da sva le za nekaj minut zgrešila Janeza. Nejc se mi zdi zamišljen. Začudim se, da je še ostal v postojanki, in izvem, da je to njegova zadnja izmena. Na Kredarici ga vidim zadnjič, še doda. Mu naj povsem verjamem po tolikih letih, ki jih je preživel v opazovanju Triglava in njegove okolice? Najin drugi polurni počitek mineva hitreje od tistega na vrhu Cmira. Po lovski poti sva sapo ujela le v trenutkih, ko sva lovila kak fotografski motiv. »Sedaj si se končno navadil, da se ustavljava za slikanje,« sem slišal čez nekaj dni. Pred kočo je živahno. Ljudje, ki so prišli opravit svojo državljansko ali pa planinsko dolžnost, so vznemirjeni. Poglavitni del ture sva opravila in pripravljava se na najin zadnji dodatek. Jugozahodnik je na grebenu Malega Triglava postavil mejo med mlečno belino in barvito jasnino. Natančno odmerjen počitek nemudoma skrajšava za celih pet minut.
Osebna zgodovina, ki jo nosimo v sebi, nam ovira stik s sedanjostjo. (*)
Triglav. Prejšnji četrtek sem se šalil na račun tistih, ki na izletih iščejo podobo Triglava. Tudi mene pritegne. V torek, ko se je nad Ljubljano bliskalo, se je skozi oblake, ki so potovali čez Gorenjsko, naredil vremenski predor in mimogrede sem ga uzrl z Malega Turnca. Sedaj se mi mudi na vrh in postajam nervozen, ker Gusti hodi preudarneje. Sestopajočim se za moje pojme umika prepogosto. Kdo ima prednost, midva ali oni, ne vem. Po moje odločnejši in močnejši. Tako močno me vleče tja gor! Za stolpom poiščeva prostorček s pogledom na Cmir in v Vrata. Zagledam svojo senco, kot bi je še nikdar ne videl. Podobo ali odtis, kot ga puščam na gori. Z vrha imam že več slik, nimam pa še posnetega svojega negativa. Senca me vseskozi spremlja, čeprav je večinoma ne opazim; še posebej je neopazna v dneh brez sonca. Nekateri se senc tudi bojijo, kakšen celo lastne. V tem dojamem, da je večino časa najin del vrha v soncu in drugi del v senci, stolp pa točno na meji. Oblake zaenkrat zadržuje veter, ki piha navzgor, iz Vrat.
Egu še nihče ni pogledal v obraz. Kakor nekakšna prikazen je, ki ji dovolimo izvajati nadzor nad svojim življenjem. (*)
Trajno bo Cmir zapisan v spominu, čeprav se komaj vidi za Begunjskim vrhom
Timing. Kavke, ki med ljudmi pobirajo koščke hrane, zavreščijo in odletijo v oblak. Veter se je začel obračati in tudi midva morava obrniti. Ob sestopu se mi ne mudi več in rad se umikam s poti tistim, ki hitijo vrhu naproti. Želel sem pomnožiti trenutke v višavah. Veliko jih je nasproti prišlo brez nahrbtnikov. Gustija nisem mogel prepričati, da svojega ne bi nesel na vrh, in sem ga imel še sam. Spust do koče nama gre časovno tekoče in lahkotno počasi. Z obrazov pred kočo se povsem jasno razloči, kateri planinci so že bili na vrhu in kdo še ni bil. Večino zanima tudi dejavnost kondenzirane pare. Pogled na uro pove vse. Še loviva vmesne čase, določene dan pred izletom. Za kraj naslednjega kratkega postanka si izbereva Begunjski studenec. Voda se nama le počasi nateka v plastenki. Na kraju pod navpično steno, iz katere curlja voda, se kot vsakič počutim prijetno. Zamaknjeno gledam v gornji del Triglava, skozi Luknjo na primorsko stran, na Sovatno in globoko v dolino Vrat. Tako zelo kratek počitek le ni bil. Sedaj morava priti samo še tja dol.
Odločite se, da stvar lahko naredimo in da jo bomo vsekakor naredili, nato pa bomo našli način. (Abraham Lincoln) (*)
Tema. Oblaki, ki so se posamezno prebijali čez goro, so nama na poti čez pode ugašali in prižigali sonce; kot bi se s stikalom igrali otroci. Ko pa sva prišla na Prag, so za danes dokončno zastrli zaveso in predčasno napovedali začetek večera. Šele blizu dna se spomnim, da sem pri studencu imel namen telefonirati. Očitno sem se na tistem kraju dobro izklopil. Dobro sem poznal dolžino poti po dolini, Gustija pa je v mraku vseeno malo presenetila. Se je pa zato meni nepredvideno vlekla cesta do Turkovega, še bolj pa do Poldovega rovta. V celem dnevu deset minut hitrega marša ni pomenilo nič, med obema rovtoma pa nama je bil ta del poti odveč. Ko v temi prideva do avta, mi popusti zadnja pozornost. Zato me preseneti pok veje, ki zahrešči v drevju za nama. Nenavadno. Pa ne to, da je na koncu padla na tla. Se je kakšni sovi, ki je mogoče vzletela v noč, med odrivom zlomila veja? Noč ima svojo moč in naravi sem pozornost, ki mi jo je namenila, vrnil.
Zavedam se, da mi ni treba nikomur gospodovati, da bi bil duhovno prebujen. (*)
(*) Dr. Wayne W. Dyer,
Dragulj je v tebi