je lepa in povsem lahko dostopna
Med Voglom, tisto goro, ki je dala prostranemu visokogorskemu smučišči ime, in Črni prstjo tam daleč na vzhodu grebena Spodnjih Bohinjskih gora, se elegantno, geometrijsko pravilno, čeprav ne najvišje v vrzel med gorenjskim in primorskim nebom, vzpne piramidasta vzpetina vsakršnih gorniških navdahnjenj. Nanjo zro iz globokih južnih podnožij Graparji, domačini iz grape ob Bači, čeprav jo vidijo komajda iz kakšnih vzvišenih razglednikov, kjer se sončita vasici Rut in Grant, Bohinjci pa jo lahko v vsej njeni razkošnosti vidijo le iz podnožij Vogarja in Uskovnice. Gora je nižinskim očem skrita, zato pa še kako darežljiva upanjem gorniškega srca.
Rodica (1966 m)
Veliko besed za dokaj nizko goro gre v njen prid, ker je lepa in povsem lahko dostopna in ker ima veliko vrednost tudi med tistimi, ki imajo radi turno smučarske pustolovščine. Na Rodico pripelje nekaj lahkih označenih poti. Prek njenega elegantnega vrha od Šije na zahodu, tja do Črne prsti na vzhodu gornike popelje Slovenska planinska pot (transverzala), z juga, z vasi Grant pelje udoben, vendar dolg južni pristop na goro, vsem mogočim lovskim in pastirskim pristopom prek Špika in Male Rodice nad planino Suho na severni bohinjski strani pa se pridruži naš severni vzpon. Kdor bo v dvomih o velikopoteznosti tega gorniškega podviga, naj mu velja prišepniti, da gre za zavidljivih tisoč in štiristo metrov vzpona od Bohinjskega jezera do vrha Rodice, kar sploh ni mačji kašelj, ko pa se odločimo, da nad planino Suha (1400 m) krenemo navzgor na Zadnjo in Lepo Suho po svoje, za stečinami, ki so jih uhodile živali in pastirji, se soočimo z visokogorjem v pravem bohinjskem pomenu besede.
V piramido oblikovan vrh Rodice z zahoda. Foto: Mitja Košir
Torej gremo po svoje z Zadnje Suhe po razdrapanih skala k vzhodu. Kjer je vrtoglavim neugodno, naj se vzpnejo bolj po zahodnem pobočju, sploh pa je naš prvi (in eleganten, s postavno skalno piramido zaznamovan) cilj, Mala Rodica (1901 m) zgolj streljaj od glavnega vrha. Vrhu se seveda kljub pogostemu in (nadležnemu) številčnemu obisku ne moremo izogniti, lahko pa vsaj tisti, ki vam letni časi ne krojijo usode obiskov visokih gora, ko se okrog vas tarejo slučajni in na neprijaznosti visokih gora povsem nepripravljeni obiskovalci, pomislite na čase, ko bo gora v globokem snegu sprejela v svoja nederja le podkovane alpiniste in turne smučarje. Kadar to počno bohinjski alpinisti, se jim velja pridružiti.
Zdaj le povejmo, da od bohinjskega hotela Bellevue krenemo za oznakami v Bukovsko dolino in na Javorje, (do tja se, ekološko manj priporočljivo, lahko pripeljemo po gozdni cesti z Laškega rovta na križišče, kjer se stekajo gozdne ceste k Bareči dolini in planini Storeč Raven) ter naprej za oznakami na planino Suho. Od tam, torej s planine Suhe, pa vsak po svoje. Gorniški zagnanci jo bodo obrali naravnost navzgor po pastirski poti na Zadnjo Suho, tisti, bolj naklonjeni rdeče belim oznakam pa po lepi poti na preval Čez Suho in po zahodnem rebru Rodice na njen vrh. Nekaj temeljnih označb z bohinjske strani boste našli na zemljevidu Julijske Alpe – Bohinj 1:20.000, veliko več vsebinskega pa v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – Bohinjske gore (Sidarta, 1995).