Ljubljana, Četrtne skupnosti - Breda Cajhen: Razstavo fotografij v bloku na Ziherlovi 10 v Trnovem je pripravil Ciril Velkovrh
V začetku letošnjega februarja je na moj elektronski naslov prispelo vabilo, ki ga je poslal Milan Ovnič, predsednik nadzornega odbora v stanovanjskem bloku na Ziherlovi ulici 10 v Trnovem. Glasilo se je takole: »Ob slovenskem kulturnem prazniku Vas vabim 6. februarja ob 18. uri v prostore Nadzornega odbora Ziherlove ulice 10. k odprtju razstave umetniških fotografij našega sostanovalca Cirila Velkovrha. Odprtju razstave bo sledila skromna pogostitev«. Bila sem pri odprtjih in ogledih razstav na številnih različnih prizoriščih, ampak odprtja razstave na hodnikih in podestih stopnišč v stanovanjskem bloku, kot me je obvestil predsednik NO, pa še nisem doživela. Vabilo sem z veseljem sprejela, saj se veselim vsega lepega v Trnovem.
Najprej je Milan Ovnič pozdravil vse navzoče in pojasnil zgodovino nastajanja razstave in pomen imenitne okrasitve hodnikov in stopnišč v bloku za prijetno počutje stanovalcev. Toplo se je zahvalil avtorju razstavljenih fotografij za izredno prizadevnost, požrtvovalnost, sosedsko naklonjenost in darežljivost pri postavitvi razstave. Z veseljem in zanimanjem so navzoči prisluhnili besedi avtorja fotografij in postavitve razstave Cirila Velkovrha. Iz njegove predstavitve povzemam nekatere podatke, ki ilustrirajo izjemno obsežen in kakovosten fotografski opus in njegovo veliko organizacijsko sposobnost, da lepote slovenske dežele, ki jo prikazujejo njegove fotografije, prenese najširšemu krogu občudovalcev.
Ciril Velkovrh se s fotografijo ukvarja 22 let, potem ko je odšel v pokoj. S svojim aparatom je večkrat prekrižaril vso Slovenijo od vzhoda do zahoda, od severa do juga. Stal je na številnih vršacih, kjer je ovekovečil naše gore, fotografiral je doline, reke, znamenja, cvetlice, cerkve, gradove, novogradnje, spomenike, skratka vse, kar je srečal na svojih poteh ali pa tudi namerno poiskal, in je bilo po njegovem občutku vredno trajnega zapisa. Spontano je začutil, da bo nastal čudovit posnetek. In je res nastal. V tem 22-letnem »fotografskem« obdobju je Ciril Velkovrh dvakrat prehodil 600 km dolgo Slovensko planinsko pot, ki poteka od Maribora prek vseh najvišjih in najlepših slovenskih gora na Triglav, nato pa se spusti do obale Jadranskega morja. Posnel je več drugih tematskih poti: Aljaževo pot, Slomškovo pot, po poteh soške fronte. Izdal je 10 stenskih koledarjev in 600 različnih razglednic ter tri fotografske monografije: »Gore in spomini ostajajo«, »Glej, kako lep je ta naš svet« in »Od štajerskih goric do strme tržaške obale«. Naslovi knjig povedo, kje vse je hodil in kaj je posnel naš cenjeni trnovski fotoamater. Ciril Velkovrh je priredil več kot 600 velikih in malih razstav v najrazličnejših okoljih z eno samo željo, da bi lepote slovenske zemlje, ki jo tako doživeto prikazujejo njegove fotografije, podoživelo čim več ljudi. Za svojo planinsko fotografsko odisejado je prejel Zlati častni znak Planinske zveze Slovenije.
Posebna Velkovrhova pozornost je posvečena Trnovemu. Že razgled z njegovega balkona nudi možnost številnih panoramskih posnetkov Ljubljane, hribovja okrog nje in seveda Trnovega. Njegove fotografije lahko občudujemo na različnih prizoriščih v Trnovem, na občasnih razstavah v domovih starejših, v prostorih Ljubljanske banke in še kje. Tudi podpisana sem se z zahvalo in čestitkami vključila v uvodni del srečanja, ki se je nato ob zvokih harmonike razvilo v prijetno druženje prisotnih stanovalcev bloka.
Čez dva dni sem si pri belem dnevu v spremstvu avtorja in predsednika NO ogledala razstavljene fotografije od 7. nadstropja navzdol in na podestih stopnišč. 57 jih je in vsaka ima svojo zgodbo. Avtor se spominja, v kakšnih okoliščinah je nastala, kako dolgo je čakal na pogoje, da je lahko ovekovečil zaželeni motiv. Kar pa je najbolj zanimivo pri tej razstavi v bloku je to, da je avtor upošteval individualne želje in nagnjenja posameznih stanovalcev. Na hodnikih, po katerem hodi stanovalka ali kjer živi arhitekt, ki sta občudovalca Plečnika, visijo fotografije Plečnikovih ljubljanskih župnijskih cerkva (sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, sv. Mihaela na Barju, sv. Frančiška v Šiški), tam, kjer stanujeta dva prijetna otroka, visi fotografija triglavske rože, ki je nekoč v pravljici Zlatorogu rešila življenje, kjer domuje strokovnjak za zelišča, visijo fotografije zeliščnih rastlin, tematika hodnika v IV. nadstropju so sončni vzhodi in zahodi. 
Zanimiva je fotografija treh Triglavov: koroških Uršlje gore in Pece ter pravega Triglava na enem posnetku, fotografirano z Male Kope na Pohorju. V VI. nadstropju pa visi fotografija po izboru avtorjeve soproge »Viharnik pod vrhom Vremščice«, ki jo je avtor označil kot edino zares umetniško fotografijo. Ampak to je Velkovrhova skromnost. Veliko fotografij sodi v kategorijo umetniške fotografije in ponosni smo, da je njihov avtor naš sokrajan.
Ocena o Velkovrhovem delu, ki jo bom povzela in jo je napisala Marjeta Keršič Svetel, nekdanja voditeljica oddaje »Gore in ljudje« na TV Slovenija, ob predstavitvi Velkovrhove knjige »Gore in spomini ostajajo«, sicer ne sodi v kontekst dogodka v stanovanjskem bloku na Ziherlovi 10. Avtorica v tej oceni pronicljivo in občuteno ocenjuje Velkovrhovo fotografsko dogajanje v gorah, vendar ta ocena, po moji sodbi, velja za ves avtorjev opus. Glasi se takole: »Ciril Velkovrh je človek zanimivih, redko združenih značajskih lastnosti: natančen sistematik - in občudovalec zardelih sončnih zahodov; metodičen urejevalec, razvrščevalec in redoljubnež – pa hkrati mehka duša, ki se razneži ob pogledu na cvetove zvončnic v skalah; neutruden garač – ki si zna zmeraj vzeti čas za ljubeznive a ne dolge pogovore z neznanci, saj lepa beseda na srečo še zmeraj skoraj vselej lepo mesto najde! In še bi lahko naštevali taka navidezna nasprotja. Recimo to, da si kot fotograf pravzaprav nenehno prisvaja lepe podobe gora, ki jih doživlja večinoma na svojih samotnih poteh – a si jih ne prisvaja zase, temveč zato, da lepoto in vse dobre misli, ki se rojevajo v gorah, prinese dolinskim ljudem. Na razstavah, na razglednicah, v knjigah. Kot nekakšen dobrodušen roparski vitez čisto posebne vrsta jemlje tam, kjer je lepote in čudovitih doživetij obilo in jih natrosi tistim, ki so – ali smo – jih najbolj potrebni« (C. Velkovrh: »Od štajerskih goric do strme tržaške obale«, str. 103).
Avtor Ciril Velkovrh iz različnih razlogov napoveduje konec svoje fotografske ere, ampak želimo si, da bi ga še dolgo spremljala fotografska kamera, da nam bo prikazal še veliko lepot, ki jih vidi njegovo oko.
Breda Cajhen