Planinski vestnik - Vladimir Habjan: Dežela Šerp, 1962, knjiga in DVD, zbrali in uredili Dušica Kunaver (tudi avtorica veznega besedila) in Brigita Lipovšek, samozaložba Dušica Kunaver, Ljubljana 2007.
Od začetka oktobra 1962 do konca februarja 1963, dve leti po vrnitvi prve slovenske himalajske odprave na Trisul, sta dva člana te odprave, alpinist Aleš Kunaver in novinar Zoran Jerin, popotovala po vzhodnem Nepalu, od Katmanduja do Dardžilinga. Bila sta prva Slovenca, ki sta videla nepalsko Himalajo. O tej poti je Jerin napisal dve knjigi (Vzhodno od Katmanduja in nekaj let pozneje še Himalaja, rad te imam), Kunaver pa posnel film Dežela Šerp.
Konec leta 2007 je Dušica Kunaver v samozaložbi izdala četrto knjigo iz knjižno-filmske zbirke Prvi slovenski himalajci in bara sab, Dežela Šerp. Neutrudna in entuziastična Dušica Kunaver je tako znova poskrbela za to, da Slovenci ne bi pozabili zgodbe o začetkih in zlati dobi slovenskega himalajizma. V tokratni izdaji je – v nasprotju s prejšnjimi – prva violina film, knjiga pa ga lepo dopolnjuje. V 28 minut dolgem filmu nas Aleš Kunaver popelje v vzhodni Nepal, ki je leta 1962 še živel svoje starodavno življenje, saj je komaj 12 let predtem po dolgih stoletjih odprl svoje meje. Prej je bil za belce dolga stoletja izolirana dežela. Najprej si temeljito ogledamo sam Katmandu – mesto pri templju iz drevesa –, potem pa se odpravimo na deželo. »Že smo izgubljeni sredi razdrapanih himalajskih grebenov. Razpokane noge najinih nosačev tiho stopicajo po prahu, skalah in blatu. Pleteni bambusovi jermeni režejo brazdo v čela in žulijo hrbte. Povsod srečujemo tovornike s koši, zavoji in drugimi tovori. Za velikansko večino dežele so hrbti nosačev edino transportno sredstvo,« nadaljuje svojo pripoved Aleš. Dolga in zanimiva pot ju pripelje v domovino Šerp: »Dežela Šerp, dežela ljudi, ki si znajo v senci teh ledenih vrhov izbojevati svoj kos kruha. Njihov pogled na vrhove je mešanica spoštovanja, strahu in ljubezni. Tam so doma njihovi bogovi in demoni … V deželi Šerp so štiri naselja: Namče bazar, Kumndžung, Pangboče in samostan Tjangboče.« Tam, globoko pod Everestom, je bil cilj njune poti. »Gotovo je malo krajev na Zemlji, ki stoje v tako mogočnem okolju kot Tjangboče. Everest gleda izza sedemtisočaka Nuptseja, zraven dvojčka: Lhotse in Lhotse Šar, pa vitki Taveče, sveti vrh Thamserku in Ama Dablam.«
Vrednost filma pa je pomembna tudi za zgodovino slovenskega in svetovnega alpinizma. Osnovna naloga, ki jo je imel Kunaver na poti po Nepalu leta 1962, je bila ogled ciljev za prihodnje slovenske himalajske odprave. S travnika pod samostanom Tjangboče se je zagledal v trojico osemtisočakov, v južno steno Lhotseja in v stene njegovih sosedov Makaluja in Everesta. Takrat, ko še ni bila preplezana nobena himalajska stena, je zrasla vizija slovenskega alpinizma: v stene osemtisočakov – tja vodi pot! V naslednjih devetnajstih letih se je vizija uresničila in slovenske prvenstvene smeri so se začrtale v stene vseh treh osemtisočakov, ki sestavljajo mogočno panoramo travnika pod starim Tjangbočejem …
Barvni in delno črno-beli film je Kunaver posnel na 35-milimetrski trak s težko kamero Ariflex, napisal zanj besedilo in režijski osnutek ter sodeloval pri montaži, a ko je bil film že skoraj končan, se je izgubil – iz še do danes nepojasnjenih vzrokov. Po štiridesetih letih se je čudežno našel pri selitvi filmskega arhiva Vibe v Arhiv Slovenije. Prvič smo si ga lahko ogledali na 1. mednarodnem festivalu gorniškega filma leta 2007, na katerem je prejel posebno priznanje, posvečeno Alešu Kunaverju. Film je tako svojevrsten dokument časa in je danes še dragocenejši, saj prikazuje podobo življenja, ki se v te odročne himalajske kraje ne bo nikdar več vrnilo.
Vladimir Habjan