Nedeljski dnevnik, 04.07.04, Skrinja Nedeljskega - Viki Grošelj: Popotovanje, Šestnajstdnevni hudi napori so nekaterim vzeli moč, volje pa vsekakor ne
Skrinja Nedeljskega
Šestnajstdnevni hudi napori
so nekaterim vzeli moč,
volje pa vsekakor ne
Zamisel o tem, da bi pripravili tabor slovenskih veteranov pod Himalajo, ni neuresničljiva
Zadnja tretjina naših raziskovanj je bila posvečena območjem pod Lotsejem, Everestom in Čo Ojem. Prvi, četrti in šesti vrh po višini na svetu tvorijo za-radi neposredne bližine dejanski vrh sveta. Na Lotse sem plezal dvakrat, na Everest trikrat in na Čo Oju tudi dvakrat. Na vse tri mi je bilo dano stopiti prav na vrh in prav na tem območju sem doživel vrhunce svoje himalajske kariere. Res pa je, da njihova neposredna okolica ponuja še kopico zelo zanimivih, nekoliko nižjih, a od Slovencev še neobiskanih vrhov.
Za dva dni se ustavimo v naselju Lobuče 4900 metrov visoko. Prav vrhovi v okolici me pri-vedejo do zanimive zamisli. Že nekaj let si želim v Himalajo po-vabiti prijatelje »veterane«, s katerimi sem doživljal velike uspehe slovenskega himalaizma. Bazni tabor bi lahko imeli kar v vasi in vsak dan skušali splezati na kakšnega od okoliških vrhov. Iz »spominske« odprave bi lahko naredili imeniten film kot poklon generaciji, ki je slovenski himalaizem pripeljala v svetovni vrh. Stipe, moj dolgoletni soplezalec in izvrsten snemalec v naj-višjih gorah sveta, bi vse to spravil na filmski trak. Skupaj bi na-redili zanimiv dokument nekega časa, ob vsem tem pa bi se še imenitno imeli. Že takoj prihodnje leto, ob 30-letnici osvojitve prvega slovenskega osemtisočaka Makaluja bi bila prava priložnost za uresničitev te zamisli.
Italijanska piramida
V enem od popoldnevov se sprehodimo do slovite italijanske piramide. Znanstvena postaja, ki so jo financirali Italijani, stoji v samotni dolinici deset minut hoje iz vasi. Postavili so jo leta 1989 in raziskuje vreme, okolje, ledenike in človekovo privajanje na velike višine. Oskrbnik Giuseppe je zelo prijazen z nami, čeprav postaja ni več odprta za obiskovalce. Postreže nam s čajem, potem pa nam piramidasto zgradbo tudi razkaže. Energijo za ogrevanje in pogon aparatur pridobivajo samo s sončnimi celicami. Vremenske podatke vsak dan pošiljajo v Innsbruck, kjer jih dokončno obdelajo. Piramido so najprej hoteli postaviti na tibetanski strani Everesta, kjer bi bila dostopna tudi z vozili, nemiri, ki so ravno tedaj pretresali Kitajsko in Tibet, pa so do te mere vznejevoljili oblast v Pekingu, da ni dovolila gradnje te znanstvene postaje, medtem ko so Nepalci ponujeno priložnost sprejeli z odprtimi rokami in tako sedaj stoji tu.
Glavni namen našega obiska Guiseppeju povem šele na koncu. Prišli smo se namreč poklonit spominu na našega velikega plezalca Janeza Jegliča, ki ga je leta 1987 veter odnesel z vrha Nuptseja, potem ko je s Tomažem Humarjem preplezal novo smer v zahtevni zahodni steni. Znanstveniki s postaje so tedaj s svojimi radijskimi zvezami veliko pripomogli k temu, da se je Tomaž lahko sam srečno vrnil iz stene.
Po dvanajst ur hoje na dan
V dolini pred piramido v zavetju prižgemo svečki, eno za Janeza Jegliča, po mojem mnenju najbolj vsestranskega slovenskega plezalca vseh časov. V vseh vejah alpinizma je dosegal vrhunske uspehe, in če bi v alpinizmu obstajal deseteroboj, bi bil zanesljivo svetovni prvak. Drugo svečko prižgemo v spomin na vse druge slovenske plezalce, žrtve Himalaje. Njihovo število se žal iz leta v leto povečuje …
Šestnajsti dan hoje, ki povprečno traja deset do dvanajst ur na dan, prečimo še zadnje veliko sedlo na poti, 5400 metrov visoko Čolo. Prekrita je s snegom, a vreme je na naši strani. Sestop zahteva nekaj zbranosti in previdnosti. Dolg vzpon na naslednje, sicer nižje in kopno sedlo iz večine potegne zadnje ostanke moči. Po položni dolini do naselja Tang Nag se bolj valimo kot spuščamo. Kratek počitek, potem pa še zadnji dve uri hoje čez ledenik do naselja ob jezerih Gokyo.
Zadnje metre etape najtežje naredi Ivč, saj ga pesti huda driska. Barbari so šestnajstdnevni hudi napori pobrali vso moč. Samo volja jo še drži pokonci.
Iskreno ji povem, kako ponosni smo nanjo, da je zmogla tako pot, in spodbuda ji pomaga, da naredi še zadnje korake.
Zelenkasta modrina jezer, v katerih se zrcalijo okoliške gore, na vse nas deluje kot očiščenje. Vsak zase nekaj trenutkov kar obstane-mo. Mrzli valovi božajo utrujene noge, vsi čuti pa vpijajo lepoto veličastne pokrajine. Naselimo se v lodž tik ob jezeru. Kot da so se tudi njegovi lastniki navzeli miru in spokojnosti, ki jo izžareva veličastna narava okrog njih. Še cene so precej nižje kot v dolinah pod Everestom. Zvečer ležim ob oknu, silhuete drznih gora obkrožajo zvezdnato nebo. Prelep kraj, kot nalašč za zaključek dolge ture, ki se počasi izteka. Vse, kar smo doživeli na njej, je izpolnilo moja pričakovanja. Spoznal sem veliko novega in se na novo naučil marsičesa o gorah in ljudeh, s katerimi smo bili skupaj. Najbolj pa sem vesel novih zamisli, ki so se mi rodile na poti. zamisli za nova potovanja in plezanja v najvišjem gorstvu sveta.
Dva dni bomo še hodili v glavnem samo navzdol proti Lukli in časa za analize videnega in načrtovanja novega bo več kot dovolj. Iz Lukle bomo poleteli v Katmandu in naprej proti domu.