Gorenjski glas, 02.07.04, Razvedrilo - Darinka Sedej: Butati, butati, butati gor, za vsako ceno! V teh razmočenih pogojih te skorajda pokonča kamen, ki prileti
GLOSA
V gore – za vsako ceno
"Paaazi! Kaaamn," se je zadrl tisti pred mano in že me ni bilo več. Na dveh nogah. V hipu je reagirala podzavest. Na tla, roke na glavo! Čeprav je tedaj, ko zaslišiš, da se skale valijo s strmine, že zdavnaj prepozno. Ali si ali pa nisi več.
Skali, ki jo je na vrhu sprožil gams ali kakšen gamsek na dveh nogah, ne bi kljubovala nobena čelada. Bila je ubijalskih mer. Letela pa ni v visokogorju, ampak na malem plazku, na kakšnih skromnih 1300 metrih višine, tako rekoč sredi gozda. Na lovski poti, kjer ne plezamo, ampak udobno pohajkujemo. Smrt storiti na mehkih hrbtih sredogorja?
Vse je namočeno, vse je razmočeno, vse se trga in gromko vali v dolino. Če bo šlo tako naprej, bomo res ostali brez hribov. Po taki izkušnji te je groza in strah, ko še ves tresoč na robu gozda zreš nasproti v mogočno Rjavino, s katere v toplem soncu bučijo snežni plazovi: sneg kot slap, z njim vred pa kamenje, ki se odbija od gora in pada v dolino. Če je kdo zdaj tam spodaj... Saj ga vendarle ni.
Pa je. Ne ravno tam, ampak na podobnem terenu drugje. Morasto me spreleti, ko berem časopisno vest, da se je pod Oltarji planincu, ki je uporabljal dereze in cepin, utrgala zaplata snega in ga odnesla po strmini. Zgodilo se je izkušenemu, saj tja gor ne leze kakšna reva ... Ali pa, da je madžarski planinki od Planike proti Vodnikovemu domu spodrsnilo na snegu ... Ali da so slovenski planinci na Velikem Kleku klicali reševalce, tja pa so šli kljub izredno slabi vremenski napovedi.
Butati, butati, butati gor, za vsako ceno! V teh razmočenih pogojih te skorajda pokonča kamen, ki prileti z nekega sredogorskega hribčka, ki ga še natančni planinski vodniki omenjajo bolj mimogrede, eni pa v takem vremenu kar na Kredarico ali na Oltar. Ni važno, Če po markirani poti! Kaj ti bo markirana pot, če je na vrhu sneg in če je dan na dan dež, nato pa naenkrat 30 stopinj!
Bolj gorski reševalci opozarjajo na pasti, bolj je vse bob ob steno. Ob takem vremenu je visokogorje ena sama loterija, ne pa lepota. A kaj visokogorje, reševalci so zaželeni tudi nižje.
Na prostranih pašnikih se srečamo z ljubljansko skupinico enodnevnih planincev. Čudna druščina, vsak zase. Najprej kot veveriček priskaklja stari ata, prijazno pojasni, da gre na Tišlerco, ki je tam na lcvo. (V resnici je desno.) Za njim s težjim korakom sin, malo še včerajšnji: "Včeraj smo lumpali, pa je sapa." Za njim še ženska in moški. Razkropijo se na vse strani, le na Tišlerco ne. Enkrat pozneje vidim ata, kako revež išče zaraslo stezo svoje mladosti v najbolj neznosnem ruševju, moški in ženska sta neznano kje, od daleč sopiha na vrh tavčerajšnji: "Za božjo voljo, a ste jih kaj videli? Jaz imam ob osmih šiht, mobitel pa je nem." Nočem mu reči, da se bodo izgubili, če so slabe orientacije ali da bodo že prišli dol po kaj veš kateri gamsji poti, vsi opraskani in na pol onemogli.
V poznem popoldnevu jih pri avtu še ni, le zaskrbljen sin si puli lasc in stotič pritiska tipke na mobitelu. Nič. Hribolazništvo so vzeli malo za hec. Vsak zase malo gor, malo dol pa je. Če pa ni, so pa tako ali tako tu reševalci. Ni mi več čudno, da so se zadnjič nekateri reševalci uprli in rekli: mi imamo dost! Za vsako figo pa res ne bomo lezli za nespametnimi izgubIjenci.
Darinka Sedej