Večer, Koroški obrazi: Ludvik Golob - Iki gre v Karakorum
Gore puščajo neizbrisne pečate
Alpinist Ludvik Golob - Iki s Prevalj v pričakovanju mednarodne odprave na himalajski Broad Peak
O gorah ni velike filozofije, preprosto so tu, brez patetike ob opisovanju občutkov, ki alpinista navdajajo v gorah, pove
Ludvik Golob-Iki. Spoštljiv odnos in posebne vrste strah in spoštovanje sta najosnovnejši vodili, ki na svojstven način usmerjata njegove podvige. Strah je pred vsakim zahtevnejšim vzponom prav gotovo prisoten, prostodušno prizna. “Kdor reče, da ga visoko v gorah ni strah, da se s svojim strahom ne bori in ga mu ni treba premagovati, to po mojih izkušnjah samo izreče,“ pravi 31 letni Prevaljčan, drugi najmlajši udeleženec mednarodne alpinistične odprave Karakorum 2007.
Le dva tedna ločita štirinajst alpinistov, članov slovensko-nemško-italijanske skupine do spopada s himalajskim Broad Peakom. Ikiju, ki bo debitant v himalajskem gorovju, se zdi pomembno da se bodo na osemtisočaka podali v hitrem alpskem slogu, brez uporabe do datnega kisika. Petdeseta obletnica prvega prestopa avstrijskih alpinistov na Broad Peak v klasičnem alpskem slogu ga pred njihovim vzponom navdaja z dodatnim optimizmom, delno tudi zato, ker je današnja alpinistična oprema s tedanjo neprimerljiva. Razlog za optimizem pred dvomesečnim podvigom v pakistanskem gorovju mu daje tudi dosedanje uspešno premagovanje težav z dihanjem, značilnih za višinske razmere.
O svojih izkušnjah ob vzponih govori skromno in jih obravnava kot del posebnega načina življenja, lastnega vsakemu alpinistu. Ne gre mu za vpise dosežkov, ki v današnji komercializaci ji, prisotni tudi v alpinizmu, niso več redkost. Cilje si odmerja postopno, ra zumno, glede na svoje sposobnosti, zmožnosti in želje.
Doslej je opravil okoli tristo alpinističnih vzponov v domačih in tujih gorah, sodeloval pa je tudi v štirih alpinističnih odpravah v gorah Severne in Južne Amerike. Posebnih dogodkov s svojih poti ne izpostavlja. "Sončna slepota, ožgane roke, vrsta podobnih stvari je takoj pozabljenih, postanejo povsem nepomembne, vzameš jih kot del poti. Tudi padci, trenutki nevarnosti, kot da ostanejo tam." Med tistimi, ki so pustile neizbrisen pečat, tudi zaradi mladosti članov odprave, izpostavi prvo skupinsko odpravo v Severno Ameriko, kamor se je med drugim odpravil s koroškim alpinistom Grego Lačnom. Posebna izkušnja tedanjega osemnajstletnika je bila tudi noč v zaporu, kjer sta z enim od kolegov povsem nepričakovano pri stala že po končanem podvigu, saj je kalifornijska policija ugotovila, da se sprehajajo (in ne vozijo) vinjeni. “Danes, ko je minilo že toliko časa, to že lahko povem,“ doda v smehu.
Pleza že petnajst let, izziv mu predstavlja tudi raznolikost možnosti, ki jih gore prinašajo z letnimi časi, še posebno zima s turno smuko. Poseben čut do gora mu je zbudil Stanko Mihev, ki ga še danes zelo ceni. Študent gradbeništva tudi po strokovni plati išče povezave z gorami, saj skuša študij, sicer ta čas v bolj mirujoči fazi, čim bolje povezati z alpinizmom.
PETRA LESJAK TUŠEK
Skromnost in pozitivna energija
Robi Jamnik, urednik www.alpikor.org in član Alpinističnega kluba Ravne: “Iki je že več kot desetletje neprestano prisoten v koroškem alpinizmu. Je neumoren raziskovalec novih plezalnih ciljev v bližnji in širši okolici, dober turni smučar in tekač. Predvsem je skromen v besedah. Čeprav ne vrhunski, je uspešen v vseh zvrsteh plezanja, tako v kopni skali kot tudi v ledu. Poleg vsega dobro prenaša večjo nadmorsko višino, kar je dokazal na svojih dosedanjih vzponih v Andih. Upoštevajoč njegove naporne priprave preteklo zimo, mu je Broad Peak, kot rečemo, pisan na kožo. Sem optimističen in mu iz srca privoščim uspešen vzpon in srečen povratek v domovino.“
Irena Mrak, alpinistka, vodja odprave Karakorum 2007, članica Alpinističnega odseka Tržič: “Ludvika zaenkrat še ne poznam dovolj dobro, se mi pa po nekaj srečanjih v zvezi z odpravo zdi zanesljiv in resen, predvsem pa s srcem pri stvari, kar je za odpravo zelo pomembno. Z vidika celotne odprave se mi zdi zdelo dobro, da smo članice in člani z različnih območij Slovenije in sta med nami kar dva Korošca (še Andrej Zorman, op.p.). Če jima uspe vzpon na vrh, bo to eden njunih pomembnejših doseženih življenjskih ciljev. Vsekakor so moji občutki v zvezi z Ikijem ta trenutek pozitivni.“ (plt)