Radio Dur, 06.05.2004 – Miha Pavšek: kljub mokrim obetom ali prav zaradi njih imamo ta teden razlog več, da migamo. Nedelja bo že bolj suha, sicer pa se lahko še vedno delamo izlete iz zelenega v belo. Ne verjamete - potem je res skrajni čas,. da se odpravite v naravo...
Górniška popotnica
Praznično vreme je za nami, prav tako pa tudi toča besed, ki je v drugi polovici prejšnjega tedna padala po nas. So pač imeli tisti tam zgoraj svojih pet minut, ki pa so jih, kot smo že navajeni, precej razvlekli. Prejšnjikrat smo pravilno napovedali, da bo slabo vreme pokvarilo ravno praznovanje našega vstopa v EU, na kresove in njihove podžigalce smo pa zdaj tako ali tako v glavnem že pozabili, saj niso več »v modi«. Kot kažejo prve vremenske statistike za april je bil ta malce pretopel in pošteno premoker, kako pa bo z mesecem ljubezni, pa bomo še videli. Prvi dnevi ne kažejo nič dobrega, o kakšni suši pa letos zagotovo še nekaj časa ne bo govora. Tudi konec tedna se bo nadaljevalo nestalno vreme, pri čemer bo več padavin v zahodni polovici države, še posebej na goratih in hribovitih pregrajah. Tam bo v soboto prehodno spet snežilo tudi sredogorju (na Kredarici je spet prek 4 m snega in tudi Vršič je ponovno neprevozen!). Nedeljski obeti so bolj spodbudni, kar pa še ne pomeni, da bo povsod suho, še posebej popoldne, bo pa spet nekoliko topleje.
Očitno je, da letos prehitevajo tako vsi trije ledenjaki kot tudi polulana Zofka. Morda pa bo na njihove godove med 12. in 15. majem »pritisnila« suša, kdo ve. Tudi zaradi vremenskih obetov se to pot pod dolgem času spet odpravljamo na Štajersko, natančneje v hribe severno nad Zadréčko dolino. Ime je dobila po rečici Dreti, vanjo pa se spustimo s prelaza Črnivec (902 m), če za Kamnikom v Stahovici zavijemo po cesti na desno, v dolino Črne. Morda vam pove kaj več ime tamkajšnjega največjega naselja, to je Gornji Grad. Severozahodno od tod se dviga markantni Rogatec (1557 m), naš tokratni cilj. Že ime samo razodeva podobo gore, ki kljub skromni nadmorski višini obvladuje okolico in je zato prvovrstni razglednik. Vse poti tod okrog so en sam gorniški užitek in malo verjetno je, da boste tu koga motili. Planinskih koč ni, turistične kmetije so v dolinah, najvišje domačije pa so v glavnem zapuščene, saj je bil boj za obstanek in preživetje v teh odročnih krajih pred desetletji vse prej kot lahek.
Prav nasprotno pa je zadnjih nekaj minut pod vrhom Rogatca vzpon nanj kar težak, saj se ta postavi povsem pokonci. V tem pogledu je manj zahteven pristop z vzhoda (mimo kmetije Zgornji Špeh), medtem ko bomo z juga, s Kala naleteli celo na kline in jeklenice, a le za nekaj metrov. In že bo na vrsti najlepše, to je počitek na vrhu. Podjetne duše se utegnejo napotiti na Rogatec kar s Črnivca čez Kranjsko reber, prek še vedno žive Kašne planine na sedlo Kunšperk in dalje pod Lepenatko do že omenjenega sedla na Kalu, kjer stoji tudi bivak, ki je last gornjegrajskih planincev. Na ta način boste kar v enem zamahu pobrali vso smetano teh krajev. Sestop v Zadrečko dolino ali na severno stran, v Podvolovljek bo že pravi podvig in poštena celodnevna tura, seveda pa boste morali poskrbeti še za prevoz do izhodišča. Tega si boste nekoliko lažje zagotovili na južni strani, torej v Zadrečki dolini, kjer je speljana tudi glavna cesta Gornji GradKamnik. Z malo sreče boste na Lepenatki naleteli tudi na kakšnega jadralnega padalca, gozdne ceste na obeh straneh glavnega slemena pa kar vabijo gorske kolesarje.
Svet okrog Rogatca, Lepenatke in Kranjske rebri je zelo primeren za družinsko potepanje, morda še bolj poleti, ko so tu borovnice in brusnice ali celo v jeseni, ko se gremo lahko goboznanstvo. Na več mestih se lahko ozremo naokoli in imeli bomo kaj videti. Na severu je pred nami del Velike planine in vzhodni del osrednjega grebena Kamniško-Savinjskih Alp s prostrano Dleskovško planoto, dalje Raduha, na vzhodu Smrekovec in Golte, na jugu pa širok masiv Menine planine (še vedno brez radarja!). Če bodo popoldne oblaki že zastirali ta razgled, pa se osredotočite na nekaj drugega. Na tem prečenju bo nedvomno zanimivo opazovanje kamnin in z njimi povezanih sprememb na površju, te dni pa je v osojah še gotovo tudi kakšna snežna krpa. Okrog Kašnega vrha smo v območju magmatskih kamnin, ki so vododržne, zato bomo med potjo naleteli na številne izvire in potočke, zanimivo rastje in mehke poteze v oblikah površja. Pravo nasprotje je zadnji del poti, ko smo spet na apnencih in bomo zaman iskali vode, zato pa je svet toliko bolj razgiban. Vse te naravne zanimivosti velja pozorno opazovati, sicer je pa že Joža Čop, znameniti gornik in skalaš nekoč dejal, "da hodi v gorah po tleh z očmi in ne z nogami". Za te dni pa bi lahko še dodali - in z dežnikom ali pelerino. Tudi v Evropi je treba migati, sicer bodo naše rumene zvezdice hitro zamrle...
Gorniški pozdrav,
Miha