:polet, 06.05.2004: Hobiti, ultramaraton in plezanje. Nova Zelandija v dveh tednih in pol.
Soba z razgledom
Mala in sladka
Hobiti, ultramaraton in plezanje. Nova Zelandija v dveh tednih in pol.
Svet tam spodaj je drugačen. To je moč opaziti celo iz aviona: ko se proti večeru spuščamo na letališče v Aucklandu, se dolge kolone lučk na cesti pod nami pomikajo - po levi strani. Pred letališko zgradbo je parkiran poslikan jumbo družbe Air New Zealand z imenom Frodo in prizorom iz Gospodarja prstanov čez polovico orjaškega trupa. Dobrodošli v Srednjem svetu… Ta film je naravne lepote Nove Zelandije uporabil za svoj fantazijski svet in obenem napisal zgodbo o turističnem uspehu. No, pa smo postali del te zgodbe: Ana Karin si je nadvse želela ogledati deželo Hobitov, pa filmski Mount Doom - Goro Pogubo, pa še marsikaj... A Nada je imela tudi svoj cilj: ironman na jezeru Taupo, ki je bil hkrati kvalifikacijska tekma za Havaje, mene pa je seveda spet potegnilo v višave: kako neki izgledajo gore, v katerih se je kalil in nabiral izkušnje gospod Hillary, prvi osvajalec Everesta?
Čeprav z več kot milijon in pol prebivalci je Auckland lepo in človeku prijazno mesto. Baje se lahko pohvali z največ bivalne površine na prebivalca, česar ni težko verjeti, ko se izgubljaš med neštetimi zelenimi grički, na katerih so posejane lične hiške. Večinoma majhne, a urejene. Tempo novozelandskega življenja je v primerjavi z našim zelo zmeren, pravijo tisti, ki so preizkusili življenje tukaj in tam. Pravih revežev ni, za naravo pa skrbijo nadpovprečno. Skoraj mali raj na zemlji - tega mnenja so bili verjetno tudi tisoči priseljencev, ki so si deželo izbrali za novo domovino. Največ jih prihaja iz Kitajske in jugovzhodne Azije, pa tudi od drugod.
Najprej smo se navadili hoditi bosi, po hiši in okoli nje. Takšen je menda običaj. Nič ni narobe, če bosonog stopiš tudi v banko ali trgovino. Mehka zelena travica na obrobju Aucklanda je kot tepih, kač in podobne mrgolazni na novozelandskih otokih menda nimajo. V zalivu, pred katerim se Pacifik stika s Tasmanskim morjem stikata se ziblje množica jadrnic. Jadranje je ponos domačinov, podobno kot rugby, kjer so njihovi "All Blacks" postali kar nekakšen nacionalni simbol. A sodeč po prizorih iz življenja tam dol je tudi novozelandski vsakdan zelo povezan s športom: tekače vidiš vsepovsod, ironmana v Taupu se je udeležilo staro in mlado, čeprav ni ravno rekreacija... Tudi delo teče mirno, organizirano in ljudje ne komplicirajo, kjer ni potrebno: nehote dobiš vtis, da uživajo v življenju po njihovi meri in zato prijaznost, ki jo srečuješ navsakem koraku ni narejena. Potrpijo tudi, ko evropska neroda skuša prvi dan na vsak način voziti po desni strani ceste: verjetno mi piše na nosu, da nisem z njihovega otoka... In ko v trgovini z elektroniko naberem za kakih stopetdeset dolarjev robe in se moja kreditna kartica vztrajno javlja kot neveljavna, me prijazno pospremijo z besedami:"...pa prinesite keš jutri..."- in mi potisnejo vrečko z nakupljenim v roke. Hmm...??
Prva pot je namenjena ogledu Hobittona, filmskega prizorišča v bližini mesteca Matamata. V idilično dolinico, kjer je potekalo snemanje je danes mogoče priti le preko agencijskega aranžmaja. Od pravljične vasice ni ostalo veliko, a za ljubitelje Prstana je kraj gotovo vreden ogleda. Nad Frodovim domovanjem je razstavljenih nekaj kosov orjaškega hrasta, ki so ga nekje daleč stran posekali in razžagali, pripeljali na hrib in potem spet po koščkih sestavili nazaj v brezhibno drevo... Vse si lahko ogledaš v desetih minutah. Ljudje pa prihajajo, avtobus za avtobusom, tudi od daleč…
Južne Alpe
Ime se največjemu in najvišjemu gorovju Nove Zelandije kar poda, saj hribi od daleč spominjajo na evropske Centralne Alpe, nahajajo pa se na Južnem otoku. Scenarij naše mini odprave smo izdelali že doma: Grega in Simon priletita iz Ljubljane, jaz iz Aucklanda, dobimo se v Christchurchu in nato naravnost v hribe. Tako se je tudi zgodilo, le da naš scenarij ni predvidel vremenske fronte, ki se je ravno takrat pripeljala čez Tasmansko morje. Lepa reč, namesto Alp nas torej čaka klavrno pocestno klatenje z rent-a-carom… Sredi noči nas je na glavni cesti začel premagovati spanec in v mestecu Ashburton smo sledili prvim tablam s prenočišči, ki so nas pripeljale do velike razsvetljene stavbe na robu gozda. Na recepciji nikogar, prav tako vse prazno v večji pritlični sobi z fotelji in prižganim televizorjem. Gremo naprej: tudi v prvem nadstropju luči, odprte sobe, a nikjer nikogar… Se ne začne tako neka srhljivka? Dobro, pa kaj, gremo spat...! In gremo. Zjutraj je na recepciji prijazna dama, plačamo vsak po petnajst dolarjev in gremo naprej... Kaj bi zapletali, če gre enostavno. Vreme se jasni, razpoloženje tudi, in dva dni kasneje nas mrzlo in sončno jutro najde v navpičnem ledu Mount Hicksa, enega najboljših plezalskih ciljev Nove Zelandije.
A Južne Alpe presenetijo že prej, z dolgimi in napornimi ledeniki, ki vodijo pod vrhove in ki bi se lahko čisto dostojno znašli tudi v Himalaji ali Andih. Najprej značilne, nad močvirno travo dvignjene lesene stezice, potem naporen grušč mimo ledeniških jezer, in končno sneg in led. Ledeniki so razdrapani in težko prehodni, zaradi obilnih padavin se pomikajo v doline hitreje kot drugod. Pravzaprav ni važno, ali potrebuješ za dostop deset ali dvanajst ur; občutek varnega zavetja v zgledno opremljenem bivaku sredi veličastne gorske pokrajine je lep... Sami smo v celi gorski dolini, ki se zaključuje pod Mount Cookom, najvišjim vrhom otoške dežele. Sedimo na toplem, sveti nam elektrika, iz doline nam sporočajo vremensko napoved, skozi okno pa nas v zahajajočem soncu izziva naš cilj: južna stena 3214 metrov visokega Mount Hicksa. Izredna stena, ki sem jo pravzaprav hotel "prihraniti" za naslednji obisk, a nič zato... Znane smeri Gunbarrels se naslednje jutro lotimo s skrajno resnostjo, a kakih dvesto metrov nad tlemi še vedno živimo v negotovosti, če bo šlo ali ne: led je gladkih skalnih ploščah je mestoma silno tanek, prezkušnja ne le za znanje in spretnost, pač pa tudi za dobre živce. “Psiho”, kot pravimo plezalci. Varovanje je nekajkrat precej provizorično in marsikje tudi stvar improvizacije. Namesto lednih klinov, ki v tankem in prhkem ledu ne primejo prevzame varovanje v težki prečnici kar ledena sveča treba; ko pa je kmalu zatem treba čez strmi steber nazaj proti desni, se znajdemo s prusikom okrog primrznjenega skalnega bloka… A vse se lepo izide in po osmih urah z vrha naše gore občudujemo okolico: sosednji Mount Cook, pa le malo nižji Mount Tasman, pa jezera in jezerca globoko spodaj, na zahodu pa megleno morje in zadaj za njim še pravo, Tasmansko morje v zahajajočem soncu. Bi kar obsedel in gledal, a sestop ki nas čaka bo še naporen, in te gore znajo biti tudi manj prijazne - o tem nas kasneje prepričajo od sonca obeljeni ostanki človeške golenice, na katere naletimo naslednji dan spodaj na ledeniški moreni...
Nekaj dni zatem spet opazujem Tasmansko morje. Tokrat iz letala, ki nas pelje nazaj domov. Kaj lahko človek doživi v dveh tednih in pol? V Novi Zelandiji veliko. Da vsaj ne bi bila tako daleč... A morda potem ne bi bila takšna kot je.
Besedilo in foto
Pavle Kozjek