Polet, Neprijetna resnica - Blaž Repe: Samo še navzgor?
Pred nekaj leti so me prosili, da karto slovenskih gozdnih združb priredim oziroma prilagodim za osnovnošolski učbenik, torej na nivo listnatih, iglastih ali mešanih gozdov. Moje vprašanje je bilo le, ali naj bo stanje podobno naravnim ali dejanskim razmeram. Odgovor je bil, da naravnim. Ko je bila karta izdelana, z rezultatom naročnik ni bil ravno zadovoljen. Kako vendar? Kje so pa iglasti gozdovi? Saj vendar naši vrli biatlonci tekajo in streljajo v zavetju velikih, strumnih, skoraj pravljičnih smrekovih gozdov! Žal. Arheološki, zgodovinski podatki, pa tudi rezultati pelodnih analiz kažejo, da je Pokljuko poraščal večinoma listnat, bukov gozd. V času Noriškega kraljestva so del velecenjenega železa pridobivali iz rude pokljuških rudnikov, ki so jo kurili s pokljuškimi bukvami. Toliko, da jih ni bilo več. Njihovo izpraznjeno mesto so zasedle smrečice. Hladno podnebje in malo bolj vlažne razmere so jim godile in so si rekle: pa ostanimo. In so, kjer so njihove potomke še danes.
Iglavci ali listavci?
Zmotna je torej predstava, da je Slovenija dežela mešanih ali celo iglastih gozdov. Zaradi toplega in blažilnega vpliva Sredozemskega morja in zadostne količine padavin je za Slovenijo močno značilno listnato drevje. Močna prevlada iglavcev se začne šele visoko na severu, v hladnem podnebju borealnih (severnih) gozdov. A pogled povprečnega obiskovalca na naš gozd tega ne potrdi. Tudi s številkami o lesni zalogi si ne moremo pomagati. Kajti dobro tretjino naše lesne mase sestavljajo namreč iglavci, da smo natančni, prav smreka. Tretjina odpade še na bukev, vse druge vrste skupaj zmorejo preostalo tretjino. Kaj zdaj? Nesporna kraljica naših gozdov je bukev. Podnebje, še posebno tisto na visokih kraških planotah, z obilico zračne in vlage v prsti ji tako ustreza, da skoraj nima konkurence. Agresivno izpodriva tekmece in ne dovoli, da bi se druge vrste pomembneje razširile.
Bukev ima zelo trd les, ki so ga na kmetijah ročno in s preprostim orodjem zelo težko oblikovali v kaj uporabnega. S svojo kurilno vrednostjo pa je izvrstno gorivo za peči. Smreka ima drugi strani vsestransko uporaben in mehak, a prožen les z malo grčami in malo odpadkov pri obdelavi. Smreka tudi izjemno hitro raste. Postala je daleč najpomembnejša gospodarska drevesna vrsta, ki jo je človek načrtno sadil in ji dajal prednost pred drugimi vrstami. Da naše trditve niso povsem iz trte zvite, potrjuje tudi število lesnatih (drevesnih in grmovnih vrst). Pri nas jih naravno oziroma avtohtono uspeva nekaj nad 70. Od tega jih okoli 60 pripada listavcem in le dobrih 10 iglavcem. Z listavci vas ne bi mučil. Ali bi znali iz glave našteti naše avtohtone iglavce? Poskusite na začetku vsaj z rodovi, potem pa še z vrstami. Negozdarji in nebiologi za odgovor pokukajte na konec besedila.
Koliko gozda?
Pred tednom nas je ob izidu svoje knjige v slovenskem jeziku obiskal George Monbiot. Raziskovalni novinar in publicist je eden svetovno najvplivnejših radikalnih okoljskih mislecev in aktivistov. V kratkem intervjuju v eni izmed informativnih oddaj je izrazil svojo navdušenost nad neokrnjenimi, prostranimi in prvinskimi slovenskimi gozdovi. Priznati moram, da precej upravičeno. O kakovosti ne bomo razpravljali, ostanimo pa pri količini. Slovenija se resnično lahko pohvali z enim najvišjih deležev gozda v Evropi. Ocene sicer malo nihajo, odvisno od tega, kaj vse imamo za gozd ter kdo te ocene dela in za kakšne potrebe, ampak v povprečju pridemo do okvirne številke dobrih 60 odstotkov. Skoraj dve tretjini in delež še narašča! S slabimi 70 odstotki sta deleža višja le na Finskem in Švedskem. Če vzamemo Evropo kot celoto, je zelo malo območij, kjer gozd ne bi mogel uspevati. Zakaj ga potem ni? Ker ga je izkrčil človek. Da je v podnebno za bivanje neprijaznih skandinavskih deželah gozda veliko, je razumljivo. Da pa ga imamo pri nas, v osrčju evropske zgostitve industrije in poselitve toliko, je poseben fenomen.
Pravi požigalci
Na kratko si poglejmo razloge. Preden je človek resnično, s tem mislim malo bolj množično, prikolovratil v naše kraje, je tu uspeval gozd na več kot devetih desetinah ozemlja. Manjkal je na vodnih površinah in (le nekaterih) čezmerno vlažnih močvirjih in barjih. Gozd naravno tudi ne uspeva nad zgornjo gozdno mejo, ki je danes nekje na nadmorski višini 1600 do 1800 metrov. Tam so razmere za rast gozda preostre in planinske trate so edine prave, naravne travnate površine pri nas (vse druge so seveda plod človekovega truda). Večinski preostanek je večinoma poraščal že omenjeni listnat gozd. Prvotni 90-odstotni delež se je nato samo zmanjševal. Na začetku in najbolj obilno so gozd krčili s požigalništvom, za pridobivanje pašnih in poljedeljskih površin. Les so v manjši količini potrebovali tudi za gradbeni material in lastno ogrevanje. Nov val krčenja je povzročila industrijska revolucija. Velikopotezno so les ali oglje najprej goltale fužine in nato parni stroji v prvih industrijskih obratih. Minimum je bil dosežen v poznem 19. stoletju, ko smo imeli gozda samo 35 odstotkov. Za primerjavo povejmo, da ga imajo danes približno toliko Italija, Hrvaška, Portugalska, Srbija in Bolgarija. Na samem dnu so Velika Britanija, Nizozemska in Irska s slabimi 10 odstotki, na zadnjem mestu pa sta z naskokom enega odstotka Islandija in Malta.
Nebo je meja?
V nasprotju z njimi je šlo v Sloveniji od 1900 le še navzgor. Kljub tradiciji dokaj sonaravnega gozdarstva Slovenije pri tem niso vodili gozdoljubni vzgibi, ampak dejstvo, da pač nismo bili in nikoli ne bomo pomembna kmetijska država. V predindustrijski dobi smo bili agrarno prenaseljeni. To pomeni, da je glede na tedanje kmetijske tehnike in proizvodnjo živelo pri nas preveč ljudi. Pojavljale so se lakote, ljudje so morali s trebuhom za kruhom v svet. Izkrčili so vse možne površine, da je bilo le dovolj hrane. Vsa naša hribovja so bila polna razloženih vasic in razdrobljenih kmetijskih površin. Njive so bile tudi na tako strmih pobočjih, da so bile na koncu njive pletene ograje, ki so preprečevale vodni eroziji, da bi odnesla še tisto malo odeje prsti, ki je omogočala skromno preživetje. Večkrat na leto so prst v koših nosili nazaj na njivo. Življenje je bilo izjemno težko in vsakdanji kruh (pre)težko prigaran. Zato so se kmetje takoj, ko se je ponudilo malo manj trdo garanje v novonastajajočih tovarnah v dolinah, kotlinah in ravninah, odpravili tja. Razvijalo se je tudi kmetijstvo. Čedalje večja uporaba različnih, na začetku zelo okornih in neprilagodljivih strojev je pogojevala ravno površje. Hribovske kmetije so začele samevati, pridelava hrane na njih ni bila le pretežka, ampak enostavno nerentabilna in predraga. Zajel nas je val opuščanja kmetijskih zemljišč, ki ga še danes nismo zajezili. Še vedno sta prevladujoča procesa zatravljanje njivskih površin in ogozdovanje travnikov in pašnikov. Stoletja dolgo oblikovanje tipične kulturne pokrajine, torej neko simbiotsko sobivanje človeka in narave, počasi izginja. Sprehodite se po niti ne tako zelo odročnih hribovjih in gričevjih. Proces boste z lahkoto prepoznali. Zapuščene stare kmečke hiše, stari, z lišaji prerasli in neobrani sadovnjaki, nepokošeni travniki, kjer se še vedno lepo vidi nekdanja poljska razmejitev, gozdni rob pa se kot sovražna vojska pomika proti našim bivališčem.
In kako naprej?
Zaradi slabe kakovosti novonastajajoči gozd še lep čas ne bo imel pomembne lesnoproizvodne funkcije. Gre tudi za zelo dramatične spremembe v naši pokrajini, na katere tudi še nismo povsem pripravljeni. Zaskrbljeni smo zaradi propada planšarij, grmovje nam počasi jemlje vinorodne pokrajine in tujci se naseljuje v prazne in poceni domačije. Kmetje sicer lahko dobijo subvencije za obnovo vinogradov in sadovnjakov, košnjo trave ali pašo živine oziroma drobnice, vendar je »kmečka« še vedno težka, nasproti pa lagodnost mestnega življenja preveč vabljiva. Da ne bi bili kot drugi … Zaradi stvari, zaradi katere bi si marsikje v Evropi obliznili prste, je pri nas že lep čas precejšnja težava.
Blaž Repe