Delo, 16.03.05 – Dragica Sušnik: Motorne sani pač niso za vse in za povsod
trip
Motorne sani pač niso za vse in za povsod
Hudo kri povzročajo zlasti divji uporabniki
Pri nas je okoli dva tisoč motornih sani – V TNP je tako panoramska kot športna vožnja prepovedana – Enako se obeta na Pohorju – Še letos do dogovora, ki bo zadovoljil vse?
Preprosto je: med ljubitelji snega so taki, ki se jim ob omembi motornih sani dlaka naježi v željnem pričakovanju adrenalina. In so drugi, ki vonja po bencinu ne marajo. Naravovarstveniki jih zavračajo predvsem zato, ker povzročajo hrup, ki vznemirja divjad. Motorne sani namreč lahko dosežejo glasnost celo do 120 decibelov (dB), kar je približno 30 do 40 dB več od hrupa, ki ga povzroči osebni avto. Bencinski hlapi pa kajpak tudi niso prijazni do okolja.
Nekateri opozarjajo tudi na brezglavo divjanje posameznikov in s tem na možnost nesreč. Resnici na ljubo zadnjih ni veliko. Lani so denimo policisti obravnavali samo tri nesreče z motornimi sanmi, vse na območju Pohorja. Vselej je nastala le gmotna škoda. Enkrat so »snežnemu motoristu« izrekli denarno kazen, ki po novem zakonu o varnosti v cestnem prometu (ZVCP) znaša 30.000 tolarjev.
Panoramske vožnje - Vodene po pametno izbranih poteh naravi ne morejo pretirano škodovati. - Fotodokumentacija Dela
Na severu Evrope in v zasneženih delih ZDA so motorne sani nepogrešljiva možnost prevoza ljudi in tovora. Uporabljajo jih že desetletja, v začetku 60. let pa so začeli z njimi prirejati dirke »snowmobile«. Vožnja s športnimi motornimi sanmi je podobna motokrosu, dosežete lahko velike hitrosti in izvajate vratolomne skoke. Obvezna oprema so ščitniki in čelada, saj so padci praviloma trdi. Skratka, motorne sani niso za objestneže.
V Sloveniji je okoli dva tisoč motornih sani. Veliko ali malo? Za ljubitelje narave desetkrat preveč. Kajpak jih večinoma ne uporabljajo v službene namene – za pregledovanje terena, reševanje ponesrečencev, divjadi in podobno, ampak za izživljanje lastnega veselja, kar je, razumljivo, lahko moteče za ljubitelje miru in neokrnjene narave. Cena motornih sani je dokaj visoka (okoli milijona in pol do dveh in navzgor), zato jih lastniki seveda hočejo izkoristiti. Konflikt je skoraj neizbežen.
V TNP le omejena uporaba
V začetku januarja je Gorenjsko ekološko združenje opozorilo na kršitve v Triglavskem narodnem parku (TNP).
Martin Šolar, namestnik direktorja TNP, je tedaj povedal, da nimajo pravih mehanizmov, da bi kršiteljem stopili na prste. Združenje je opozorilo zlasti na povzročanje hrupa. Težave med drugim povzroča zastareli zakon o TNP. V državnem zboru so o njem že razpravljali, a so predlog novega zakona o TNP pred drugo obravnavo umaknili iz procedure. Medtem je predlagatelj, matični odbor za infrastrukturo in okolje, že pripravil dopolnjeni predlog za drugo obravnavo v državnem zboru.
Kaj o motornih saneh pravi zakon o TNP, ki je v veljavi od leta 1981? V 12. členu, 31. odstavek, piše, da je na celotnem območju narodnega parka prepovedano uporabljati motorne sani, razen ko gre za reševanje ponesrečencev in za nujno oskrbo planinskih postojank ter zimsko krmljenje in reševanje divjadi. Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (UL št. 16/95) pa v 4. členu »prepoveduje organiziranje voženj na motorni pogon ali njihovo uporabo za testne in kros vožnje, športne, tekmovalne in reklamne vožnje ter podobne načine uporabe« na gozdnih cestah, cestah z makadamskim voziščem v gozdnem prostoru ter na območjih, ki so zavarovana s posebnimi predpisi (kot so krajinski in naravni ter narodni parki, rezervati, gozdovi s posebnim namenom itd.).
Konec januarja sta pobudo na pristojna ministrstva in različne organe (državni zbor, državni svet – odbor za okolje in prostor, svet za varstvo okolja RS, Združenje žičničarjev Slovenije – TZS in na medije) naslovila Iniciativni odbor za spremembo 96. člena ZVCP in Zveza ekoloških gibanj Slovenije (ZEG). Prizadevata si tudi za sprejetje kodeksa o varovanju okolja in spoštovanju zakonov ter predpisov, ki obravnavajo vožnjo z motornimi sanmi.
Registrske tablice in posebna območja
In kaj pravi 5. odstavek omenjenega 96. člena? Da uporaba posebnih prevoznih sredstev, ki jih poganja motor in presegajo hitrost gibanja pešcev (gokart, motorne sani ipd.), v cestnem prometu ni dovoljena. Izjema je, če gre za reševanje človeških življenj ali premoženja, preprečitev ali odpravo velike materialne škode ali odpravo posledic onesnaženja okolja. Tedaj jih sme skladno s prometnimi pravili voziti oseba, ki lahko vozi motorno vozilo. Novi ZVCP je v veljavi od 1. januarja letos.
Po mnenju prej omenjenih pobudnikov je bil ta člen sprejet brez opravljenih študij vpliva na okolje in neupoštevajoč pravice več tisoč lastnikov motornih sani do vožnje po zasneženih slovenskih cestah. Karl Lipič, predsednik ZEG, je prepričan, da vožnja z motornimi sanmi v cestnem prometu ne pomeni bistveno večje ekološke škode zaradi hrupa in emisij izpušnih plinov.
»Novejše motorne sani so izdelane po normativih držav, kot so Nemčija, Francija, Švica, Italija in Avstrija, njih pa druži t. i. Alpska konvencija, a tudi tam je uporaba odvisna od posamezne regije,« je povedal Lipič. »Nekatere dežele dovoljujejo vožnjo z njimi, druge ne.« Dodaja, da je ta problematika med okoljevarstveniki trenutno precej vroča. Na Pohorju naj se motorne sani ne bi več pojavljale, lastniki pa naj si organizirajo društvo in se usedejo skupaj z zakonodajalci ter okoljevarstveniki, da določijo območja, kjer bi bila uporaba dovoljena.
»Javne tribune o tem za zdaj ne bo, najprej je treba doseči dogovor med nami, žičničarji in vlado, da najdemo rešitve, morda podobne kot za gorske kolesarje,« ugiba Lipič. »Kazni za kršitelje so nizke, motorne sani so neoštevilčene, tako da je njihovo število samo približno znano. Predlagamo, da se registrirajo, tako kot mopedi.«
Dovolj stičnih točk za dogovor
Dušan Božičnik, sekretar Združenja žičničarjev Slovenije, meni, da dogovora med vsemi stranmi ne bo težko doseči. Prepričan je, da so interesi pravzaprav skupni. »Delovna skupina je že ocenila položaj. Zdaj se moramo naše združenje, ekološko gibanje in agencija za okolje le še uskladiti.« Združenje mora pripraviti poročilo, kako je področje uporabe motornih sani urejeno v tujini. Prošnjo za predstavitev položaja je Božičnik naslovil na cehovska združenja v Italiji, Švici, Franciji in Avstriji, ki so povezana v O.I.T.A.F., svetovno združenje žičničarjev.
»Motorne sani potrebujemo pri naših dejavnostih, kot so vzdrževalna služba, terenski pregledi, prevozi ponesrečencev in podobno,« nadaljuje Božičnik. »Panoramske vožnje sicer izvajamo na Rogli in Pohorju, a le pod strokovnim vodstvom! Problematična so soglasja lastnikov zemljišč, denimo nekategoriziranih površin, gozdnih poti, zasebnikov in gozdnega gospodarstva.«
Zakaj vlada nered? Sobesednik je prepričan, da so krivi »divji« lastniki motornih sani, ki pridejo, ko oni že vse pospravijo in nehajo teptati sneg. Posledice so katastrofalne. »Navsezadnje tudi Alpska konvencija prepoveduje divje, nenadzorovane vožnje po naravnem okolju!« Strinja se, da je treba to področje urediti. Decibeli zanje sicer niso sporni, to so za lovce, gozdarje in naravovarstvenike. A tudi oni bodo lahko predstavili svoja stališča.
»Če bo sklenjeno, da panoramskih voženj z motornimi sanmi na določenih območjih ne smemo več opravljati, bomo odločitev spoštovali,« sklene Božičnik.
Kako bo torej naslednjo zimsko sezono?
»Odvisno od dogovora. Točk, o katerih se vsi strinjamo, je dovolj. Kazni pa so vsekakor premajhne.«
Dragica Sušnik