Tone Škarja: Precej naključno sta sovpadli dve povabili: na proslavitev 50 letnice prvega vzpona na Kangčendzengo in na odpravo na Ama Dablam 2005
Kam greš, Himalaja
Precej naključno sta sovpadli dve povabili: prvo v Gangtok, glavno mesto Sikima, na proslavitev 50 letnice prvega vzpona na Kangčendzengo, ter drugo na slovensko odpravo na Ama Dablam, organizirano v počastitev 30 letnice prvega slovenskega vzpona na osemtisočak in predvsem slovenskega vstopa v najožji krog himalajskih velesil; šlo je za prvi vzpon po južni steni na Makalu. V Sikim me je povabil upokojeni polkovnih Narender Kumar in mi zagotovil delno kritje stroškov, na Ama Dablam pa Viki Grošelj, seveda s tem, da pokrijem svoje stroške in še kot načelnik komisije za odprave preskrbim denar za plačilo vrha in reševalnega helikopterja, vsega skupaj deset dolarskih tisočakov, kar mi je s pomočjo naklonjenih podjetij, občin in posameznikov tudi uspelo. V območje Kangčendzenge, tretje najvišje gore sveta, sem vodil ali bil član osmih alpinističnih odprav in izvidniških pohodov, uspešnih in manj uspešnih, srečnih in tragičnih.
V Indijo sem tovoril fotografije s pogorja Kangčendzenge, brošure Slovenci v Himalaji – Slovenian in Himalayas, slovesni priznanji PZS indijski planinski zvezi (IMF) in polkovniku Kumarju, v Nepal pa svojo opremo, tudi nekaj slik za Mednarodni gorski muzej v Pokri ter goro igrač za revne otroke.
Kratka noč v Delhiju, zjutraj s polkovnikom Kumarjem, njegovo soprogo in predsednikom UIAA Alanom Blackshawom na letališče. Dve uri nas še v stoječem letalu pretresa vihar, nato daleč na vzhod v Bagdogro in s terencem šest ur do Gangtoka. Sikima je po površini in prebivalcih le za tretjino Slovenije, ga je pa v višino ravno trikrat več. Kangčendzenga, z 8586 m tretja najvišja gora sveta, je vidna od povsod, še dolgo v večer jo obroblja zlat pas in zjutraj je najmočnejša luč jutranjega somraka. Nič čudnega, da jo imajo Sikimci za sveto goro, za bivališče bogov. Ko so Britanci od Nepalcev dobili dovoljenje za vzpon leta 1955, so iz spoštovanja vprašali tudi oblast takrat še samostojnega Sikima, čeprav jim ne bi bilo treba. Sikimci so jih prosili, naj se ustavijo za moža visoko (6 čevljev) pod najvišjo točko, in tako so tudi storili. Georg Band je mož, ki mu gre verjeti na besedo. Kar 22 let je najvišji vrh Kangčendzenge sameval, dokler ni 1977 nanj priplezala močna indijska odprava, a tokrat iz Sikima, po vzhodnem grebenu, ki ga je v prvi tretjini prejšnjega stoletja naskakovala bavarska odprava Paula Banerja, a je morala pri 7700 m odnehati. »Nam Indijcem so Sikimci dovolili le pet čevljev višinske razlike, rekoč, da smo v povprečju toliko manjši od Britancev«, se je smejal vodja te odprave, polkovnik Narender Kumar. Bil je zelo počaščen, ko so mu britanski prvopristopniki čestitali za drugi vzpon, »a po najtežji strani.«
Dvodnevno proslavljanje je bilo manj hrupno kot pomladansko v Katmanduju, in morda bolj alpinistično. Pokrovitelj prireditve je bil ministrski predsednik Parang Džanling. Hkrati je bil to glavni sikimski praznik Pang Labsol in prav na noč polne lune je bilo edino lepo vreme, tako da smo lahko videli Kangčendzengo, za katero je pravzaprav šlo. Ker je bila gostiteljica sikimska vlada, sem upal – in to je bil najpomembnejši razlog moje udeležbe – da bodo spet »odprli« Kangčendzengo. Pred desetimi leti so iz verskih razlogov – ker bi vzponi nanjo »žalili čustva sikimskega ljudstva« - prepovedali vzpone na večino svojih vrhov, ne le na Kangčendzengo. A nič takega se ni zgodilo.
Namgjal Pasang, dolgoletni znanec in lastnik dobre agencije mi je rekel »Lame ne puste,« kajti ljudem samim ni prav nič do te zapore (70 % Sikimcev je Nepalcev, 20 % Tibetancev – Botij, in le 10 % prvotnih Lepč). Celotni južna in vzhodna stena sta nepreplezani, prav tako njen vmesni jugovzhodni greben, le po vzhodnem mejnem grebenu teče indijska smer, po južnem, a na nepalski strani, pa slovenska. Greben sta povsem alpsko leta 1991 preplezala Marko Prezelj in Andrej Štremfelj. Na popoldanskem zasedanju s ponosom predstavim njun vzpon. Ne samo, da je to najtežja smer v vsej Kangčendzengi, to je nanjo hkrati edini vzpon na alpski način. Georg Band in Norman Hardy z diapozitivi predstavita njihov vzpon, polkovnik Narender Kumar pa diapozitive, kratek film in pravkar izdano knjigo »Kangchenjunga - Koh–Himalaja« (Koh pomeni »največ« najbolj dragoceno – po parsijski besedi Koh, Koh-in-noor).
V Delhiju me polkovnik nastani v Gymkarna klub: »Veliko bolje in ceneje kot v hotelu«. Na obisku pri IMF se jim zahvalim za pomoč našim mladim himalajcem, čeprav je dejanski organizator tabora prav polkovnik.
Polkovniški par me pelje na deželo, na njuno posestvo, kot pravita. Majhna hišica za čuvaja polj, nedokončana in že razpadajoča plezalna stena, betonski podstavki za mladinske tabore, ki nekoč bodo. Ko se prebijamo skozi predmestja Delhija, ko gledam te množice ljudi, ki so za majhen denar pripravljeni trdo delati v tovarnah, enih s črnimi dimniki, drugih iz stekla in aluminija kot v znanstveno fantastičnih filmih, me obide groza: Evropi se še sanja ne, kaj jo čaka, vsaj večini Evropejcev ne (združba politikov in trgovcev, ki ji vlada, bo pa že poskrbela zase). Vsak bi moral vsaj enkrat obiskati Indijo, pa ne ašrame, vladne pisarne in Tadž Mahale, pač pa pravo Indijo, most čez reko Hoogly v Kalkuti, jug Kalkute, kjer mirno drug ob drugem živita tempelj krvoločne Kali in pribežališče ubogih Matere Tereze, kmečke vasi, kjer se dela, dela, dela. To je milijarda ljudi, mi pa si domišljamo, kaj smo – in celo vsemu svetu bi radi solili pamet. Indija – to je živo in mogočno življenje.
Za dan manj Delhija in za dan več Katmanduja, sem sklenil, ko mi je polkovnik pobral skoraj vse fotografije za muzej Kangčendzenge, ki ga bo čez dve leti odprl v Gangtoku. Pred odhodom domov, v Katmanduju, ravno še prestrežem Bojana Pollaka, zdravnika Damijana Meška in vojaškega inštruktorja Tadeja Pušavca, ki so učili v Langtangu na tečaju za vodnike napalske planinske zveze (NMA). Imeli so 37 tečajnikov, največ doslej. Vseh, ki so šli skozi roke slovenskih inštruktorjev bo kmalu 700. Sam bom počakal odpravo Ama Dablam, a lotim se povsem drugega dela. Kot bi slutil, sem od doma vzel dnevnik odprave Kanč "91, naše verjetno najboljše in hkrati najbolj tragične odprave. Takrat smo preplezali vse preostale tri vrhove Kangčendzenge (Kangbačen 1974 in Jalung Kang 1985), osvojili nov šesttisočak, prvič ponovili sedemtisočak, napravili dober poskus v vzhodni steni Džanuja, obenem pa izgubili Marijo Frantar in Jožeta Rozmana, ki sta omagala v ledenem viharju glavnega vrha. Obljubil sem sebi, njunemu spominu in vsem, ki so se takrat borili na tej lepi in strašni gori, da bom napisal knjigo. V Katmanduju sem se na vrtu »našega« hotela Thorong Peak enostavno usedel za mizo in pisal, pisal, … in sklenil: dokler zgodbe v grobem ne končam, se ne ganem iz Katmanduja, odprava gor ali dol.
S pisanjem nimam težav, vsak dan več – štiri, pet, šet ur – in z večjo strastjo. Zgodba me je potegnila vase. Tretje popoldne srečam Walung Dorzija, šerpo, s katerim sva leta 1965 na Kangbačenu skupaj prišla na 7450 m živa priča preteklosti, o kateri pišem. Istega večera me v prsi ugrizne pes – prekmalu spuščen nočni čuvaj, ko so bila vrata trgovine na ulico še odprta – ko se v velikem skoku požene na ulico. Lastnica psa ima potrdilo o cepljenju, a mi šef hotela vseeno pripelje zdravnika, ki me pogleda (25 dolarjev) , me cepi proti splošnim okužbam (15 dolarjev) in mi svetuje,da naj deset dni opazujem psa. Tako me je še pes dodatno prisilil na desetdnevnico Katmanduja in na staro krščansko zahtevo: molite za svoje sovražnike. Vmes me razveseli vest, da so naši »perspektivci« splezali na sedemtisočak Nun v Indiji. Njim čestitam, polkovniku se zahvalim. Vmes pride odprava – trinajst članov, med njimi tudi trije z vrha Makaluja 1975 – in gre čez tri dni naprej. Imajo srečo, kmalu za njimi vreme za tri dni »zapre« prelete v Luklo. Mene knjiga in pes še vedno držita v Katmanduju. Predzadnji dan si z Dipak Lamo, šefom naše agencije, vzameva čas za igrače za nepalske otroke. Večjo vrečo plišastih medvedkov, punčk in drugega, ki so jih zbrali poslušalci Radia Goldi Prebold, sva poslala preko Pokre v Tukuče, da jih bosta naša znanca – nizozemsko nepalski par Patrick in Purna – nesla v šolo, za manjše, kamor je nekaj svojih priložila še moja vnukinja Nina. Manjšo pa sva neslo v sirotišnico – Dom Nepalske otroške organizacije. Ogromna, najbrž stoletna klasicistična stavba, znotraj pa otroci od nič do šestnajstega leta. Skromno, domača oprema, vse čisto, higiena dobra. Kdo so ti otroci? »Zavrženi, zapuščeni, otroci žrtev maoistov, otroci zapornikov, sirote, otroci prerevnih staršev, da bi jih mogli imeti«, razlaga direktor Suradž Dakal, ko naju vodi po oddelkih. Z najmlajšimi se ukvarjajo dojilje, nadomestne matere, vzgojiteljice. Igrač pa res nimajo, vse porabijo za potrebnejše stvari. Ta obisk je pomagal tudi meni, ne le otrokom.
9. oktobra odletimo prvi iz Katmanduje proti Lukli, a naš Twin Otter prehitita hitrejša Dornierja. V Lukli pristanemo lepo in hrupno, ko na vso moč zaviramo, da se ustavimo pred hribom. Poiščem šerpo Kadžija, da mi bo preskrbel nosača, to bo Pemba Tamang iz Čaurikarke takoj pod Luklo. Slabe volje je, ker bo nesel le tri dni daleč do Pangboč, kjer domuje naša odprava, na pa kakih deset dni ali več, kot se spodobi za treking.
Prvi dan potegneva v Džorsale, potem do Namče Bazarja ni nobene hiše več. Vstopnina v Nacionalni park Sagarmata, torej ves Kumbu, je tisoč rupij (tri naše tisočake). Edina gosta sva, zato smo vsi z družino vred v kuhinji. Naslednji dan sva bila do Namčeja v treh urah. Hotel Khang Ri vodita Dordži Lama in žena: lep, čist, s prodajalno alpinistične in treking opreme, kartic in znamk ter menjalnico. Predam mu pošto in denar, ki mi ga je zanj izročil brat Ang Purba. Dordži je včasih delal na isti agenciji, a mu ni šlo, tu pa se je razcvetel. Ker sva zgodnja, grem gor v Kumbde in Kamdžung, največji šerpovski naselji, na aklimatizacijo – tri do štiri ure. Naslednji dan imava strm spust v sotesko Punki Dranko – nato prašen vzpon do samostana Tengboče. Ko počasi kašljam in se mučim proti Pangbočeju, mi Pemba Tawang posmehljivo kaže Ama Dablam: »A tjale?« Končno Pangboče – tik pod 4000 m, zadnje gostišče – Sonamm Lodge – je naša baza, kar se lepo vidi po veliki slovenski zastavi. Prva odprava, ki ne tabori v šotorih, pač pa v gostišču: lepo, udobno, a precej nizko. Med našo bazo in vrhom je komaj 700 metrov manj kot med bazo in vrhom Everesta. Zvečer in ponoči rahlo sneži.
Jutro 11. oktobra je mrzlo in lepo. Prvič, kar je odprava tu, je zapihal sever in razkrojil vlažne oblake, a prinesel tudi mraz. Fantje hodijo naokrog za aklimatizacijo, da bodo ob dobrih razmerah in ko bodo vrvi po Ama Dablamu napete, nared za naskok. Sam grem do čortena – verskega znamenja – na griču 4385 m visoko. Naslednji dan grem v šotorsko bazo, kjer na prijetni planoti 4586 m visoko tabori večina odprav. Mi imamo do sem dve uri. Tretji dan si privoščim izlet nazaj na Tengboče, a po levem bregu Dud Kosi, čez romantično planino in skozi dišeče gozdove. Na gori je zastoj, ker je po zasneženih skalah napredovanje težavno in napenjanje vrvi počasno. Ama Dablam šerpe iz Pangbočeja najprej opremijo z vrvmi in šele potem lahko steče »osvajanje«. Zato ima Ama Dablam za Everestom in Čo Ojem največ obiskovalcev. Zanimivo je, da je bil prvi Slovenec na Ama Dablamu odlični kamniški alpinist Janez Benkovič, in sicer kot član hrvaške odprave po prvenstveni smeri v južni steni. Druga dva sta bila Vanja Furlan in Tomaž Humar leta 1996 prav tako po prvenstveni smeri v težki severni steni. Za vzpon sta dobila »zlati cepin« kot za najboljše alpinistično dejanje tistega leta. Naslednja je bila Kamničanka Barbara Drnovšek, sicer stevardesa pri Adriji in uradno nealpinistka, kot članica poljske odprave. No, in zdaj smo pod goro člani vsestranske odprave, z izjemo Tine in Jaka, ki bosta plezala kako težjo smer, verjetno južni (španski) greben.
Portse je izredno lepa vas, ki sem jo z nasprotnih bregov gledal že nekajkrat, nikoli pa še bil v njej. Zelo lepa pot se začne sredi Pangboč in se lepo in počasi dviga po strmih bregovih, ko postanejo prepadni, pa z vzponi in spusti postane precej bolj živahna. Deklico, pastirico jakov, prosim za portret. V Portseju je hrana pol cenejša, kot na glavni trekerski poti in vas je v resnici še lepša, kot je bila videti od daleč. Nazaj grede najprej srečam trop tarov, divjih koz, ki se mi puste fotografirati na deset metrov, nato pa še vsaj štirideset trekerjev in nosačev. Zvečer polna luna sveti tako močno, da preglasi vse gore, da bi bilo vredno fotografirati. Eni odhajajo gor, drugi se vračajo, Jamnik manj presenetljivo, drugi bolj, saj so mlajši in močnejši. A 17. oktobra končno sledimo eni sami postavici – vse druge so v skupinah – ko se v kristalnem vremenu prebija proti vrhu. Vemo, čeprav nimamo zveze, da je to Marjan Manfreda, človek, ki je pred tridesetimi leti sam – kako uro za Šraufom – in brez kisikove jeklenke prišel na vrh Makaluja. Zelo pravično. S tem je tudi odprava uspela, vse drugo bodo le še osebni uspehi.
V torek 18. oktobra se pod svoj steber odpravita Jaka in Tina, dol pa nekoliko presenetljivo pridejo Janko, Janez in Rafko. Na tabor tri, torej pod vršno vesino, pridejo Viki, Stipe in sirdar.
Vrh 19. oktobra dosežejo Stipe, Viki, in sirdar, a obenem sporoče, da so pod vrhom Rusi vrv pobrali. Šerpam jo je zmanjkalo, zato so svojo napeli oni, a jo morajo tudi vzeti nazaj, ker bi jih sicer doletela kazen za puščeno opremo. Namesto prižem bodo morali naslednji uporabljati cepine. Iz baze kreneta Joško Božić in Stojan Burnik, Jaka in Tina sporočata, da že ob enih začenjata bivakirati, ker višje ni veliko prostora za šotor, sam pa grem v vaško trgovino kupit nekaj kemičnih svinčnikov, da jih bom lahko komu dal. Vreme se spreminja.
Zjutraj 20. oktobra se pride poslovit zveznik. Pokazal se je, nas preštel, naslednje zveze z njim bodo preko Wilderness Experience. Proti taboru ena Janko in Janez. Še žal jima bo za izpuščeno priložnost, kajti vreme se hitro kvari. Popoldne dež in sneg, južni veter. Radio molči, le Jaka in Tina tehtata možnosti za spust ali za vzpon z izstopom na greben. Den se navdušuje za reševalno akcijo, a ga Viki utiša, da zunanje reševanje ni mogoče, le njuno samo ali s helikopterjem v lepem vremenu. Kratek pogled na goro skozi hipno okno v oblakih, potem dež, zgoraj sneg. Ob 17. uri so vsi na varnem, Tina in Jaka že pod steno. Ponoči dežuje in sneži, tu smo ravno na snežni meji.
Zjutraj 21. oktobra Joško in Stojan še malo čakata, a se odločita za sestop. Tudi Jaka in Tina po bivaku v neki votlini sestopata (a želita po počitku na vrh). Dan je siv, gore zakajene, mrzlo in vetrovno. Stojanu je potem žal: štirje Nemci so krenili proti vrhu, a ko se enkrat obrneš dol, se že posloviš od vrha. Jošku se pozna mladost – precej mu je pobralo okroglega obraza. Premislijo pa ostali in ostanejo v enki – preveč so izgubili zadnjič, ko so se brez potrebe vrnili.
Lepo vreme drugega jutra jim da prav in iz enke gredo kar proti trojki, čeprav precej otovorjeni, saj je nekaj opreme že šlo z gore, a to je le majhna kazen za kratko neodločnost. Den hodi naokrog in slika.
Sobota 22. oktobra je po svoje vrh in začetek konca odprave. Vsem štirim se je včerajšnji vzpon do zadnjega tabora obrestoval – v prelepem dopoldnevu dosežejo vrh Janko Ažman in Janez Dovžan ter Tina di Batista in Tomaž Jakofčič. Prvih dveh sem vesel, ker sta premagala prejšnjo malodušnost in tako dosegla, da so vsi tisti člani te odprave, ki so bili pred tridesetimi leti na vrhu Makaluja, dosegli vrh, drugih dveh pa, ker bi bila preveč razočarana, če bi ostala le pri poskusu v španskem grebenu. Hkrati se pa že razhajamo. Ponoči zelo malo spim in hoja iz Namčeja do Lukle 24. oktobra mi je zelo naporna. A na poti srečam Datija, sirdarja naše odprave Jalung Kang 1985 – po dvajsetih letih se spoznava v hipu. Še vedno je zvest organizaciji Mountain Travel. Dve uri kasneje spet srečanje s preteklostjo: Ang Nima, šerpa z izvidnice 1983 za Jalung Kang in Kangčendzengo. Spoznal sem ga po obrazu, zamenjal pa ime. Takrat smo si ogledali severno steno Jalung Kanga, s Petrom Podgornikom pa sva zavila čez prelaz še na jugozahodno stran Kangečndzenge, »kar tako, če bo kdo kdaj hotel plezati nanjo.«
Naslednji dan ob 11. uri bi naj leteli v Katmandu, a ob 10. uri megla prekine polete, ob 12. uri pa že dežuje. V omarici našega gostišča prav pri letališču med desetimi knjigami odkrijem slovensko izdajo Sokolov let Daphne du Maurier, v napeto zgodbo zavit lep šop modrosti in izkušenj. Do večera, ko še vedno dežuje, sem skoznjo. Če bomo morali še kak dan bivakirati v Lukli, bi bila dobra še kaka knjiga, a že 10 % slovenski delež v tej »knjižnici« je lep dosežek.
Sicer zjutraj 27. oktobra še dežuje, a že čez uro skozi prvo luknjo v oblakih prihrume letala kot roj jeznih čebel, ko z vso močjo zavirajo na kratki stezi. Kadži nas enega po enega potakne med druge potnike, vzlet kot z letalonosilke in čez uro smo v Katmanduju.
V Thorang Peaku se zbirajo slovenske odprave: uspešna mariborska na Puta Hiunčuli (Daulagiri 7), a vrh je ob Blažu Navršniku dosegel le še moj mladi kamniški soklubaš Matej Kladnik; neuspešna na Kula Kangri, saj jim je zadnji vzpon preprečil nov sneg, pa naveza Andrej Štremfelj – Miha Habjan, ki prav tako zaradi snega nista dosegla vrha Janaka, pa še v Katmandu se jima je mudilo. Tu so proslavljali 30-letnico prvega ženskega vzpona na Everest (Junko Tabai, Japonska, le 11 dni pozneje Patang, Kitajska – Tibet). Od 118 alpinistk z vrhom Everesta v žepu se jih je proslave udeležilo le 16, med njimi tudi Slovenska Marija Štremfelj.
Ama Dablam je bil nekoč sveta gora (morda je še zdaj) in nepalski način njenega »izkoriščanja« je zanimiv. Ob tolikšnem zanimanju bi vsaka odprava pustila na gori lep kup sledov, če bi delala vsaka zase. Tako pa Nepalci najprej goro opremijo z vrvmi, nato se alpinisti vzpenjajo, ob koncu sezone pa šerpe vrvi spet poberejo. In tako vsako sezono znova, kljub množičnim vzponom gora ostane v bistvu zelo čista. Sikimci so – nasprotno – vse svete gore (in to so skoraj vse, razen onih ob meji s Tibetom) kar »zaprli« in jih na ta način varujejo, čeprav so razlogi predvsem verski in manj ekološki. Med temi skrajnostmi je razpet himalajski alpinizem. Mimogrede: že v Kumbuju smo srečali plavalnega maratonca Martina Strela, ki si je prišel ogledat Everest, svoj bodoči cilj, bolj od blizu. V nasprotju z mnogimi verjamem, da mu bo vzpon slej ko prej uspel. Tudi večina današnjih planincev ni enakovredna prvim osvajalcem Triglava, pa vendar pridejo hitreje gor kot so oni.
Na dan odhoda, 1. november, so Nepalci pričeli s praznikom Divali. Pred hiše postavljajo lučke, da bi mogla Lakšmi, boginja blagostanja, v njihove domove. Prežgem še svojo svečko in jo postavim na streho našega hotela – v spomin onim, ki smo jih pustili v Himalaji in za srečen let domov. Divali je Himalajski praznik in Indija globoko pod nami je razsvetljena kot Evropa za Božič. Mogočnost Azije je pretresljiva.
Tone Škarja
To je prvotna, originalna verzija članka, ki je bil 21. januarja 2006 objavljen v
Sobotni prilogi Dela pod enakim naslovom (nadnaslov:
Alpinizem) in nekaterimi drugimi fotografijami.