Krtina.com - Podkleteno nebo: ... Pred Kamniškim imam vedno malce treme. Bogve zakaj, ampak imam ga za nekaj bolj "visokogorskega". Saj še sam ne vem zakaj, morda samo zato, ker ne grem večkrat gor.
S Planino takega izleta sploh ne morem primerjat pa čeprav se izkaže, da sta povsem primerljiva, vsaj po času in vloženi energiji. A pred Kamniškim še vedno vlada nek rešpekt.
Sicer je pa tako prav. Drugače izgubim strah in ga potem vedno kaj biksnem. Se mi vseeno zdi, da se na Kamniškem ni za hecat, najbrž ima kaj veze z zimo, snegom in podobnim, v snegu me tja gor ne spraviš...
Še preden sem se potem odločil, kako bom pa kaj hodil danes, sem že letel v ta prvi klanec do spodnje postaje žičnice. Meni ta najhujši klanec, takoj od začetka, jaz pa napadam kot nor.
Ojej, sem si rekel, sem že videl, kam bo vse tole šlo. No, potem sem si celo pot prigovarjal, da ni fora v tem, da se namatraš do konca, ni fora v tem, da vedno delaš neke lastne rekorde, da ...
Pomagalo ni nič.
Studenček sem le pogledal, nič iz njega zajel. Še za fotko - ki jo naredim VEDNO - sem se moral prav prisilit, da sem se ustavil nekaj metrov naprej!
Ampak sonček je pa bil! In to kakšen! Vreme kot iz škatlice, meni je pa srce igralo.
Igralo in razbijalo. Jasno, ko sem pa kar gnal in gnal.
Na Pastircih... eh, kaj bi... letimo naprej!
Zadnja strmina mi je pa potem končno dala mislit. Snega na srečo ni bilo skoraj nič in si šel lahko mimo (spomin na padec je še živ!):
Po temle pa sem se začel počasi ustavljat. V glavi je začelo zvoniti, da sem totalen cepec, ker se takole matram, v čemer sem takoj prepoznal pomanjkanje sladkorja. Ampak ni bilo časa, da bi kak sladkorček sploh spravil po grlu... Ojejžeš. Kako je človek sam sebi še največji valpet... >> Kamniško sedlo