To pot se je na enak način, s fotografijami, posnetimi iz lahkega letala, lotil naše države in nastala je nadvse privlačna Slovenija izpod neba. Zanjo je porabil tri leta, opravil 220 poletov, preletel 100 tisoč kilometrov in posnel 120 tisoč fotografij. Za knjigo jih je izbral dobrih tristo, dodal svoje avtorsko besedilo in tako smo dobili Zaklade Slovenije v povsem novi izvedbi enega samega avtorja. Seveda ne bomo primerjali Lenarčičevega peresa s Kmeclovim in ne njegovega pogleda s tistim, ki ga premore Joco Žnidaršič. Vsi trije so mojstri, vsak po svoje. Matevž nam je odkril povsem nov pogled na Slovenijo, ki je tak, kot bi ga posnele ptice, če bi znale fotografirati – edinstven, veličasten, od zgoraj!
Slovenijo je – tudi to je posrečeno – razdelil na osem fotografskih regij, navezanih na osem rek in njihovih pritokov, ki te pokrajine odmakajo. Naj navedem naslove poglavij in razdelke v njih. 1. Ob smaragdni reki (Soča): Julijci, Trenta, Med Bovcem in Tolminom, Od Vipavske doline do morja. 2. S Krasa na morje (Ljubljanica, Reka): Ljubljanica, Kras, Obala. 3. Zgodba najdaljše slovenske reke (Sava): Zgornjesavska dolina, Bohinjski kot in blejsko vodno oko, Med Kranjem in Ljubljano, Zasavje, Posavje. 4. Prek tolmunov in brezovih gajev (Kolpa): Kočevsko-goteniška pokrajina, Bela krajina, Belokranjske reke. 5. Po dolini gradov (Krka): Na obrobju Suhe krajine, Dolenjska, Svet pod Gorjanci. 6. Med Savinjo in Sotlo (Savinja): Zgornja Savinjska dolina, Severni obronki Savinjske doline, Kozjansko, Spodnja Savinjska dolina. 7. Po poti pohorskih voda (Drava): Gorska reka Drava, Po Koroški, Med Mariborom in Ptujem, Dravinja. 8. Pomursko gričevje in ravnice (Mura): Ob mejni reki Muri, Pogled na sever, Pogled na jug. Avtorju se je regionalizacija Slovenije (za razliko od države) povsem posrečila, dodal ji je samo še uvod in kazalo slik.
Matevž Lenarčič, Slovenija izpod neba, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2010, 320 strani, 49,96 evrov, www.emka.si.
»V zrak moramo, da pogledamo na svojo usodo izpod neba, da dokažemo, da današnja realnost ni absolutna, da svet ni le tisto, kar vidimo, temveč predvsem tisto, česar ne vidimo. Tak pogled na Slovenijo je veličasten. Spodaj so čudovite gore, smaragdne reke, modrooka jezerca, neskončna zelena preproga skrivnostnih gozdov, vmes pa škatlice, domovanja prebivalcev, ki jih povezujejo vidne in nevidne črte, valovanja in sevanja. Vso to lepoto objamemo z enim pogledom. Nikjer ni opaziti meja. Vedenje se staplja z verjetjem, razum z občutkom. Polje nevidnega in neskončnega nas pomanjša, postanemo še bolj nepomembni, zgolj izgubljeni delci celote. Razumevanje, kako pomemben je sleherni delec, osmišlja tudi naš obstoj.« Tak je manifest avtorjevega pogleda, knjiga ga potrjuje. Me pa prav zanima, kako se izpod neba sredi prelesti vidijo bolesti naše krajine: stihijska urbanizacija, arhitekturni in ekološki grehi, rane v pokrajini … So pticam manj vidne kot žabam?
Od kod priteče naša Sava? »Sava priteče v Slovenijo izpod neba. Padavine različnih oblik se spuščajo na gorato, kamnito in zakraselo gmoto Julijskih Alp, kjer se zbirajo v skromni ruši, meliščih, kraških jamah in breznih in tako ustvarjajo naravni rezervoar pitne vode. Vrednost te vode je za človeštvo veliko večjega pomena, saj vsebuje tudi potencialno energijo, ki jo lahko uporabljamo za namakanje, pogon strojev, elektriko. V nasprotju s podtalnico panonskih ravnic, ki jo moramo črpati, čista, živa gorska voda vedno nekam odteče. /…/ Neizmerno bogastvo, ki ga cenijo predvsem tisti, ki ga nimajo.« Tomo Križnar, njegovi Nube in drugi ljudje iz podsaharske Afrike bi se s tem gotovo strinjali.
Lenarčič v letenju očitno zna uživati, ne le fotografirati. »Visoko nad Voglom in ogrlico bohinjskih gora navadno ugasnem motor in neslišno jadram proti Jelovici. Trenje površine letala in zraka ustvarja blag šum, ki pomirja. Izgublja se stik s civilizacijo, ki ga vzdržuje ropot motorja. Med mislijo posameznika in histerijo množice tam spodaj so podrti mostovi. Izolacija uma vzbuja tridimenzionalni občutek sveta. Stvari so jasne, prioritete določene, odločitve lahke. Za obstoj potrebujemo čim več zdrave vode, čistega zraka, zelo malo energije in nobene globalne trgovine.« Ja, ta se je pa res odklopil! Večina se ne more, ne zna leteti …