Delo, 16.02.05 – Barbara Mlakar: Pridružujem se Karlu Natku, ki zagovarja dosledno upoštevanje izvirnih zapisov občnih in lastnih imen
književni listi
Zapisovanje imen
Kdo je že slišal za Džang Džimoua?
"Pridružujem se Karlu Natku, ki v KL 9. 2. 2005 zagovarja dosledno upoštevanje izvirnih zapisov občnih in lastnih imen. Nekaj o tem bi rada dodala še iz zornega kota japonologije in sinologije."
Za primer naj vzamem zadnji festival Liffe. V programskem listu so bila sicer vsa imena režiserjev in igralcev iz Vzhodne Azije napisana dvakrat – v slovenščini in v izvirniku, vendar se s tem niso zmogli izogniti lektorskim zagatam. Prišlo je do tega, da je kitajski režiser Zhang Yimou, ki je na zadnjem festivalu sodeloval s filmom Hiša letečih bodal, v programskem listu napisan kot Džang Džimou/Yang Yimou; obakrat napačno. Ta film je na ogledu še v Koloseju in tokrat je v podnapisih režiser napisan kot Žang Jimou – spet napačno. Zavedam se, da je pravilno prečrkovanje težko, saj v LR Kitajski uporabljajo drugačno transkripcijo kot na Taiwanu ali v Hong Kongu. Poleg tega v filmih sodelujejo ljudje iz vseh treh zgoraj omenjenih krajev, pa še kakšen Japonec za povrh. Seveda vsak od njih uporablja zapis svojega imena, ki se jim zdi najprimernejši in po katerih so tudi znani v svetu. Verjamem, da pri lektoriranju imen iz takšne mešanice različnih zapisov hitro pride do napake.
Tega članka nikakor ne pišem z namenom, da bi kritizirala festival Liffe; na primeru teh napak bi rada le opozorila na širši problem, s katerim se soočajo mnogi slovenski tiskani mediji. Kitajska in japonska imena se v slovenskih publikacijah pišejo narobe in nedosledno. Vprašajmo se, zakaj prihaja do takšnih napak. Slovenski pravopis (SP) vendar podaja navodila (paragrafi 1127–1132), kako naj se zapisujejo kitajske in japonske besede, torej problema ne bi smelo biti.
Prvi nivo problema je tehnične narave; zapis, kot ga narekuje SP, je kratko malo pomanjkljiv, saj v mnogih primerih uporablja en način zapisa za zloge z različno izgovorjavo. Prav tako se pri lektoriranju pravila velikokrat ne upoštevajo dosledno, ampak se slovenijo samo tiste črke, ki jih v slovenski abecedi ni. SP tudi ne poda načinov transkribiranja iz drugih različic latiničnega zapisovanja – lep primer je zapis kantonščine, s katerim se obvezno srečujemo pri hongkongških filmih. Da sploh ne govorim o primerih, ko se ljudje odločijo za nestandarden zapis svojega imena, ki ne ustreza nobenemu od uradnih latiničnih zapisov.
Tudi če bi bila aplikacija pravil SP dosledna in pravilna, je izguba informacije pri takšnem načinu zapisa še vedno tako velika, da ni primeren za uporabo v resnih publikacijah. Za zapisovanje besed kitajskega in japonskega jezika bi morali uporabljati že obstoječe uveljavljene načine latiničnega zapisa teh dveh jezikov. Pri pisanju osebnih imen pa bi bilo sploh najbolj prijazno in tudi spoštljivo, da bi jih pustili takšna, kot so. Ljudje so se za določen latinični zapis svojega imena zavestno odločili. V takšni obliki ga imajo zapisanega v potnem listu. Nekateri so si mogoče izbrali umetniško ime. Kako si lahko, samo na podlagi argumenta, da gre za nelatinične pisave, vzamemo pravico ta imena zapisovati drugače?
Tako pridemo do drugega nivoja problema, ki je idejni. Pravilo, da se imena iz kitajščine in japonščine slovenijo, ker ne uporabljajo latinične pisave, je za lase privlečeno. Prvič; tako Japonska kot Kitajska sta načine latiničnega zapisa svojega jezika določili, kot standardni se uporabljajo po vsem svetu. Drugič; malo verjetno je, da obstajajo lektorji, ki preberejo ime v originalu (v pismenkah ali kani), ugotovijo, kako se izgovarja, in ga potem pravilno zapišejo v slovenščini. Mislim, da si smem privoščiti domnevo, da velika večina lektorjev izhaja iz predhodnega latiničnega zapisa. Tudi države kot Anglija, Francija, ZDA in druge, so opustile svoje tradicionalne (nacionalne) načine transkribiranja japonskega in kitajskega jezika, pri čemer so jih vodile predvsem praktične potrebe.
Živimo v obdobju, ko naj bi bil dostop do informacij ena izmed pomembnejših dobrin. Z razširitvijo interneta se je povečala dostopnost do informacij, pa tudi zahtevnost iskalcev informacij. Večini ne zadostuje več en sam vir, dodatne informacije iščejo tudi iz virov v drugih jezikih. Za to je nujno potrebno, da zna iskalec teh informacij besede pravilno zapisati, pravilna izgovorjava je tu šele drugotnega pomena. Nekdo, ki se zanima za daoistično (ne taoistično!) filozofijo, pod imenom Džvangdzi ne bo nikjer našel znanega kitajskega filozofa Zhuangzija.
Iz zgoraj opisanega je razvidno, da slovenjenje japonskega in kitajskega jezika, kot ga predlaga SP, ni ustrezno, že zaradi tega, ker bralcu ne omogoča povratne informacije o tem, kako se določena beseda zapisuje v izvorni transkripciji. Glede na to, da »ne bomo nikoli prav brali po kitajsko«, kot je napisal Jože Toporišič (Delo, 21. 3. 1981), je pravzaprav brezpredmetno sestavljati sistem slovenskega zapisa kitajskega in japonskega jezika. Tudi finska, islandska in švedska imena se ne slovenijo, pa se kljub temu nihče ne ukvarja z njihovo pravilno izgovorjavo. Slovenski pravopis je pravzaprav čudovit primerek evrocentrizma – vse evropsko in zahodno je sprejemljivo, jezike iz drugih geopolitičnih prostorov pa je treba udomačiti. Takšna pravila spodbujajo diskriminacijo med Evropo in Ameriko na eni, ter Azijo na drugi strani.
Naj zastavim še eno pomembno vprašanje. Kako bi zapisovali imena Kitajcev in Japoncev, ki živijo ali so rojeni v diaspori? Za primer vzemimo znanega filozofa Francisa Fukuyamo, nekdanjega perujskega predsednika Alberta Fujimorija in modnega oblikovalca Isseya Miyakeya. Ne pozabimo na japonsko manjšino v Braziliji ali na Havajih. Pri kateri generaciji bi potegnili črto? Bi se mogoče odločili, da bi kar vsa imena, ki zvenijo kitajsko in japonsko, slovenili? Ali pa bi bilo mogoče bolj pravilno, da bi vsa imena ameriških (in drugih) državljanov pustili pri miru?
Na podlagi vseh navedenih dejstev je očitno, da je za zapis osebnih imen kitajskega in japonskega jezika v slovenščini najbolj smotrna in razumna uporaba že obstoječih in tudi mednarodno uveljavljenih načinov latiničnega zapisa teh dveh jezikov. Zavedam se, da ni razloga, zakaj bi suši zapisovali s sushi in cunami s tsunami. Pri osebnih imenih pa gre vendarle za povsem drugačno situacijo in tukaj obstaja dovolj razlogov za opustitev pomanjkljivih pravil Slovenskega pravopisa.
Barbara Mlakar, univ. dipl. japonologinja in sinologinja, s podporo Oddelka za Azijske in Afriške študije in Sinološkega društva Yuan