Delo, 12.02.05 – Simon Lenarčič: K članku Karla Natka (KL, 9. 2. 2005) imam nekaj pripomb
književni listi
Odziv na odziv
Še o pisanju tujih občnih in lastnih imen (2)
K članku Karla Natka (KL, 9. 2. 2005) imam nekaj pripomb, ki jih (zaradi omejenega prostora žal ne vseh) podajam v kar se da kratki obliki.
1) Strinjam se, da je podomačevanje tujih občnih in lastnih imen zelo zapleteno vprašanje, vendar pa glede na kruto slovensko leksikografsko (slovaropisno) realnost o rezultatih delovanja raznih strokovnjakov in akademij ni mogoče imeti najboljšega mnenja (gl.
Popravopis, v katerem opisujem tudi nekatere geografske »dosežke«).
2) Besedno bogastvo slovenščine niti pod razno ne šteje le »ok. 110.000 besed«, pač pa so samo toliko besed blagovolili uvrstiti v SSKJ jezikoslovci (gl. Popravopis, odstavki 632–637).
3) Slovencem se svet v 2. polovici 20. stoletja ni odprl nič bolj kot večini drugih evropskih narodov. Že prej smo imeli tako svoje potopisce kot leksikon.
4) Beseda cunami ni udarila »v naš jezik kot strela z jasnega« šele lani, saj jo imamo v splošnih leksikonih (v izvirni ali podomačeni obliki) že več kot trideset let. O njeni pisavi (in o pisavi katerekoli besede, tuje ali domače) pa splošna raba žal ne more odločiti, saj pri nas škarij in platna nimamo v rokah pisci, ampak lektorji (vsaj pri knjigah je tako, načeloma pa tudi pri revijah in časopisih). Izjema s(m)o le samozaložniki in redki »nedotakljivi« izbranci.
5) Strinjam se, da se vsega, kar ni zapisano v latinici, ne da fonetično podomačiti. To tudi ne bi bilo smiselno, saj npr. eksotične vasi in neznana mesteca zanimajo le redke svetovne popotnike, ki pa s seboj navadno ne nosijo slovenskih atlasov. Zato se nam ni bati, da bi se zaradi podomačenih (ne)latiničnih imen kitajskih, japonskih, vietnamskih, ind(onez)ijskih ipd. (vele)mest izgubili.
Sicer pa bi bilo treba pri podomačevanju ločevati med atlasi in leksikoni, kajti na zemljevidih res ni dovolj prostora za navajanje vseh možnih različic zapisa, v leksikonih (in imenskih kazalih atlasov!) ga je pa več kot dovolj. Le zakaj ne bi torej mogle (še naprej) soobstajati izvirne in podomačene oblike? Vsekakor geografi in leksikografi ne bi smeli zgolj zaradi odpora do podomačevanja ukinjati in po nepotrebnem spreminjati že podomačenih imen, kakor se dogaja pri nas.
Zmedo, ki vlada glede podomačevanja v novem Slovenskem pravopisu (in še kje!), sem popisal v Popravopisu. V njem sem s konkretnimi primeri (npr. v odstavkih 795–802) tudi pokazal, da je »približno fonetična« podomačitev praviloma veliko boljša (tj. bolj slovenska in s tem bolj domača) od dosledne fonetične.
6) Primerjava »nagnjenja« Slovencev k podomačevanju eksotičnih imen in izrazov in naše občutljivosti na napise v zamejstvu je skrajno neprimerna. Mi namreč s podomačitvijo kakega Wuhana ali Ho Chi Minha (pa tudi Szczecina) nikomur ne odrekamo pravice, da si pred svoje mesto postavi tablo z izvirnim napisom, še manj mu preprečujemo, da v mednarodnem sporazumevanju uporablja izvirno ime svojega kraja. In pri podomačevanju takšnih imen zanesljivo ne gre za »neke vrste zapozneli neokolonialistični pogled« na svet.
Razsoden Slovenec bo na pismo v kitajski »Džandžjakov«(?) napisal ime mesta v pinjinu (»pinyinu«?), ime države pa po slovensko ali angleško. Če slučajno študira kitajščino, se bo najbrž pomujal celo s pismenkami. Zato je strašenje z izgubljeno pošto pretiravanje.
7) V zvezi s sklicevanjem na »protipodomačevalska« stališča OZN moram bralce opozoriti, da je ves čas govor o »mednarodnih komunikacijah«. To, kako mi tuje ime napišemo v svojem leksikonu ali časniku, pa ni stvar OZN.
8) Za konec pa še dve pripombi k članku Julijane Bavčar (KL, 19. 1. 2005), ki je »zakrivil« K. Natka in posledično tudi moje odzivanje:
a) Črke »d« pred »k« v besedi gladka ne izgovarjamo kot »t«, ampak je slišati (skoraj) kot »t«. Da to ni isto, je razvidno iz odstavka 589 v Popravopisu.
b) Nisem še slišal, da bi se kdo razburjal zaradi besed disketa(!), heker in megabajt. Pač pa bi moral biti ogenj v strehi zaradi »karadžičevske« pravopisne olimpijade, roka, džeza in amonijaka, pa tudi Delovega mjuzikla in še česa, o čemer prav tako pišem v Popravopisu.
Simon Lenarčič