Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir
V svoji družbi je najnižji in tudi z obiskom se najmanj hvali, čeprav vsaj zaradi postavnosti prav nič ne zaostaja za tovarišijo.
Dovška Baba, zahodni vogelni kamen skupinice, je res (naj)višja in slovi predvsem med turno smučarsko srenjo, znamenito Golico, vzhodni mejnik, pozna »ves svet« po njenih belih cvetkah, ključavnicah (narcisah), v središče postavljenemu Hruškemu vrhu pa kljub mogočni pojavi, kakršno »na ogled postavlja« radovednim pogledom iz Savske doline tam okrog Jesenic, v pravem gorniškem pomenu lahko rečemo le privzdignjena vzhodna rama v visoki gmoti Dovške Babe. Vmes pa zaobljeno in na vse strani odprto sedlo Rožca s Hruško in Jeseniško planino na jugu in planino Rožco z ven iz glavnega grebena umaknjenim Koprivnjakom na severu. Prav na vrh našega »postružka« ni narisanih markacij, pa jih tudi ne potrebujemo, kajti človeških in živalskih sledov je dovolj celo za gorniških veščin nevajeno oko.
Temna, prepadna gmota je Klek, zadaj sončna Golica. Foto: Mitja Košir
Naš zaobljeni vrh, ki mu domačini iz vasic pod njim radi rečejo tudi Petelin, ima kot Janus dva obraza, enega, blagega, za Gorenjce in drugega, strogega, razritega in prepadnega, za Korošce, zato s severa prek krušljivega pečevja, ki slovi kot bogato rastišče neke druge žlahtne bele rožice – planike, prav na njegov vrh ni uhojenih poti, saj se tistega neprijaznega sveta izogibajo celo rogati štirinožni plezalci. Je pa s severa lahko dostopno sedlo Rožca (1587 m), zato tamkajšnji obiskovalci tega karavanškega kotička najpogosteje ubirajo zložno pot iz Podrožce in skozi Medji dol na planino Rožco (Roschitza Alm, 1410 m) in od tam po dobro vidni stezici proti jugu na sedlo. Prav ta zadnji vzpon s planine na sedlo nam postreže z lepim, neposrednim pogledom na razdrtje Klekove stene.
Naši južni dolinski izhodišči sta na Jesenicah in na Hrušici (lahko tudi na
Dovjem, le da je od tam na Klek daleč, prek »planin in gora«). Kdor bo začel na Jesenicah, se bo seveda popeljal po lepi cesti ali v Plavški rovt ali pa v Planino pod Golico (ali enostavneje – v Rovte, kot pravijo jeseniški domačini). Na sedlo Rožca in na Klek je bližje s Plavškega rovta in prek lepe Hruške planine, ki kot pravljični vrt čepi v nedrjih mogočnega Hruškega vrha, dlje pa je iz Planine pod Golico, od koder se moramo najprej spustiti k potoku Jesenici in se ob njem podati mimo Mentna, najvišje ležeče kmetije pod Klekom in Golico, ter od tam ves čas proti severozahodu na Jeseniško planino, na Rožco ter na vrh. Na Hruško planino, Rožco in Klek pridemo tudi s Hrušice, po poti visoko nad Dobršnikovo sotesko in pod Suhim vrhom, vendar je ta pot bistveno daljša in premaguje bistveno več višinskih metrov od prej omenjenih.
Pot po zahodnem grebenu s sedla Rožca na vrh Kleka je več kot očitna, speljana skozi gosto ruševje, ves čas po robu tik nad strmimi pečinami, zato previdnost in varen korak ne bosta odveč. Lahko pa se na Klek vzpnemo tudi od vzhoda, z Jekljevega sedla (1488 m), globoke grebenske zareze med zahodno stoječim Klekom in Golico na vzhodu. Na Jekljevo sedlo pridemo bodisi od Mentna ali od Koče na Golici (1582 m). S sedla najprej sledimo označeni poti, ki pelje na zahod, na sedlo Rožca, na goli rami vzhodno od Klekovega vrha pa oznake zapustimi in se poženemo strmo navzgor po vzhodnem grebenu in na vrh, ki mu gre vsa veljava razkošnega razglednega balkona. Kamor se ozre oko, povsod same gore s kraljevsko julijsko panoramo na jugu in daljnimi Visokimi Turami na severu, globoko pod nogami pa ozka Savska dolina in zasanjani Rož z Dravo in ljubkimi jezerci. Zdaj, ko je zima vendarle nekoliko zamahnila z repom in nasula nekaj snega, velja povedati, da ves svet tod okoli kar kliče po zagnancih s smučmi na nogah.
Več o tem našem potovanju preberite v knjigah Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) ter Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007). Poglejte tudi na zemljevid Jesenice 1:25.000.
MITJA KOŠIR