Polet, 03.02.05 – Pavle Kozjek: Najbrž se večini ljudi zdi, da je plezanje po zaledenelih slapovih samo za alpiniste. 3. tekma SP v lednem plezanju
Najbrž se večini ljudi zdi, da je plezanje po zaledenelih slapovih samo za alpiniste.
Na srečo se motijo!
Led za vsakogar
Ko je želja po odkrivanju neznanega zvabila človeka v višine, se je najprej srečal s skalo. A ko je prišel do ledu, ni več šlo zgolj z rokami, treba je bilo iznajti primerna orodja. Prvi ledni plezalci so klesali stopinje v led s cepini, podobnimi motikam, prava ledna tehnika pa se je začela razvijati s pojavom derez. Vendar so bile ledene strmine še do nedavnega privilegij izkušenih gornikov, ki so se morali za to potruditi v visoke gore. Danes pa je zimski preizkus v ledu – podobno kot poleti plezanje v trdnih skalah naših plezališč – dostopen vsakomur.
Pogled nazaj
Začetek opisanih lednih aktivnosti pri nas sega četrt stoletja nazaj. Takrat so se alpinisti Vanja Matijevec, Blaž Oblak in Lado Vidmar odločili, da bodo začeli čisto v dolini. Lotili so se navpičnega ledu, ki je pozimi lepo viden z glavne ceste Jesenice–Kranjska Gora, tik preden se z jeseniške smeri pripeljemo v Martuljek. Od takrat nosi ime Lucifer in je velika klasika slovenskega plezanja po zaledenelih slapovih. Kmalu se mu je pridružilo na desetine novih, med katerimi so tudi vsem poznani Peričnik, Savica, Rinka in Boka. Nekateri od njih sodijo med naše najhujše ledne »probleme«, drugi pa le redko dočakajo ugodne razmere za plezanje; zime pač niso več tisto, kar so bile nekoč ... Nekateri, kot na primer slapovi v Tamarju, pa so vsako leto obloženi z bolj ali manj debelim ledom.
Nov korak v lednem plezanju je bil storjen pred dobrim desetletjem, ko so Bohinjci na steni Pod skalco naredili mogočen, petdesetmetrski »umetni« slap, na katerem je leta 1993 potekalo naše prvo hitrostno tekmovanje. Gledalcev ni manjkalo, saj so bile dirke po navpičnem ledu zelo atraktivne. Bohinj je postal tradicija, ki pa se je zaradi organizacijskih težav po sedmih letih žal končala. A prišla je Solčava z umetno konstrukcijo in tekmovanji v težavnosti in hitrosti ter udeležbo na najvišji mednarodni ravni. V zadnjem času je vse bolj obiskana in priljubljena Mojstrana s sotesko Mlačca, kjer se danes v veščinah gibanja po navpičnem ledu lahko preizkusi zares vsakdo, ki ga to zanima.
Mlačca – led za vsakogar
Idejni oče Mlačce pri Mojstrani je domačin Pavel Skumavc, ki je s somišljeniki uredil in speljal vodo nad pobočja soteske in uredil varovališča. Nastal je edinstven ledno-plezalni center, primeren tako za začetnike in radovedneže kot za izkušene mojstre. V času od božiča do novega leta so pod ledenimi zavesami in stebri na ogled žive jaslice, potem pa se vrata soteske odprejo lednim plezalcem, ki jo obiskujejo, dokler ledenih skulptur ne zamenjajo prvi telohi.
In kako je videti plezanje? Ob prvem pogledu na navpične ledene stebre in na plezalce, ki visijo na njih kot pajki, se marsikomu zvrti v glavi. A prvemu vtisu ne gre povsem verjeti, saj je za varnost v Mlačci dobro poskrbljeno. Predvsem se ni bati padcev, saj je v soteski obvezno varovanje od zgoraj. To pomeni, da je med plezanjem nad vami ves čas rahlo napeta plezalna vrv, po kateri vas varovalec po »zmagi« (ali odstopu) spet dostavi pod slap. Bolj ali manj po zraku, seveda, in menda je za nekatere spust celo večje doživetje kot plezanje. Sicer pa je najpogostejši komentar novincev in radovednežev naslednji: »Saj ni tako hudo, kot je videti!« In večina bi potem še ...
Varnost!
Preveč objestno se zadeve kljub vsemu ne gre lotevati. Ena od nerodnosti so večji ali manjši kosi ledu, ki se krušijo pod udarci cepinov in si jih je dokaj lahko spustiti na glavo; led je pač krhek, še posebno, če so temperature precej pod lediščem. Pa tudi konice derez so lahko neprijetne, če jih namesto v led zapičimo v nogo. Previdnost je zato na mestu, verjetno pa ni treba posebej poudarjati, da je čelada obvezni del opreme, poleg derez in dveh cepinov seveda. Če omenimo še plezalni pas, rokavice in vrv, smo našteli najpomembnejšo opremo. Če kaj od tega manjka, ne bo težav: opremo si je mogoče izposoditi v brunarici pri Pavlu, ki je tudi predsednik Športnega društva lednih plezalcev Mlačca Mojstrana (ŠDLPMM).
V Mlačci veljajo splošna pravila obnašanja, ki so namenjena predvsem zagotavljanju varnosti. Za začetnike je pomembna družba vodnika ali bolj izkušenega soplezalca in tudi nasveti so najbolj učinkoviti, če so iz prve roke: »pomembna je natančnost, ne moč udarca s cepinom ... noge nekoliko v razkorak, za boljše ravnotežje ... čim manj visenja na rokah in kar najbolj naravno gibanje ...« so le nekatera pravila, ki si jih velja zapomniti. Če jih upoštevamo, gre tudi po dokaj navpičnem ledu; zadeva torej še zdaleč ni samo za poklicne zasvojence vertikale ...
Z ledom se je mogoče spopasti tudi zvečer, pod reflektorji, kar daje plezanju še poseben čar. Tako se je mogoče v kratkih zimskih dnevih oglasiti tudi med tednom. Vstopnina za nočne obiskovalce plezališča je sicer nekoliko višja, a glede na zgledno urejenost Mlačce vsekakor sprejemljiva.
Dva vikenda v letošnjem februarju sta v Mlačci namenjena tekmovanjem. Nedvomno bo tudi letos udeležba vrhunska in spet bomo lahko priča boju med domačimi in tujimi mojstri. Seveda vabimo vse, ki bi se radi prepričali, koliko potrebujejo najboljši za skoraj 20 metrov navpičnega ledu. No, koliko bi rekli ...? Dobrih 12 sekund!
Pavle Kozjek
Fotografije: Urban Golob