Obvestila PZS - Tone Škarja: Nič čudnega, da nas mnogi imajo za nekoliko nore – in nekaterim se to zdi še imenitno. Gora nikogar ne kliče. Bila je pred nami in bo še dolgo za nami ...
Pred kratkim sem gledal na TV intervju z gospo, ki se odpravlja na Everest. Simpatična oddaja, posnetki zimske narave, tudi oseba prijetna. Nenadoma pa na vprašanje o dodatni motivaciji pri premagovanju morebitne krize na visoki gori zanimiv odgovor: »Spomnila se bom vseh, ki mi uspeha ne privoščijo, pa bo pomagalo.« Nisem bil prepričan, da sem prav slišal, pa sem ji po SMS takoj poslal vprašanje. Prav sem slišal. Mogoče bi šlo to mimo mojih ušes, če ne bi v zadnjem desetletju vsaj na treh odpravah slišal vzpodbujanja moštva na podoben način: »Fantje, plezajte. Pomislite, koliko jih bo doma veselih, če nam ne uspe!« Je to odraz nove dobe? Na odpravi Everest pred 30 leti smo imeli občutek, da nas na daljavo podpira vsa Jugoslavija in še bolj Slovenija. Enako smo doma stali za Trisulom, Makalujem, Lotsejem,… Nekoč sem zapisal, da se silnice, ki vladajo v družbi, v skrajnih razmerah, kot so tudi odprave, pokažejo še bolj jasno, tako kot snov, raztopljena v tekočini, kristalizira svoje lastnosti, ko jih zaradi prenasičenosti tekočina ni več zmožna prenesti. Alpinizem je sam po sebi nepomemben. Je pa simbolni nosilec vrednot, pokazatelj lastnosti narodove duše. Če opažene primere prevedemo ali preslikamo na širše, splošno področje, smo lahko zaskrbljeni. To pomeni, da ne prenesemo nadpovprečnosti in da bomo vsakega, ki povprečnost ogroža, vlekli nazaj, ga krajšali na našo mero, tudi poniževali, če se ne bo sam spametoval. Nič čudnega, da se častivredni in sposobni ljudje ogibajo politike in javnega soočenja s tekmeci nasploh. Kako naj potem dežela napreduje? Na mnogih področjih že zvonijo alarmni zvonci, pa se še vedno sprašujemo, komu. Zanašamo se, da nekomu drugemu, a komurkoli že zvoni, zvoni nam vsem.
Privoščimo tistim, ki si upajo in zmorejo. Če jim uspe, bomo nekoliko uspeli mi vsi. Druga tema: plazovi. Pred mesecem dni sta umrla dva, pred dnevi eden, vsi trije izkušeni, eden bolj, drugi manj, a vendar dovolj, da nikomur od njih ne bi bilo treba umreti. Zakaj torej? Zanesenjaštvo, češ, če jih je toliko že šlo skozi, se že statistično meni ne more ponesrečiti? Ali: to je moja gora, vse življenje sem že z njo. Res me je že posvarila, a med nama je posebna vez. Med goro in človekom ni nobene posebne vezi. Vsa čustva so na strani minljivega človeka, vsa orožja na strani narave. Človeka rešuje samo odsotnost napak, pravilna presoja naravnih pogojev in lastnih sposobnosti. Čustveni zanosi so pogubni, racionalnost je koristna. Za slovenske alpinistične uspehe je toliko žrtev preveč. Nič čudnega, da nas mnogi imajo za nekoliko nore – in nekaterim se to zdi še imenitno. Gora nikogar ne kliče. Bila je pred nami in bo še dolgo za nami.
Vsa zgodovina človeštva je le kratka epizoda v zgodovini njenih kamenin. V človekovi naravi je, da preizkuša svoje moči. Žal pogosto pozablja, da imajo možgani še večjo moč od mišic.
Uporabljajmo jih!
Tone Škarja